Aleksej
Kalc
Iz Trsta v Avstralijo
V svojstvu mednarodnega pristanišca je Trst v dobi množicnih premikov
prebivalstva pobliže soocal s pojavom cezmorskega izseljevanja. V zadnjih
desetletjih 19. stoletja, predvsem pa od leta 1903 dalje, ko so vzpostavili
redne proge za izseljence, so cez Trst držali vse obsežnejši izseljenski
tokovi. Zbirali so se v bližnjem zaledju, še najvec pa v Galiciji in
Bukovini ter v Rusiji, in dosegli zgodovinski višek leta 1913, ko so
parniki ladjarskih družb Austro-Americana, Cunard Line in Canadian Railway
Pacific prepeljali v države severno in južnoameriškega kontinenta vec
kot 52.000 izseljencev . Po prvi svetovni vojni se je izseljenski pretok
nadaljeval, sicer v zmanjšanem obsegu, potem ko so Združene države Amerike
v dvajsetih letih zaprle svoja vrata doseljencem iz vzhodne in jugovzhodne
Evrope . Dalje pa so se v Trstu vkrcavali potniki za Južno Ameriko,
med katerimi je bilo prav veliko število Primorcev, ki so se umikali
izpod fašisticnega jarma, kot tudi v Egipt, kjer si je služilo kruh
tisocero slovenskih služkinj in dojilj s Krasa, Vipavske doline in Goriških
brd . Tržaške pomorske povezave z Bližnjim vzhodom so tisti cas služile
tudi judovskim izseljencem, ki so se umikali pred vse bolj sovražnim
evropskim ozracjem v Palestino . Njim v zaslombo se je že leta 1908
v Trstu konstituiral Odbor za pomoc židovski emigraciji, medtem ko je
avstrijskim izseljencem, zlasti tistim, namenjenim v Novi svet, stala
ob strani tržaška podružnica Rafaelove družbe.
Druga svetovna vojna in iz nje nastala geopoliticna razdelitev kontinenta
sta povzrocili nova množicna prerazporejanja evropskega prebivalstva.
V kontekstu tega pojava je Trst zopet odigral vlogo izseljenskega pristanišca
kot tudi zbirališca in prehodne postaje beguncev ter izseljencev iz
držav komunisticnega bloka. Vendar se je to pot selitveni pojav prikazal
Trstu tudi z drugacnim licem. Medtem ko je mesto do prve vojne in deloma
tudi po njej delovalo kot atraktivni pol inurbacijskih procesov in so
Tržacani gledali na trume izseljencev, ki so mimo njega potovali v prekomorske
dežele, kot na tranzitno blago, iz katerega je gospodarstvo kovalo svojo
sreco, se je sedaj znašlo tudi samo v primežu izseljenske mrzlice .
Izseljevanje se je sprva vidneje pokazalo v obliki t.i. pojava "ameriških"
in "angleških nevest", to je tržaških deklet, ki so si izvolile
svoje življenske sodruge iz vrst ameriškega in angleškega vojaškoupravnega
osebja in jim nato sledile v Združeno kraljestvo oziroma onkraj oceana.
Samo v Ameriko se jih je odselilo vec kot tisoc . Do pravega odliva
tržaškega prebivalstva pa je prišlo proti sredini petdesetih letih,
ko je propadla ideja o Svobodnem tržaškem ozemlju in je Trst ob dokoncni
razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo prešel po devetih letih Zavezniške
vojaške uprave pod italijansko državno oblast. Ladijske sirene, ki so
dotlej spremljale odhod tujih izsljencev, so sedaj oznanjale izseljevanje
Tržacanov iz mesta in okolice, ki so se podajali na novo življenjsko
pot v razne prekomorske dežele, zlasti pa v daljno Avtsralijo. Avstralski
val je potekal skladno s priseljenskimi programi za pospeševanje demografske
in gospodarske rasti avstralskega kontinenta ter s socialno-ekonomsko
politiko Italije, ki je predvidevala državno asistirano "izvažanje"
presežkov delovne sile na podlagi dvostranskih mednarodnih pogodb. Odhodi
so dosegli višek v letih 1954-56, nakar se je do konca desetletja pojav
iztekel. Po statistikah, ki jih je objavila Trgovinska zbornica, se
je v tem obdobju izselilo iz Tržaškega v Avstralijo približno 9.000
ljudi, dejansko pa jih je šlo veliko vec. Tako govorijo nekatere ocene
celo o 27.000 izseljencih, med katerimi naj bi bilo 15.000 Tržacanov,
osalih 12.000 pa ljudi iz vrst istrskih beguncev in drugih povojnih
priseljencev v Trst .
Izseljevanje se je razbohotilo kot reakcija na gospodarsko krizo in
negotove družbene razmere, ki so zavladale v Trstu po ukinitvi STO-ja
in odpravi ekonomije, ki jo je vzdrževala Zavezniška vojaška uprava.
Hkrati je mesto mocno obcutilo težo priselitve okrog 65.000 istrskih
"ezulov", ki so kot politicni begunci in zanesljiv proitalijanski
element uživali pri zaposlovanju in drugih osnovnih življenjskih potrebah
dolocene prednosti. Posledica je bila zaostritev stanovanjske krize,
ki je ovirala še posebej mlade pare pri ustvarjanju novih družin. Tržaško
prebivalstvo je tako zajela psihoza negotovosti in brezperspektivnosti.
Vgnezdila se ni le med brezposelnimi in šibkejšimi sloji, ampak tudi
med kvalificiranim delavstvom in sploh med ljudmi z zagotovljenim delovnim
mestom, ki so se odzivali avstralskim priseljenskim ponudbam v upanju
na svetlejšo bodocnost. Da razumemo do konca vzroke tako množicnega
in nenadnega izseljenskega pojava pa moramo upoštevati tudi motivacije
politicno-idelološke znacaja. Mnogi Tržacani so namrec zapušcali svoje
mesto, ker so verjeli v idejo Svobodnega tržaškega ozemlja in nezauplivo
doživljali vrnitev Italije. To nam potrjujejo volilni izidi, iz katerih
je mogoce razbrati, da je odliv proti Avstraliji zajel dober del indipendentisticno
nastrojene volilne baze. Neposredno pa prihaja na dan v izjavah izseljencev
in v stališcih, ki jih je tudi organizirana tržaška skupnost v Avstraliji
zastopala v odnosu do uradne Italije. Cutenje izseljencev je bilo najbolje
razbrati iz transparenta, ki se je pojavil na eni od ladij, ko se je
locevala od pomola in zacenjala plovbo proti odprtemu morju. Sklicujoc
se na tržaškega župana Giannija Bartolija, ki se je ob izkrcanju italijanske
vojske leta 1954 obrnil na svoje obcane z besedami "E' la madre
che ritorna per farci vivere liberi" (Vraca se mati, da nam zagotovi
svobodo), je prinašal polemicni napis "La madre c tornata. I figli
partono" (Mati se je vrnila. Otroci odhajajo) . Avstralski izseljenski
pojav je skratka globoko pretresel tržaško družbo in s svojim emocionalnim
nabojem travmaticno zaznamoval njeno zgodovinsko zavest.
Izseljenska "mrzlica" je še bolj kot italijanski zajela slovenski
Trst, ce velja ocena, po kateri naj bi Slovenci tvorili približno tretjino
odhajajocih. K takemu številu nas navaja razmerje med vsemi emigranti
in številom izseljenih šoloobveznih otrok, ki jih je v slovenskih šolah
zmanjkalo kar 565 . Zaradi 25-letne izkušnje pod fašizmom in dogodkov
med drugo svetovno vojno so Slovenci, med katerimi je bil med drugim
zelo ukoreninjena protifašisticna zavest, še z vecjim nezaupanjem gledali
na Italijo, zaradi cesar je bila izseljenska izbira v primerjavi z italijanskimi
somešcani pri njih še dodatno politicno in ideološko pogojena. Odhod
tolikih družin z otroki in sploh mladih ljudi pa je ob stalnem krcenju
vrst zaradi asimilacije pomenil za slovensko narodno komponento dodatno
vrzel, ki se je negativno obrestovala v nadaljnem demografskem in družbenem
razvoju skupnosti.
Med
slovenskimi izseljenci, ki so se podali v Avstralijo z najvecjim valom
odhodov leta 1955, so bili tudi Silvester in Marcela Bole ter njuni
mladoletni hcerki Daniela in Nives. Iz njihovih pricevanj je mogoce
pobliže spoznati nekatere kljucne vidike takratnega tržaškega izseljevanja
in širše problematike življenja v avstralskem priseljenskem okolju .
Silvester, po poklicu mizar, je bil doma iz manjše vasice v bližini
Trsta. Kot italijanski vojak je prebil kar tri leta v afriških kolonijah,
po dokoncanem stažu pa je bil zaradi izbruha druge svetovne vojne leta
1939 zopet vpoklican v vojsko. Zapustiti je moral dobro službo v tržiški
ladjedelnici in odpotovati v južno Italijo, tik pred odhodom pa se je
porocil s Štefanijo, iz okolice Sežane. Ker je hudo bolehal na želodcu
se je nato vrnil domov in živel na ženinem domu. Kljub bolezni je po
razpadu Italije stopil v partizanske vrste, medtem ko je Marcela delovala
v
domaci vaški organizaciji kot terenka. Prav bolezen, zaradi katere je
tudi prekinil partizanovanje, je bila med vzroki, da se je po končani
vojni prijavil za policijsko službo pri angloameriški vojaški upravi,
kjer so mu iz zdravstvenih razlogov priznavali posebne ugodnosti. Družina
se je takrat priselila na Opcine, kjer sta hcerki obiskovali tudi slovensko
šolo. Nato je prišlo leto 1954 in z njim ukinitev Svobodnega tržaškega
ozemlja. Silvester, ki ga je že prej begalo negotovo in napeto tržaško
politicno ozracje, tako da je razmišljal o izselitvi v Kanado, kljub
svojim 43-im letom in šibkemu zdravju tedaj ni imel vec pomislekov.
Moj mož - pripoveduje Marcela - je imel pri Zavezniški vojaški upravi
dobro službo. Nikdar nismo živeli v pomanjkanju in s prihodom Italije
je imel možnost to mesto ohraniti, ali pa stopiti v kako drugo državno
službo. Toda ko so šli enkrat proc Amerikanci in je bilo konec svobodnega
ozemlja, on ni hotel vec ostati v Trstu, ni hotel ostati pod Italijani.
Tudi meni je bilo hudo, ker so me na svoji zemlji šteli za tujko. "Ah,
ma lei la xe straniera..." (Vi ste torej tujka) so me nagovarjale
ženske, ce sem v mestu govorila slovensko. Jaz pa se dobro spominjam,
ko sem kot majhna deklica hodila z ocetom in mamo v Trst in so po vseh
trgovinah govorili po slovensko. Hodila sem kot dekle z biciklom po
vaseh na Tržaškem, povsod vse slovensko. In Italijanke, da sem "straniera".
Kakšna "straniera"! Samo nekaj kilometrov od Trsta je Sežana
in ob njej moja rojstna vas, moj mož je rojen v Tržaški obcini, zakaj
smo mi tam "stranieri", na kakšen nacin smo "stranieri"?
Težki so bili odnosi med Slovenci in Italijani in še ta nesrecna vojna.
Vse je tako ranilo naše srce.
Kot drugi izseljenci, ki so se vkljucili v avstralski priseljenski program,
so tudi tržaški odhajali z obvezo, da bodo Avstraliji "služili"
vsaj dve leti. Pretrgati to pogodbo in predcasno zapustiti državo je
pomenilo zapraviti si možnost ponovnega vstopa. Samski in sploh navadni
delavci so prva leta pogostokrat preživeli dalec od pomembnejših središc.
Zaposlovali so se na primer v agrarnih okoliših na plantažah sladkornega
trsa, pri gradnjah železnic in drugih velikih javnih infrastruktur.
Za tržaške izseljence pa je bilo znacilno to, da je bilo med njimi nadpovprecno
število klaviliciranih in specializiranih delavcev, ki so se poklica
izucili v tržaških ladledelnicah in drugih industrijskih obratih ter
obrtnih delavnicah. To znanje jim je omogocilo, da so se lahko podali
v izseljenstvo tudi v zrelejših letih in predvsem, da so se dokaj hitro
in uspešno vkljucili v višje segmente delovnega tržišca. Zlasti strugarji,
mehaniki, kleparji in elektricarji so bili pogostokrat nosilci inovacijskih
delovnih prijemov in jim ni bilo težko izboljšati delovnega položaja
ter zaslužka. Ob prihodu so se takoj naselili v mestih in navadno že
v nekaj letih prišli do lastnega doma. Prihajali so že z družinami,
mnogi pa so za sabo poklicali zarocenke oziroma se v ta namen porocali
"na daljavo". Po prvih valovih so se izseljenci lahko opirali
na sorodnike, znance in prijatelje, tako so se mnogi uspeli tudi izogniti
vstopnim kampom, kakršen je bil na primer v Victoriji Bonegilla.
Tudi Mahnicevim ni bilo treba cakati v taborišcu. Z ladjo Toscana smo
prišli najprej v Fremantle - se spominja Daniela - in nato v Sydney,
od tam pa z vlakom naravnost v Melbourne, 22. septembra 1955. Ena družina
nam je tu priskbela in zadrževala stanovanje, tako da smo placevali
najemnino že v Trstu, in to zelo drago, ker se je takrat v Melbournu
težko dobilo stanovanje. To je bila hcerka od neke gospe od Ferneticev,
ki jo je mama spoznala pri frizerki na Opcinah in ki se je ponudila,
da nam pomaga. Ker smo za to stanovanje toliko vnaprej placali, smo
si predstavljali, da bomo prišli v "palaco". V pismu nam je
gospa sporocala, da bomo imeli kopalnico, stranišce, pralinco. Ko pa
smo vstopili v to bajto ... štala, kokošnjak ... za se zjokat.
Iskanje zaposlitve je bilo nekoliko težje. Medtem ko so v taborišca
prihajale ponudbe, so si zunaj njega izseljenci morali delo poiskati
sami. Prvi teden še nismo iskali dela. Imeli smo nekaj denarja in smo
se vozili s taxijem iz enega okraja v drugi, malo da si ogledamo, kam
smo prišli, malo pa od veselja in žalosti. Nato pa smo zaceli spraševati
za delo, od vrat do vrat. Težko se je bilo sporazumeti, ker nismo poznali
jezika. Na ladji smo se nekaj malega naucili, a ni bilo dovolj. Bilo
je tudi hecno. Spominjam se, da je sprva spraševala mama, ki je zelo
živahne in odprte narave. Z Mileno pa sva protestirali, ker se nama
je zdela sramota, da mora to poceti mama. Takrat se je opogumil oce
in nekega gospoda nagovoril "Excuse me, sir..", nato pa ni
vedel vec kako naprej in zaceli smo se smejati.
Kljub vsemu so v kratkem prišli do zaposlitve. Marcela je delala 17
let kot šivilja po raznih tekstilnih tovarnah, Silvester pa je opravlaj
najrazlicnejše poklice, tudi ker je sam tako hotel. Že prvo leto je
zamenjal kar 16 služb. Ženo je zelo skrbela ta njegova nestabilnost,
a je vselej brez težav prišel do nove službe, tako da je imel delo tudi
ob zaposlitvenih krizah. Tudi Daniela je postala šivilja, s tem, da
se je zelo dobro izucila poklica pri raznih mestnih krojacnicah. Povsod
je nekaj novega odnesla, tako da se je spoznala na vsakovrstno šiviljsko
opravilo in so ji nato zaupali najzahtevnejša dela. Delo - ugotavljajo
vsi v en glas - pa je bilo res delo. Delati je bilo treba tako, da noben
Evropejec ne ve kako. Ko sem prvi dan vstopila v tovarno, sem sešila
eno obleko. Dobro, so rekli, vidimo, da se na stvar spoznaš. Zdaj pa
delaj tako, da jih boš na koncu dneva imela 20! Dragi moji, v naslednjih
dneh sem jih sešila po tri, nato štiri in tako naprej, dokler jih ni
bilo dvajset. Nato pa sem si jih nekaj jemala domov in delala pozno
v noc. Pa še to. Prvih sedem let smo mi hodili v službo peš, ker v cetrti,
kjer smo si naredili hišo, ni bilo še prave ceste. Sedem let smo ceptali
po blatu. Tudi stranišca nihce ni imel v hiši. Vse je bilo na dvorišcu,
dokler niso zgradili kanalizacije. To ni bilo tako lahko, kot si ljudje
mislijo, da ima-mo lepe hiše, imamo lepe vikende. Morali smo si zelo
težko zaslu-žit.
Izseljenci iz Trsta in okolice so bili vajeni mestnega življenja, po
devetletni izkušnji pod zavezniško upravo pa jim niso bili vec tuji
niti anglosaška miselnost in angleški oziroma ameriški nacin življenja
. Vse to jim je olajšalo kulturni šok pri soocanju z avstralsko stvarnostjo,
ki je bila sicer v marcicem svojevrstna. Presaditev na nova tla pa nikakor
ni bila enostavna in neboleca, zlasti ne za mlajše. Marici je bilo ob
izselitvi 11 let in je morala zato v Avstralji dokoncati obvezno šolanje.
Srecanja z uciteljico in sošolci se ne spominja kot necesa travmaticnega,
ceprav je bilo to v casu, ko se je Avstralija trudila nove prišleke
cimprej asimilirati in je šola odigravala vodilno vlogo pri prevzgajanju
priseljenskih otrok v skladu z anglosaško kulturo. Z jezikom so bile
sprva res težave in uciteljice so še dolgo priporocale staršem, naj
doma govorijo z otroki angleško, a pri matematiki je Daniela takoj izstopala
po boljšem znanju. Samozavesti pa ji je vlilo tudi to, da je kot dobra
tekacica svoji šoli priborila zmago v teku cez drn in strn. Spoprijateljila
se je s priseljenskimi kot z avstralskimi sošolci, ceprav se kot ostali
priseljenski otroci obcutka svoje "drugacnosti" ni mogla kar
tako znebiti. Spominja se, kako se je pred šolo skušala zadrževati stran
od svoje mame, da bi avstralske prijateljice ne slišale mamine polomljene
anglešcine.
Za Mileno sta bila stik in vklapljanje v novo stvarnost težja, tako
da je ta faza globlje zaznamovla njeno nadalnjo življenjsko pot. Njena
izkušnja pa tudi izkušnje drugih najstnikov zopet opozarjajo na ktiričnost
te starosti pri presajanju v nova okolja.
Kadar so se moji starši odločili, da gremo v Avstralijo, je bilo meni
to nekaj strašnega. Otroška leta, 15 let sem bila stara in sem komaj
končala strokovni tečaj na Opčinah. To so bila zame najlepša leta življenja
na Opčinah, doma. In ko smo mi prišli v Avstralijo, sem se jaz čutila
zelo, zelo osamljeno. Mama je imela moža, moja sestra je hodila v šolo
in je imela tam sošolce, a jaz nisem imela nobenega. Avstralskih prijateljev
nisem imela, ker nisem znala jezika, Slovencev nisem poznala, ker jih
nisem imela kje srečati. Slovenski klubi so imeli plese vsake tri mesece
in mi smo tja hodili. To pa ni bilo dovolj, da bi se 15-letni otrok
družil s svojimi sovrstniki. Mamo je zelo skrbelo in se je trudila,
da bi mi našla družbo med tržaškimi družinami. Tako sem spoznala dve
dekleti mojih let, toda ena je šla naprej v šolo in tam spoznala novo
družbo, druga pa je takoj dobila fanta in je ni brigala več prijateljica.
Takoj sem se tudi zaposlila. Po-tem sem v večerni šoli za angleščino
spoznala mojega moža, ki je Nemec, in ker sem bila osamljena, prijateljev
nisem imela, sem začela takoj hodit stalno s tem fantom. Tako sem se
pri 18 letih in pol že poročila. Pet let sem nato živela na moževem
domu ... s taščo. Oni so v družini govorili nemško, jaz pa še angleško
nisem dobro znala, a sem bila primorana se naučiti nemško.
Značilnost tržaškega izseljevanja je tudi v njegovem mešanem etničnem
sestavu. Kot rečeno, se je na pot proti novim domovinam podal tako italijanski
kot slovenski Trst in v Melbournu, Sydneyu, Adelaide ter drugih pomembnejših
avstralskih središčih so nastale tržaške izseljenske kolonije, ki so
v malem reproducirale tržaško družbeno stvarnost. Podobno kot italijanske
priseljenske skupnosti, ki so se organizirale po regionalnem izvoru,
so tudi tržaške ohranile svojo istovetnost z združevanjem v lastnih
društvih. V tržaških domovih se tako zbirajo tržaški Italijani in tržaški
Slovenci, najpogostejši pa je morda tisti tipični tržaški element, ki
je sad etničnea mešanja ter asimilacijskih procesov, ki se ne prepoznava
v jasnejših nacionalnih kategorijah in se najrajši sklicuje na pojem
"tržaškosti". Tržaška priseljenska skupnost je bila torej
že sama rezultanta etničnega in kulturnega prepletanja in kot taka se
je sedaj soočala z novim okoljem ter s sklapljanjem z dominantno avstralsko
kulturo. Znotraj tržaških skupnostih pa so se reproducirali tudi pogoji
za nadaljevanje starih asimilacijskih procesov, če pomislimo, da se
je socialno življenje odvijalo in se še odvija po prevladujočih tržaških
kulturnih modelih in to v italijanskem tržaškem narečju. S porokami
med tržaškimi izseljenci so tako zopet nastajale tudi etnično mešane
družine, v katerih se je seveda uveljavila kot jezik tržaščina, ki je
nato prešla tudi na potomce. Udejstvovanje v skupnosti je te težnje
dodatno pospeševalo, saj je lahko potekalo le po tržaško-italijanski
sporazumevalni kodi. Zaradi tega so tudi primeri slovenskih tržaških
družin, pri katerih je v razmerjih z drugo generacijo slovenščina prepustila
mesto tržaščini .
Seveda so številni slovenski izseljenci s Tržaškega ohranili trdno narodno
zavest. Eni so živeli in se udejstvovali v "uradni" tržaški
priseljenski stvarnosti, drugi se v vnjej niso prepozvavali in so se
rajši pridružili slovenski organizirani skupnosti, tretji čutijo in
se družijo z obema. Mnogi pa niso vezani na nobeno. Te izbire so nastajale
v kompleksnih razmerah in so nanje lahko vplivale najrazličnejše objektivne
in subjektivne okoliščine, od števila in strnjenosti naselitve tržaških
priseljencev, njihove povezanosti, usklajenosti interesov, medsebojnih
odnosov, osebnih razvojnih poti, stikov z drugimi sredinami in organiziranimi
skupinami itd. Tržaške sredine so seveda notranje tudi precej raznolike,
nenazadnje tudi v svetovnonazorskem pogledu, v nacionalnem čutenju in
sploh v odnosu do lastnih korenin. Del tržaškega izseljenstva čuti italijansko
pripadnost in je blizu italijanskim krogom, drugi so do italijanstva
in Italije hladni, tretji so navezani na regionalni "julijski"
izvor (v smislu Julijske krajine - Venezie Giulie, od koder naziv Giuliani).
Mahničeva družina sodi v krog tako imenovanega "trdega" slovenskega
priseljenskega jedra in je od samega začetka soudeležena v življenju
slovenske kot tudi tržaške priseljenske skupnosti. S presaditvijo v
novo okolje pa se priseljenci soočajo z novo kulturno stvarnostjo, kar
pride posebno do izraza pri njihovih potomcih. Ti so vsekakor otroci
nove domovine, ljudje z novo identiteto, v kateri zadobi odnos do lastnih
etničnih in kulturnih korenin lahko zelo različno veljavo in boleče
razsežnosti.
Ko sem bila stara 19 let in pol - pripovduje Daniela - se je že rodil
moj prvi sin. Ker smo si gradili hišo, sem se po petih mesecih vrnila
v službo, sinčka pa je varovala tašča. Meni je bilo zelo hudo, ker nisem
videla mojega otroka prehodit prve korake, nisem imela časa, da bi se
igrala in pogovarjala z njim. In kadar je začel govorit, jaz svojega
otroka nisem razumela, ker je znal samo po nemško. Jokala sem se. Le
toliko sem uspela, da sem ga naučila moliti Oče naš in Sveti angel.
To je vse, kar je znal po slovensko.
Potem se je rodila moja hčerka. Odločila sem se ostati nekaj let doma.
Mama mi je prinašala iz tovarne delo, da sem lahko nekaj zaslužila.
Tako sem se lahko več posvetila svojim otrokom in z njimi govorila v
mojem jeziku. A moj sin, ki je imel 5 let, mi en dan reče: "Mama,
jaz te ne maram". Vprašam ga, zakaj. In on mi odgovori, da me ne
mara, ker mu govorim v jeziku, ki ga ne razume. In ko mi je moj otrok
tako rekel, me je zabolelo v dnu srca. Takrat sem razumela, da njega
ne bom mogla naučit slovensko. Nato je v šoli imel težave tudi z angleščino,
ker se pač eni učijo lažje, drugi težje. Hudo pa je bilo tudi z enim
otrokom govorit slovensko, z drugim pa angleško ali nemško, ker se potem
med sabo nista razumela. Poleg tega je moj mož nasprotoval, da govorim
z otroki slovensko. Za mojo sestro je bilo lažje. Ona je poročila Slovenca
in njeni otroci imajo prav ljubezen do slovenstva. Tudi pišejo po slovensko.
Naši otroci so vsi Avstralci, ampak njeni močno čutijo svoje korenine.
Mojo hčerko sem uspela, ko je bila nekoliko starejša, poslati za nekaj
časa v slovensko šolo, a je to ni privlačilo. Danes bi ona rada govorila
slovensko in sprašuje naj govorimo slovensko z njo. Človek pač odraste
in spremeni svoje mišljenje. Če pa bi imela za moža Slovenca, bi danes
tudi moj sin gotovo govoril slovensko. Taka je pač ta naša Avstralija...
Ta dežela se je vsekakor zasidrala v srce Mahniceve družine in vseh
tistih tržaških priseljencev, ki so si v njej ustvarili novo življenje.
Kljub naporom, hudim iskušnjam in težavam, ki so jih prestali, so ji
danes hvaležni in tudi nanjo ponosni, saj so s svojim delom prispevali
k njeni civilizacijski rasti. Imajo se za del nje in v njej prepoznavajo
novo domovino, ki je od njih dosti zahtevala, a jim trud tudi poplacala.
Mi smo tu delali, delali in delali. Nikoli nismo vprašali government
niti centa. Velik dolg smo si naložili na rame, da smo si zgradili,
kar imamo. Šli pa smo tudi na holyday, šli smo si ogledat to našo lepo
Avstralijo. Ceprav je bila za nas tuja dežela, mi jo ljubimo iz vsega
srca. Jaz sem v njej uživala vedno spoštovanje in vsakemu Avstralcu
sem vedno povedala, da sem Slovenka, in ker Slovencev niso poznali,
sem jim na zemljevidu pokazala kje je Trst in Slovenija.
Povzetek
Trst
je kot pomembno trgovsko, pomorsko in kasneje tudi industrijsko središče
deloval vse od proglasitve proste luke na začetku 18. stol. kot močan
atraktivni pol inurbacijskih procesov. Doseljevanje je do prve svetovne
vojne in delno še po njej predstavljalo glavni dejavnik mestnega demografskega
razvoja in glede na jezikovno in kulturno raznolikost
izvornega zaledja oblikovalo etnicno mešano podobo tržaškega družbenega
tkiva. V petdesetih letih 20. stoletja pa je mesto in njegovo neposredno
okolico prizadel množicni izseljenski val, ki se je travmaticno vtisnil
v tržaško zgodovinsko zavest. Nastopil je ob ukinitvi Svobodnega tržaškega
ozemlja - samostojne državice pod angloameriško vojaško upravo - in
vkljucitve tržaškega ozemlja v italijanski državni okvir v skladu z
londonskim memorandumom, ki je leta 1954 dolocil razmejitev med Italijo
in Jugoslavijo. Zaradi gospodarske krize, socialne in stanovanjske stiske,
pogojene s priselitvijo okrog 65.000 istrskih beguncev, in posledicne
psihoze brezperspektivnosti, ki je zajela prebivalstvo, pa tudi zaradi
razocaranja ob propadu samostojne in neodvisne tržaške državice ter
v mnogih primerih nezaupanja do italijanske države, je po ocenah v nekaj
letih zapustilo svoje domove približno 15.000 Tržacanov. Razpršili so
se vsepovsod, najvec pa se jih je odlocilo za Avstralijo, kjer so v
vecjih mestih nastale številcne tržaške kolonije, ki so prek društvenega
delovanja in medsebojnega povezovanja v malem reproducirale tržaško
družbeno in kulturno stvarnost. Ocenuje se, da je bila približno tretjina
izseljencev tržaških Slovencev. Med njimi tudi družina Mahnic, ki nam
prek svoje zgodbe ponuja vpogled v nekatere znacilne aspekte tržaškega
izseljevanja na avstralski kontinent. Iz pripovedovanja Štefanije in
njenih dveh hcerk Marice ter Milene spoznavamo obcutke, ki so mnoge
Tržacane spremljali ob vrnitvi mesta pod Italijo in razmere, v katerih
je dozorela odlocitev za izseljenski korak. Soocamo se s problematiko
vkljucevanja v okolje avstralske metropole in avstralske družbe, ki
je bilo priseljencem iz Trsta zaradi izhjanja oziroma poznavanja urbane
kulture ter vecletne izkušnje pod angloameriško upravo delno olajšano.
Predvsem pa prihaja do izraza razlicno doživljanje avstralske stvarnosti
s strani najmlajših priseljencev, ki je bilo zlasti pri starejši, petnajstletni
Bole-tovi hčerki dokaj boleče, kot tudi odnos do vecetnicne avstralske
družbe, glede na to, da so tržaški izseljenci tudi
sami izhajali iz narodnostno mešanega okolja.
