|
|
Aleks in Danilo prijatelja za vedno Aleks med vonjavami evkaliptusovega olja
|
|
Piše: Stanka Gregoriè Aleks Zeliè zagleda luè sveta v Rimskih toplicah, Danilo Petriè pa v Prevaljah na Koroškem. V Avstralijo pripotujeta z ladjo 4. januarja 1957. leta, iz Avstrije pa se podata na to dolgo pot 18. novembra 1956.  Njuno poznanstvo se zrcali vse od tistega èasa, ko se sreèata v 'lagerju' v Avstriji. Igra nakljuèja, ki se ji reèe prijateljstvo za vedno.V teh dolgih avstralskih letih opravita vsak svojo življensko kalvarijo... njune zgodbe se za nekaj let razhajajo, potem pa zopet stekajo v nekakšno odvisnost, ko eden brez drugega ne moreta. Letos januarja mine 40 let... "Izkrcala sva se v Freemantlu v Zahodni Avstraliji, od tam sva potovala šest dni v Melbourne, potem pa, tako kot veèina drugih priseljencev, konèala v taborišèu Bonegilla, kjer sva bila tri tedne, za tem pa sva šla hruške obirat..." pripoveduje Aleks. "Na hruškah sva bila dva meseca, in sva se ponovno razšla", doda Danilo "jaz sem šel nazaj v Bonegillo, za tem v Milduro, kjer sem obiral grozdje, v Canberri sem igral nogomet pri Belih orlih osem mesecev, pa v Sydneyu za moštvo Concord in za Croatio, sicer pa sem nogomet igral že v Avstriji. V Avstraliji je bilo takrat težko kar se dela tièe, tako sem se znašel za nekaj èasa celo v Snowy Mountainsu." Aleksa vodi pot najprej na neko farmo, kjer seka drevesa, potem pa v 'bush' med Canberro in Batmans Bay, kjer v Braidwoodu celih šest let dela v industriji pridelovanja evkaliptusovega olja. Prijatelja se ponovno najdeta... "Ko sem prišel v Sydney, sva se naenkrat sreèala v William Street," pripoveduje Aleks "in od tistega èasa sva skupaj." Vsak si seveda ustvari svojo družino, žal oba z niè kaj sreènim koncem; Aleks zdaj že šestnajst let deli vse 'dobro in zlo' s svojo filipinsko družico, Danilo pa ima prijateljico. Danilo dela najprej kot orodjar, kasneje pa najde stalno zaposlitev v tovarni papirnatih krožnikov, kozarcev in drugega, kjer postane 'foreman', in po veè kot osemnajstih letih zaradi težav s srcem preneha z delom. Vendar se invalidsko upokoji šele potem, ko je nekaj let šolski nadzornik. Ko Aleks zapusti šestletno, nadvse zanimivo delo pri pridelovanju olja, se prime podiranja starih stavb, potem pa dela v opekarni za dolgih 18 let in tako doèaka pokoj. Aleks se naužije prelepe avstralske narave v 'bushu'. V gozdovih NSW je najveè evkaliptovih dreves pravi in nam opiše zanimiv naèin pridelovanja evkaliptusovega olja. Ob risbi pripoveduje... "Vse se zaène pri sekanju vej, kot pri nas doma, ko smo sekali za steljo. Sekali smo z vejnikom, po angleško 'jungle knife' za tem smo z ozkim rezilom odstranjevali liste, ki smo jih metali v ogromno cisterno." |
 Aleksova govorica ves èas poje po domaèe, za njo pa se odloèim šele in samo v tem odstavku: "Listje vržeš v 800 galonov vlko cisterno, jo pokriješ. Pod listjem se od vsake strani postavi cegu, poèez pa pride les, nardi se podn, in vse skupaj se kuha pod paro... iz cisterne so napelane cevi, ven teèe olje in voda v zbiralnik, od tu pa odteèe voda, tak da ostane samo olje... vse je približno isto kot èe bi delali šnops... ves proces traja 24 ur, pogruntal pa ga je neki Nemec, ki se je po vojni priselil v Avstralijo." Iz 800-galonske cisterne pridelajo 15 galonov olja. V desetih dneh se napolni 200-litrski sod olja. Kvaliteta olja je odvisna od vrste listja - ozki, široki in tako imenovani Australiana listi. Najdražje je olje pridelano iz Australiana listja. Evkaliptusovo listje se seka od jeseni do spomladi. "Ko sem bil tam v 'bushu', celih šest let nisem bil prehlajen, ko pa sem prišel v mesto, sem se razbolel prvi mesec... evkaliptusovo olje se seveda uporablja proti prehladom (inhaliranje), proti raznim infekcijam, v kemijski industriji, najveè pa ga je šlo v ZDA za nuklearno energijo..." Toda evkaliptusovo olje je lahko tudi škodljivo, Aleksu se v tistih èasih ob pobiranju olja iz soda veèkrat pojavijo razpoke na rokah, pa niè zato, saj je zaslužek veè kot odlièen: za deset dni tudi do 100 funtov, navadna plaèa je14 funtov, se pravi da zasluži štiri plaèe na teden. Toda veè kot šest let ne vzdrži - v 'bushu' ni kaj poèeti, njegovi sodelavci se predajajo alkoholu, prepirom in vsemu kar sodi zraven. Razen tega ga muèi zima, ko vèasih prime za vejo je na njej še slana, pa tudi sneg zna zapasti; dogaja se, da prstov na rokah sploh ne more veè upogniti. Aleks se spominja Slovenca Toma, "V Avstraliji je bil od leta 1927, zadnjih 20 in veè let je bil sam v 'bushu'. Vse je zapravil za alkohol in za stavo na konje. Ko se je za stalno vrnil v Slovenijo mu je moral sin plaèati letalsko vozovnico. Toda za kaj vse se še uporablja evkaliptusovo olje? Aleksovemu pripovedovanju dodam svoje izkušnje še sama, med drugim ga uporabljam tudi za èišèenje mastnih madežev; po drgnjenju z oljem jih izperem z navadnim milom, potem pa oblaèilo operem seveda še v pralnem stroju. Danilo nekaj kapljic evkaliptusovega olja rad doda v kopalno kad, takšna kopel ga poživi oziroma se prileže po napornem dnevu. Koristno ga je tudi poduhati, še posebej pri prehladih... Seveda ima evkaliptusovo olje še veliko drugih lastnosti in seznam njegove uporabe kot da nima konca. Tako poteèe pogovor z dvema prijateljema, o evka-liptusovem olju, o Slovencih in tudi o Sloveniji. Ko Aleksa in Danila zgrabi domotožje, se najdeta ob kakem 'can of beer', vèasih pa si privežeta dušo še z obiskom slovenskega društva. Oba sta kljub visokim letom prava korenjaka. Aleks lani obišèe Slovenijo prviè po štiridesetih letih. Zaèudijo in razoèarajo ga odveène angleške besede, še bolj pa ga je sram pred soprogo zaradi prepogoste uporabe kletvic. Ob koncu našega sreèanja v uredništvu obema rojakoma še komaj utegnem pomahati v pozdrav in že se izgubita v buènem prometu sydneyskega predmestja, enega izmed tistih avstralskih mest, ki piše tako zelo razliène slovenske - izseljenske zgodbe.
|
