BERT PRIBAC
(AVSTRALIJA) -
POT DO POKLICNEGA ZADOVOLJSTVA IN USPEHA
Pripravil: Jože
Prešeren
Bert Pribac - rojen
je bil l. 1933 v Sergaših pri Kopru - je v domovini znan predvsem kot
književnik, eden izmed najvidnejših književnih ustvarjalcev v slovenskem
izseljenstvu, manj pa je znano njegovo poklicno delo v Avstraliji, kakor
tudi njegovo kulturno in društveno delovanje v Canberri, kjer je preživel
vecino svojega izseljenskega življenja. Avstralski Slovenci ga poznajo
in spoštujejo kot pesnika, ki je v poezijo prelil tako svoja kot tudi
del njihovih obcutij, pa kot kulturnega in društvenega delavca, ki je
vedno znal delovati pomirjevalno in povezovalno; vedno mu je bila na
prvem mestu dobrobit slovenstva, ohranitev in utrjevanje korenin, ki
so jih izseljenci prinesli s seboj, ter premagovanje nazorskih razlik,
ki razdvajajo marsikatero slovensko izseljensko skupnost.
Že kmalu po prihodu v Avstralijo se je pridružil clanom Slovenskega
društva Melbourne, sodeloval pri njihovem glasilu Vestnik in drugih
aktivnostih, po preselitvi v Canberro pa mu je bilo zaradi njegovih
nekoliko liberalnejših nazorov onemogoceno sodelovanje v tamkajšnjem
Slovenskem klubu Triglav. Ker je prišlo tudi do izkljucitve nekaterih
drugih clanov, so na pobudo Berta Pribca ustanovili svoje društvo Karantanija,
ki je uspešno delovalo nekaj let. Petnajst let je vodil in urejal tudi
tedensko slovensko radijsko oddajo v Canberri. Društvo Karantanija je
prenehalo z delovanjem, ko so v Slovenski klub Triglav ponovno sprejeli
vse izkljucene clane.Svojo prvo pesniško zbirko je Bert Pribac izdal
leta 1962 v okviru Slovenskega društva Melbourne; to je bila preprosto
vezana zbirka Bronasti tolkac, ki velja za prvo v Avstraliji izdano
zbirko pesmi v slovenšcini. V zbirki so objavljene tudi nekatere pesmi,
ki jih je pesnik napisal še v domovini; svojo drugo samostojno zbirko
V kljunu golobice je izdal l. 1973 v Canberri (Lapwing Press). Pozneje
je svoje pesmi pa tudi eseje in clanke objavljal v številnih casnikih
in revijah v izseljenstvu, v zamejstvu pa tudi v domovini. Vmes je pisal
tudi pesmi v slovenšcini in anglešcini. Napisal je tudi dve strokovni
knjigi v anglešcini ter okrog sto strokovnih clankov in razprav v obeh
jezikih. Njegova prva pesniška zbirka, izdana v domovini, je bila Prozorni
ljudje (Založba Mladinska knjiga, 1991), dopolnjen izbor iz njegovega
pesniškega dela pa je izšel pri društvu Capris v Kopru (2000) pod naslovom
Bronasti tolkac. Na izdajo caka tudi njegovo obsežno publicisticno delo
Slovenske spravne motnje, založnika išce njegova nova pesniška zbirka
Poljubi me, Koštabona. Na spletu je mogoce brati njegovo zbirko angleških
pesmi z naslovom Winds from the Brindabellas. Njegove pesmi so izšle
tudi v vec antologijah in skupnih zbirkah. Ukvarja se tudi s prevajanjem
sodobne avstralske poezije v slovenšcino, iz francošcine je prevedel
pesmi iranskega pesnika Rubajatija Omarja Kajama, v anglešcino pa je
med drugim prevedel libreto operete Radovana Gobca Planinska roža.
Bert Pribac se je z ženo in dvema otrokoma leta 2000 za stalno vrnil
v rojstne Sergaše, kjer si je v ljubem okolju slovenske Istre postavil
svoj novi dom. Svojo drugo ženo Ljubo Vrtovec je spoznal leta 1987 med
njenim obiskom slovenskih društev v Avstraliji, kamor jo je kot inštruktorico
folklornih skupin in zlasti kot strokovnjakinjo za slovenske narodne
(ljudske) noše poslala Slovenska izseljenska matica. Porocila sta se
dve leti pozneje in nekaj mesecev skupnega življenja preživela v Sloveniji.
V tem casu je Bert Pribac sodeloval tudi v osamosvojitvenih gibanjih
v okviru Društva slovenskih pisateljev. Potem pa sta se za nekaj let
odpravila v Avstralijo, kjer je Bert mladi družini postavil tudi novi
dom. Ljuba Vrtovec-Pribac je v tem casu strokovno svetovala številnim
slovenskim folklornim skupinam, ki delujejo v okviru slovenskih društev
v Avstraliji, prirejala tecaje za voditelje folklornih skupin, vodila
pa je folklorno skupino Prvi rej, ki je delovala v Canberri; vrhunec
njihovega uspešnega nastopanja je bila tudi turneja po Sloveniji. Med
bivanjem v Avstraliji je sešila za tamkajšnje plesalce tudi vec kot
sto slovenskih narodnih noš.Bert Pribac spada med sorazmerno redke izobražence
v izseljenstvu prve generacije. Po nedokoncanem študiju v domovini je
to po zacetnem, prilagajalnem obdobju opravil v Avstraliji in se dokoncno
odlocil za poklic bibliotekarja ter se specializiral za bibliotekarja
medicinske stroke, kjer si je pridobil vrhunsko znanje in mednarodno
priznanje za svoje strokovno delo. O svojem uspehu na poklicnem podrocju
v Avstraliji pripoveduje:"Marca 1987 me je skupina specialisticnih
bibliotekarjev v Canberri (glavnem mestu Avstralije) povabila, da jim
razkrijem svoje poti do poklicnega uspeha. Takrat sem bil na vrhuncu
svoje profesionalne kariere kot glavni manager kakih 12 zdravstvenih
in farmacevtskih knjižnic in informacijskih skupin v pristojnosti avstralskega
zveznega ministrstva za zdravje. Sama centralna knjižnica je zaposlovala
kakih 23 ljudi in je bila ena najbolje opremljenih in sodobnih v Avstraliji
in tudi v svetovnem merilu. Odgovoren sem bil za kakih 52 uslužbencev
in za proracun v višini preko 2.5 milijona dolarjev (v sedanji vrednosti,
kake pol milijarde tolarjev). In ponujeno mi je bilo mesto podsekretarja
v ministrstvu, zavoljo katerega sem bil že poslan na posebne tecaje
za visoke vladne uslužbence. Podsekretar nisem postal, kajti pet mesecev
kasneje sem doživel hudo avtomobilsko nezgodo, po kateri je bil moj
avto "totalka", jaz pa polomljen. Poleg tega se mi je zgodilo
še to, da me je zapušcala prva žena. Kar naenkrat sem bil poražen, fizicno
in mentalno.
Kaj sem povedal strokovnjakom, ki so mi ponujali poklicno napredovanje?
Najprej, da sem si nabiral znanja kadarkoli in kjerkoli sem mogel. Že
do mature v Kopru, 1955. leta, sem prebral preko 2000 knjig , da ne
omenjam casopisja. Med šolanjem v srednji šoli in študijem na univerzi
sem opravljal še vsaj dva poklica, za katera sem se strokovno tudi usposobil:
kot novinar in kot tolmac. Pozimi 1949/50 sem opravil intenzivni novinarski
tecaj v Ribnem pri Bledu in bil zatem nekaj let novinarski pripravnik
in tudi pravi novinar. Na univerzi v Ljubljani sem od 1955 do 1959 študiral
primerjalno književnost in kar gre z njo: precej slavistike ter italijanski
jezik in književnost. Opravil sem vse izpite razen koncne diplome in
zraven delal še kot tehnicni in diplomatski tolmac v Razmejitveni komisiji
z Italijo. Preden sem zapustil domovino, poleti 1959. leta, mi je bilo
sporoceno, da imajo na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu že službo
zame, le diplomirati moram. Postal naj bi dopisnik Tanjuga iz Tunizije
in Alžira , saj sem obvladal tudi francošcino poleg italijanšcine, ampak
takrat še nic anglešcine.
Ko sem 1960 prijadral v Avstralijo kot begunec in zacel delati najprej
kot cistilec v bolnici in nato kot poštni uslužbenec, sem se trdno odlocil,
da to ni ta prava skodelica caja zame. Anglešcine res nisem znal, dobro
pa sem poznal svojo abecedo in ohranil sem prijetne spomine na cas,
ko sem kot dijak delal kot knjižnicarski pomocnik v študijski knjižnici
v Kopru in kot arhivski pomocnik v pokrajinskem arhivu v Kopru. V takem
okolju ti skoraj ni treba govoriti in tudi pisati te nihce ne preganja.
In tako sem sklenil v Avstraliji postati knjižnicar. In zato sem, po
cišcenju in med cišcenjem ter sortiranjem pisem, naredil še maturo iz
anglešcine in dva letnika italijanšcine na Univerzi v Melbournu, pozneje
pa še letnik anglešcine na univerzi ANU v Canberri.
Potem so me sprejeli v službo v National Library of Australia, kjer
sem poleg dela moral še doštudirati za knjižnicarskega uradnika. Najprej
sem sortiral letalske zemljevide z vsega sveta in mikrofilme, nato casopise
iz vseh dežel sveta, vsaj v stotih jezikih. Pri tem sta mi pomagala
egiptovski Grk po imenu Vassilikis, ki je bil je suh kot preklja in
je kadil kot Turek, in debelušni srbski pravoslavni pop po imenu Popovic.
Oba sta zapravila vec casa za zbiranje podatkov o stavah na konje kot
za sortiranje casopisov. Vsak dan je bilo treba pospraviti in razporediti
casopise, toda oba sta bila že ostarela in posebno pop, ki je bil debelušen,
se je komaj premikal. Težko ju je bilo motivirati. Bil sem mlad in delal
sem sam za dva in kmalu izboljšal tudi njuno proizvodnjo.
Moja zavzetost za delo in iznajdljivost pri organizaciji dela in zbirk
nista ostali neopazni. Ko sem koncal šolo za bibliotekarskega uradnika,
so me povišali z izrednim dekretom v profesionalnega knjižnicarja. Že
takrat pa sem sanjal, da bi bil šef v svoji knjižnici, kar se je po
nekaj letih tudi zgodilo, ko sem bil premešcen za vodjo v eno od treh
podružnic, kjer pa sem imel skoraj nemogocega šefa v oddaljeni pisarni,
saj je hotel vse kontrolirati, celo iz daljave nam je po telefonu narocal,
kako in kam naj bi postavljali knjige na police. Navelical sem se in
ko se je ponudila prilika za premestitev v zvezno ministrstvo za zdravje
(ZMZ), sem jo veselo pograbil. Toda ni šlo vse gladko. Ko sem nastopil
službo, me je poklical v svojo pisarno sam prvi sekretar zveznega ministrstva
in mi povedal, da so prejšnjega bibliotekarja odpustili, ker je ustvarjal
zmešnjavo ne pa moderne medicinske biblioteke in da od mene pricakujejo
prve uspehe v nekaj mesecih. A kaj, ko je imel moj prvi nadrejeni Parkinsonovo
bolezen in strah pred intelektualci. Mislil sem že odstopiti in sem
si iskal službo na Novi Kaledoniji. Zelo sem se trudil, vendar ni šlo,
ker me je šef zaustavljal z malenkostnimi birokratskimi zahtevami in
sumnicenji.
Nekega dne me sreca sekretar ZMZ in vpraša, zakaj išcem službo drugje.
Povedal sem mu po pravici. Rekel je, naj malo potrpim. On je odhajal
v inozemstvo za en mesec. Ko je prišel nazaj, me je spet srecal na hodniku
in vprašal, kako napredujem. Dejal sem, da nikakor, da ni sredstev,
da so same obstrukcije.
Sklical je sestanek oddelkov, kjer mi je dovolil, da predstavim svojo
vizijo. Zdravniki in farmacevti so me podprli, sekretar pa uredil tako,
da sem postal šef oddelka, podrejen drugemu podsekretarju namestu bolnemu
administrativnemu upravniku. In dobil sem zaželeni posvetovalni odbor
strokovnjakov. V bistvu sem postal svoj šef.
Navdušeno sem se vrgel na delo: premikal škatle, pregledoval zbirke,
pomagal zdravnikom in farmacevtom z referencami in pomagal pri nabavljanju.
Celo katalogizacijo, ki sem jo zmeraj mrzil, sem uredil, da je sledila
nabavam in standardom svetovnih medicinskih knjižnic. Bral sem med delom
in po delu, hodil na seminarje, ce se je le dalo, in se posvetoval s
svojimi predavatelji in drugimi že priznanimi bibliotekarji in to še
leta potem, ko sem bil samostojen. Najbolj pa sem se posvetoval z vodji
strokovnih in administrativnih služb ministrstva, da ugotovim njih potrebe
in njih videnje informacijske službe za zdravstveno in farmacevtsko
literaturo, da zvem za njih projekte in jih prehitim v oskrbi zaželenih
in potencialnih informacij. In ko vidijo, da informacije o zdravilih
in sistemih prihajajo redno na njih mizo v dovoljni kolicini , so ujeti
kot zlate ribice v svojo prozorno posodo. Seveda, dobival sem zaželena
sredstva, poveceval osebje, od prvotnih šest na 22 in potem so mi kar
ukazali, da revidiram podružnice in prevzamem kontrolo kakovosti in
celo proracuna v manjših informacijskih centrih. In v nekaj letih je
bila moja biblioteka in z njo povezani informacijski centri ena najbolj
sodobnih v Avstraliji. Prvi smo tudi uvedli tako imenovane on-line dostope
za naše raziskovalce in administratorje ter on-line dostope do svetovnih
zbirk zdravstvene in farmacevtske literature v ZDA, na Holandskem in
v Nemciji. Užival sem ob vpeljavanju sodobne informacijske tehnologije.
Ob vsem tem sem se naucil nekaj pravil obcevanja v informacijski družbi:
n bodi kratek, ko se posvetuješ ali si poklican na posvetovanje (od
2 do 10 minut je zadosti, da nakažeš problem ali ponudiš rešitev). Ne
ostani v tuji pisarni vec kot 5 do 10 minut, razen ce te povabijo, da
ostaneš. Ne kradi casa strokovnjakom, kajti njih cas je zelo dragocen.
n Uporabi formalne komunikacijske kanale. Le v stiski lahko greš mimo
svojega šefa, ampak še takrat mu daj kopijo predloga ali pritožbe, ali
ga obvesti, da se moraš posvetovati z nekom, ki je po položaju višji
od njega. Torej, ne delaj za hrbtom. Bodi pošten.
n Nikoli ne reci, da ne moreš pomagati, da ne moreš ugoditi zahtevi
po dokumentu ali informaciji v stroki, ki ti je zaupana, ali da to ni
v tvoji pristojnosti. Reci, da boš pomagal ali skušal storiti najboljše,
kar se da.
n Vedi, kateri so pravi viri informacij za tvojega delodajalca ali ustanovo.
Sproti se seznanjaj z novimi viri informacij, potrebnih tvoji ustanovi
in obvesti strokovnjake o tem.
n Ko prosiš za sredstva, vprašaj za kar je možno in opravicljivo takoj.
Moj predhodnik je zahteval 23 takojšnjih novih službenih mest in so
se mu smejali. Jaz sem se zadovoljil v zacetku z dvemi dodatnimi, scasoma
pa sem jih dosegel do 25.
n Do sodelavcev imej vedno nasmešek in prijazen obraz, pac kolikor zmoreš,
tudi z nerodneži ali zlobneži. Ni pa ti treba biti komedijant ali hlapcevski.
n Dokaži, da te iskreno skrbi za ustanovo, za njene cilje, zato se izobražuj
in bodi pozitiven in vešc do ciljev organizacije.
n Dokaži, da imaš energijo in ambicijo doseci vec, ne da bi prizadel
druge.
n Bodi viden v ustanovi in bodi prijazen z vsemi. Ob pravi priložnosti
poudarjaj svoje sposobnosti, takrat, ko si na vrsti, da kaj nudiš, ali
ko je v ustanovi ocitna potreba po tistem, kar lahko nudiš. Predvsem
pa ponujaj usluge in strokovnost svojega teama.
n Ne naloži si vec dela, kot ga zmoreš, zato bodi selektiven v svoji
dejavnosti in zato tudi predaj posle svojim podrejenim brez strahu,
da te bodo prerasli. To te bodo v vsakem primeru.
n Važen je tudi nacin osebne predstavitve. Pazi, da pride na površje
tvoja samozavest, tvoja strokovnost, zato ne ustvarjaj ovir med seboj
in sodelavci ali uporabniki.
n Spoštuj samega sebe in svojo ustanovo.
n Bodi vztrajen in ne malodušen.
n Milostno sprejmi kritiko ali karanje.No, nekako tako je šlo moje predavanje,
kajti tega sem se držal, kolikor sem zmogel.
Ni bilo dolgo po nastopu službe v ZMZ, ko so me v ministrstvu dolocili,
da jih zastopam v medministrskem resorju za tehnologijo informatike
in v odboru, ki je pripravljal vladna porocila za evropske in svetovne
medvladne ustanove, npr.OECD idr., katerih clanica je bila Avstralija.
Razumel sem tematiko razpravljanj in porocal sem kompetentno nazaj na
ministrstvo, ceprav so v tistih odborih sedeli sami doktorji in magistri,
jaz pa sem imel le izredno priznane kvalifikacije. Pocutil sem se kot
riba na suhem. Omenil sem to svojo nelagodnost predsedujocemu posvetovalnega
odbora in svojemu šefu. Oba sta razumela mojo zadrego in dosegla, da
me je uprava državnih služb poslala na študij magisterija na znano univerzo
NSW v Sydneyu. Ker nisem imel formalnih kvalifikacij razen velike mature
in višje bibliotekarske šole, so me na univerzi vseeno sprejeli na podlagi
mojega dela, referenc in publikacij . Vmes sem prihajal nazaj na medresorske
sestanke in v kriznih trenutkih skrbel za biblioteke ministrstva. V
dveh letih sem 1979. leta vseeno dosegel magisterij. Star sem bil že
46 let. Seveda, moja samozavest se je dvignila, saj sem bil komaj drugi
v glavnem mestu Avstralije, ki je dosegel to kvalifikacijo. Potem me
je zvezno ministrstvo priporocilo še za štipendijo Svetovne zdravstvene
organizacije zdravja (SZO) in leta 1980 sem šel po svetu na trimesecno
študijsko popotovanje, vse do Zagreba in Stockolma, Basla, Rima, Londona,
Edinburgha, Washingtona, New Yorka, Clevelanda in Kanade pa še naprej
v brazilski Rio in San Paulo in mimogrede, ob povratku, na Novo Zelandijo.
Na študijskem popotovanju sem zbiral vse, kar je najboljšega v upravljanju
ali menagementu medicinskih in farmacevtskih bibliotek in informacijskih
centrov. Vmes sem se ustavil na zahtevo SZO tudi v Singapuru in v Maleziji
In ko je Svetovna zdravstvena organizacija zacela svoje informacijske
dejavnosti v deželah zahodnega Pacifika, me je naše ministrstvo poslalo
tja na njihovo željo, kot strokovnjaka v biomedicinski informatiki.
Sprva sem bil clan raznih delovnih skupin potem pa ekspert za biomedicinsko
informatiko. Od 1980 do 1986 so me šestkrat poslali v inozemstvo, posebno
v azijske dežele -- na Filipine, Japonsko, Hong Kong, Kitajsko. Posebno
Kitajci so me imeli radi. Ko so kasneje v okviru svoje medicinske akademije
v Pekingu ustanavljali šolo za zdravstvene bibliotekarje, so me povabili,
da bi prevzel predavanja o vodenju zdravstvene informatike. Dva karambola
v teku enega leta sta mi to preprecila.
V Avstraliji pa so me pogosto klicali v razne deželne in mestne bolnišnice,
da sem svetoval njihovim bibliotekam. Bilo je to polno, zavzeto življenje,
strokovno zelo zadovoljujoce in cenjeno. Skupaj z drugimi bibliotekarji
sem pomagal napisati tudi razne prakticne prirocnike za nabavo zdravstvenih
in farmacevtskih publikacij in za njih katalogizacijo. Najbolj pri srcu
pa mi je še zdaj publikacija v štirih debelih zvezkih z naslovom: [Dvestoletna]
Bibliografija avstralske medicine in zdravstvenih služb od odkritja
Avstralije do leta 1950, za katero sem dal pobudo in nadziral projekt
skoraj vse do uspešnega konca . To je obširen pregled vsega, kar je
bilo napisanega v celotni Avstraliji o boleznih in organizaciji zdravstvenih
služb ter o zdravstveni oskrbi.
Kasneje, ko sem se predcasno upokojil in ko se mi je zdravje do dolocene
mere popravilo, sem za nekaj casa prevzel administracijo medicinske
knjižnice v glavni bolnici v Canberri. Za nekaj casa sem se zaposlil
tudi v knjižnici zvezne parlamentarne biblioteke. Vse do 1996 sem hodil
na razne strokovne tecaje, predvsem tecaje obvladovanja programskih
orodij.
Zdaj gledam od dalec na svoje strokovno življenje in ni mi žal, da sem
izbral ta poklic, kajti rešil me je pušcobe tovarniških ali gradbenih
del, ki so usoda velikega števila naših izseljencev. Povrh tega pa je
bilo to delo brez ideoloških ali politicnih prizvokov, kar je bilo takrat
zame, ki sem bil razocaran nad domovino in Evropo, cudovita rešitev.
Vse vmes pa sem pisal pesmi, po slovensko in po angleško. Ampak to je
že druga zgodba mojega življenja."
POVZETEKBERT PRIBAC, roj. 16.1.1933 v Sergaših v Slovenski Istri, je
eden izmed redkih slovenskih izobražencev v sodobnem izseljenstvu. V
izseljenstvo je zaradi nesporazumov s takratnimi oblastmi odšel leta
1959 kot absolvent primerjalne književnosti, v marcu 1960 pa je iz Nemcije
odpotoval v Avstralijo. Tam je poleg fizicnega dela, s katerim se je
preživljal, opravil avstralsko maturo, pozneje pa se je odlocil za študij
bibliotekarstva, ki ga je koncal z magisterijem iz medicinskega bibliotekarstva
in dokumentacije. Svojo poklicno kariero je koncal kot vodja bibliotekarske
in dokumentacijske službe v avstralskem ministrstvu za zdravstvo v Canberri.
Bil je tudi avstralski svetovalec za medicinsko informatiko pri Svetovni
zdravstveni organizaciji (WHO) in je kot strokovnjak veliko pomagal
tudi pri ustanavljanju medicinske informatike v drugih državah.
Med avstralskimi Slovenci je bil Bert Pribac znan tudi kot sposoben
društveni delavec, zlasti v Canberri, kjer je preživel pretežni del
svojega 40-letnega bivanja v Avstraliji, in kot najvidnejši književni
ustvarjalec med avstralskimi Slovenci. Kljub težavam se je ves cas izseljenstva
zavzemal za ohranjanje vezi z domovino, zlasti glede kulturnega delovanja,
pa tudi za premagovanje nazorskih razlik med razlicnimi skupinami v
izseljenstvu in za spravo tako med emigrantskimi skupinami kakor tudi
z maticno domovino. V letu 2000 se je z drugo ženo in dvema sinovoma
za stalno vrnil v rodno Istro. V Avstraliji živi še njegov sin Friderik
iz prvega zakona, zdaj doktor planetarne geofizike v Hobartu na Tasmaniji.
Prvi dve njegovi pesniški zbirki sta izšli v okviru Slovenskega društva
Melbourne (Bronasti tolkac, V kljunu golobice), v domovini pa je bila
l. 1991 pri Založbi Mladinska knjiga izdana njegova zbirka Prozorni
ljudje. Društvo za oživljanje starega Kopra - Capris je v l. 2000 izdalo
dopolnjen ponatis prvih dveh zbirk pod naslovom Bronasti tolkac. Veliko
je objavljal v izseljenskih in zamejskih kulturnih revijah pa tudi v
domovini.
Bert Pribac sam pripoveduje o svoji uspešni poklicni poti v Avstraliji.
Naslov:
Bert Pribac, Sergaši 3a, 6274 Šmarje
