Volilno pravico ima v večini držav po svetu vsak državljan neke države, čeprav živi ali se je celo rodil v drugi državi in je morda dobil državljanstvo po starših. Ta posebnost torej ni simptomatična le za Slovenijo. Je tako prav ali ne, v to se ne bom vtikala. V slovenski volilni zakon, - novi ali stari – tudi ne. Dotaknila se bom medijskega vika in krika, ker naj bi volili tudi »oni tam – ti pa so sovražna emigracija«, ki se je treba bati, ker da so prav oni »satanicum politicum«. A ne, ne, ne, niso bili vsi belogardisti oziroma domobranci ali kolaboranti - kot se jim danes tako zelo očitajoče pripisuje. Če so že bili, potem jih lahko po svetu danes preštejemo le še na prste dveh rok, saj je večina že tudi pomrla. In kdo so potem ostali stotisoči – še živeči, ki so odšli po svetu iz ekonomskih ali čisto avanturističnih razlogov, predvsem pa mlajši? Torej so tudi ti osovraženi? Še danes se na primer v Avstralijo preseli iz Slovenije letno od 100 do 130 družin. Bodo tudi te satanizirane in »obarvane belo« ali celo s kolaborantskim predznakom?

Vse premalo resnic se v Sloveniji sliši in ve o rojakih po svetu. Pred kratkim sta bila poleg Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, Komisije Državnega zbora za Slovence v tujini, Svetovnega slovenskega kongresa, Slovenske izseljenske matice, Slovenije v svetu, vsi ti obstajajo že več let, ustanovljena vladni Svet za Slovence v zamejstvu in vladni Svet za Slovence po svetu. Na prvem ustanovnem srečanju je avstralski predstavnik Florjan Auser predlagal kot prioritetno nalogo tega Sveta promoviranje vedenja o Slovencih, ki živijo izven Slovenije, predvsem v prekomorskih državah. Ob tem se sprašujem ali se vse zgoraj omenjene institucije in društva dovolj trudijo da bi predstavili izseljence tudi v Sloveniji? In povrhu v Ljubljani izhaja še lepa in kvalitetna informativna revija Moja Slovenija, ki jo financira vladni Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ta revija roma predvsem po svetu, zakaj tudi ne po Sloveniji? Zakaj je recimo ni moč najti naprodaj na slovenskih kioskih? Saj bi se tako prebivalci Slovenije seznanili kdo so Slovenci po svetu, kaj čutijo, mislijo, kako aktivni so, kaj delajo; delajo pa skoraj vse prostovoljno – nasprotno od prepričanja velikega števila prebivalcev v Sloveniji, češ da jih plačuje slovenska država, ki resnici na ljubo res tu in tam doda kakšno finančno drobtinico in sponzorira kak vreden kulturni projekt, medij ali društvo a ti finančni vložki predstavljajo le neznaten delež stroškov, nikakor pa ne dela emigrantov.

V Sloveniji bi se morali seznaniti z zaslugami, ki jih je pripisati marljivim društvenim in medijskim delavcem, verskim središčem in posameznikom, ki v tujini skrbno ohranjajo slovenski jezik in kulturo, in ki so se nenazadnje v svojih novih domovinah borili tudi za priznanje nove slovenske države ob razpadu Jugoslavije.

Predstavila bi lahko nešteto dobrih del in aktivnosti, predvsem avstralskih Slovencev, saj sem tudi sama bivala tam 28 let (Melbourne, Sydney) a omenila bom le nekatere: Slovenci v zamejstvu in po svetu izdajajo knjige v slovenščini ali v kakšnem drugem jeziku o slovenskih uspešnežih, poučujejo slovenščino v slovenskih šolah (v Avstraliji je slovenščina kot tuj jezik priznana kot maturitetni predmet), drugo in tretjo generacijo mladih seznanjajo s slovenskimi pesmimi, folkloro, etničnimi posebnostmi Slovenije, imajo svoje slovenske časopise, radijske oddaje, celo televizijske (propagandne oddaje o Sloveniji), predavajo o Sloveniji na tretjih univerzah, seznanjajo tuje politike o slovenski državi in njenih posebnostih, v Slovenijo vabijo turiste, gospodarstveniki skrbijo za poslovne stike med državami, in tako dalje in tako naprej. In če se ozrem še dlje nazaj v jugoslovanska leta: izseljenci so v Slovenijo nosili devize, tuje pokojnine (še danes) vlagali v slovenske banke, kupovali slovenske proizvode, ki jih je bilo moč nabaviti v trgovinah po skoraj vseh kontinentih in se tam dobijo še danes, materialno so pomagali sorodnikom, da so si zgradili boljše hiše …. Izseljenci so organizirali razne nabiralne akcije, recimo za revne in potresna območja, za dihalne aparate bolnih, za bolnišnice (Klinični center v Ljubljani, bolnišnoice v Mariboru, Novi Gorici, Murski Soboti, stara Pediatrična klinika v Ljubljani), pred leti so zbrali v Avstraliji 500 plišastih koal, ki so bile prodane v Cankarjevem domu za novo Pediatrično kliniko v Ljubljani, sponzorirali so slovenske športnike, medije, zbirali so denarna sredstva po desetdnevni vojni (samo iz Avstralije je bilo po vojni v Slovenijo poslano več kot četrt milijona dolarjev), prispevali so za begunce, za spomenik Rudolfa Maistra, za Trubarjevo domačijo, za Haloze in ne nazadnje so nudili in nudijo svoje gostoljubje vsakemu obiskovalcu iz domovine Slovenije, tako novinarjem, gospodarstvenikom, politikom, kulturnim društvom in športnikom, umetnikom in drugim posameznikom. In znova se poraja vprašanje zakaj potem tako negativen odnos do tega dela slovenskega naroda? VSI SMO EN NAROD, KI PRIPADA SKUPNEMU SLOVENSKEMU KULTURNEMU PROSTORU.
Zdi pa se, da je veliko število Slovencev v Sloveniji v tem materialistično naravnanem času, v času hujskačev in razdiralcev slovenskega naroda in ugleda slovenske države v svetu kot »ljudje, ki opažajo pege celo na soncu in trnje na roži« kot je nekoč zapisal Ivan Cankar, ne vidijo pa ne sonca in ne rož?!
Sovražno razsojajo o pravicah in dolžnostih slovenskih izseljencev in se ne zavedajo ali nočejo vedeti da pripadniki nekega naroda ne izginejo z odra zgodovine čeprav živijo na drugem koncu sveta.

Stanka Gregorič
Maribor
Novinarka – povratnica iz Avstralije