Slovenski politiki in mediji so se sredi januarja letos na veliko »razgovorili« in razpisali o priznanju Slovenije januarja 1992 s strani Evropske Unije in Vatikana. Kot po navadi pa ostajajo prizadevanja in delo Slovencev po svetu v ozadju, neomenjeni, nezapisani, pozabljeni.

16. januarja letos smo zabeležili tudi petnajstletnico priznanja RS s strani Avstralije kot prve prekmorske države (vzporedno s Kanado, deli ju le časovni razmik). Kako bogati in slovensko zavedni so bili tisti časi …

Med Slovenci v Avstraliji se prebudi politično-narodnostni-domovinski čut po pojavu takoimenovane »slovenske pomladi«. Sydneyski Slovenci sicer že pred leti ustanovijo Zvezo slovenske akcije, ki jo je vodil zdaj že pok. Ivan Kobal, v Canberri pa leta 1988 Društo za zaščito človekovih pravic, ki pod vodstvom zdaj že pok. Marjana Kovača, Cvetka (Floriana) Faleža, Alojza Kavaša in drugih zbere lepo vsoto denarja za »četverico« (Janša, Tasič, Zavrl in Borštner). Zapisi nas peljejo tudi v čas srečanja z neznanim mladeničem iz Slovenije, Erikom Modicem, ki se najprej ustavi pri Alfredu Brežniku (današnjemu častnemu generalnemu konzulu v Sydneyju) in nato še pri Leberjevih v Melbournu, ti pa ga spoznajo z drugimi rojaki … Od takrat naprej nič več ni kot je bilo prej … Erikove besede: »Če bi mi demosovci imeli dovolj denarja, bi na volitvah zmagali, vsaj pet do šest tisoč dolarjev bi potrebovali«, se spremenijo v akcijo. Del avstralskih Slovencev si močno želi, da bi prišlo do demokratičnih sprememb tudi v Sloveniji in zato podprejo koalicijo strank združenih v DEMOS. Na Demosov račun še pred volitvami nakažejo 64.425 dolarjev. Vsoto zbere Društvo za podporo demokracije v Sloveniji, ki ga takrat ustanovijo in ga v Sydneyju vodi Alfred Brežnik, v Melbournu pa Stanka Gregorič. Društvi izdata tudi resolucijo, iz katere je danes razvidno, da se potrebe in dogodki kasneje razvijajo po vrsti tako, kot so v njej zapisani, z dosego končnega cilja: SLOVENSKE DRŽAVE! Ko avstralski društvi za podporo demokracije v Sloveniji opravita svojo nalogo, se po volitvah v Sloveniji, na pobudo Stanke Gregorič in Alfreda Brežnika reorganizirata – imenujejo se in ustanovijo se Slovenski narodni sveti (SNS), ki se 28. julija 1990 združijo v Avstralsko slovensko konfrenco (ASK), kot veja Svetovnega slovenskega kongresa ( SSK). Alfred Brežnik odpre v Sydneyju Slovenski informacijski urad, ki v tistem času zapolnjuje veliko informacijsko vrzel po vsej Avstraliji, saj vsakodnevno pošilja faksirana sporočila STA na desetine naslovov, vključno z avstralskim zunanjim ministrstvom. Rojaki iz Sydneyja, Melbourna, Canberre, Brisbana, Adelaide ter drugih krajev Avstralije se po spravnem dogovoru v Sydneyju (28. julija 1990 pride na ustanovitvenem srečanju ASK med avstralskimi Slovenci do politične sprave) medsebojno povezujejo in v začetku niti ne slutijo, kakšno delo jih še čaka. Najprej podprejo plebiscit, potem nastopijo »manjše bitke« za Slovenijo, priprave na SSK, za tem pa podpora Sloveniji v času desetdnevne vojne in po njej, ki dobi ime AVSTRALIJA – NAŠA BITKA ZA SLOVENIJO (tako ASK oz. SNS Viktorijepoimenuje tudi pregledno publikacijo o delu, ki jo pripravi in uredi, tudi po ideji Vinka Rizmala, Stanka Gregorič). Slovenci, združeni v zgoraj omenjenih organizacijah in ob pridružitvi Sveta slovenskih organizacij Viktorije, takoj pristopijo k zbiralni akciji in za pomoč Sloveniji zberejo nekaj več kot 266.000 avstralskih dolarjev.

ASK pristopi k sistematskemu delu da bi Avstralija čim prej priznala novo državo RS. To je obdobje Bitke za priznanje Slovenije, ki vsekakor obrodi sadove. Po prevajanju raznih dokumentov in pošiljanju teh avstralskim politikom, srečanjem, večerjam, sestankom z avstralskimi politiki in nekajkratnim obiskom delegacije ASK pri takratnem prvem ministru Avstralije Bobu Hawku, kasneje Paulu Keatingu in pri zunanjem ministru senatorju Garethu Evansu, Slovencem uspe doseči, da Avstralija torej 16. januarja 1992, kot prva prekmorska država (vzporedno s Kanado - zaradi časovne razlike) prizna novo državo Republiko Slovenijo.

Posebno poglavje za vse, ki bijejo »te bitke« je prihod Janeza Janše, obrambnega ministra (leta 1992) v Avstralijo. Vrh vsega je svečanost SNS Viktorije v Malvern Town Hallu v Melbournu. O številu navzočih visokih gostov (predstavnika prvega ministra Avstralije, tujih veleposlanikov in konzulov, predstavnikov avstralske in slovenske Cerkve, o sodelujočih pri izvedbi akademije, o nastopajočih prve, druge in celo tretje generacije Slovencev v Melbournu govori osem strani programa.

Tako imajo avstralski Slovenci za seboj celo vrsto uspehov sposobnih in delovnih ljudi, ki ne da takrat vse dolžnosti opravljajo prostovoljno, ampak vidno obtežijo tudi svoje družinske izdatke.

V »bitkah« ASK in SNS-jev aktivno sodelujejo tudi posamezna slovenska društva in organizacije o vsej Avstraliji in seveda tudi nekateri posamezniki.

Takoj za Avstralijo prizna Slovenijo Nova Zelandija – za kar je zaslužen sydneyski poslovnež, kasneje častni generalni konzul RS za Novo Zelandijo Dušan Lajovic.

Naj na koncu ponovim Churchillove besede, ki so zapisane na zadnji strani publikacije AVSTRALIJA – NAŠA BITKA ZA SLOVENIJO (1992):

» To ni konec. To ni niti začetek konca. Toda lahko bi bil konec začetka …«

Nadaljevanje pa bi raje preživeli v miru …

Stanka Gregorič
Maribor

P.S. Po objavljenem članku se je pojavilo nekaj pritožb, češ da vsi zaslužni niso omenjeni. Moj namen ni bil pisati spisek zaslužnih ljudi, teh je bilo res veliko. Sicer je članek delni povzetek mojega uvoda v AVSTRALIJA – NASA BITKA ZA SLOVENIJO.

Obžalujem pa samo nekaj, da v tem zapisu nisem dala večjega poudarka pok. patru Baziliju, Elici Rizmal, Vinku Rizmalu, Dragi Gelt, Lentiju Lenku, Stanku Prosenaku in seveda še veliko drugim. V Sloveniji in po svetu večino teh imen sicer ne poznajo in prav zato je bil namen članka dosežen in je bil zelo odmeven.

Stanka Gregorič
Maribor