|
|
|
“TEŽKI ČASI SE BLIŽAJO Z BLAZNO HITROSTJO ...”mi je na koncu svojega internetnega sporočila napisal na velikonočni petek Vinko Rizmal iz Avstralije. Kakšni težki časi, sem se spraševala, toda vse je ostalo nekje v zraku, nedorečeno. Za tem mi je še Elica Rizmal, njegova soproga čestitala za praznike. In na velikonočno nedeljo je ni bilo več! In prišlo je spet Vinkovo sporočilo: “Aurelia Pia Rizmal - Elica je rojena 14. avgusta 1943 v Celju, sicer pa do odhoda v Nemčijo za dve leti in leta 1967 v Avstralijo, preživela v Mariboru … ‘she was only seventeen and he was one year older ...’ ko sva se spoznala. Bila je sigurno najbolj pošteno in pozitivno bitje kar sem jih kdaj poznal in kakšna čast in sreča je bila živeti z njo ... kdo me bo zdaj vsako jutro pozdravil z nasmehom ...?” Elica Rizmal je imela v nedeljo, 16. aprila 2006 še svojo zadnjo oddajo v slovenskem jeziku na najbolj raznoliki radijski postaji na svetu, državni SBS (Special Broadcastin Service) v Melbournu, kjer se govori 68 razlinih jezikov. Opravila je še svoj zadnji intervju z mariborskim humoristomVinkom Šimekom, ki naj bi se skupaj s Heleno Blagne in drugimi umetniki podal že čez nekaj dni na gostovanje v Avstralijo. Potem se je okoli druge ure zapeljala proti domu, proti svoji farmi Pohorje v Monbulku, v okolici Melbourna. Samo dve minuti sta bili še potrebni ... pa je usoda hotela drugače - trknilo je! ne po njeni krivici in ... enostavno je ni bilo več! Za vedno je zapustila svojega moža Vinka, hčerko Zaliko, sina Chrisa, posvojenca Bojana, sorodnike in prijatelje, predvsem pa celotno avstralsko skupnost, ki jo je tako zelo potrebovala. Slovenstvo je bil njen svet, bila je prepričana da z njim čuti, diha in da ga razume. Slovenijo - svojo prvotno domovino je neizmerno ljubila in z možem sta jo obiskovala skoraj vsako leto, saj sta si pod Pohorjem zgradila lep dom. Živela je polno, aktivno življenje. V svet je zrla vedno s polno upanja in v vsaki še tako temni plati je videla nekaj svetlega.
|
 |
In kdo je bila pravzaprav Elica Rizmal? Zelo težko se bo zbrati in zapisati vse njene dejavnosti; najmočnejši so pa spomini na ure in dneve, ko sva skupaj kovali načrte za boljšo avstralsko Slovenijo pa tudi za novo državo Slovenijo ob osamosvojitvi. Elica Rizmal je med avstralskimi leti končala Pedagoško šolo v Mariboru, 24 let je bila urednica - novinarka slovenske oddaje na radiu SBS v Melbournu, bila je poročevalka in sodelavka pri mnogih slovenskih radijskh postajah po svetu, vzgojiteljica mladih kadrov za radijske aktivnosti, registrirana prevajalka za slovenski in angleški jezik, nekaj let je bila dejavna v slovenskem društvu Planica - Melbourne, kasneje pa tajnica v Slovenskem narodnem svetu (SNS) Avstralske slovenske konference (ASK) za Svetovni slovenski kongres (SSK), odgovorna tudi za stike z mediji, in v tej vlogi je organizirala mnoga srečanja s slovenskimi in avstralskimi politiki ter z njimi imela tudi intervjuje vse od časov “četverice” (z Janezom Janšo, v Avstraliji s takratnim premierom Bobom Hawkom), bila je delegatka Avstralije ob ustanovitvi SSK v Ljubljani leta 1991, dolga leta je pripravljala kulturne prireditve in za to dejavnost prejela leta 2000 ob slovenskem prazniku avstralsko Prešernovo nagrado (podelil SNS Viktorije), aktivno je sodelovala pri Dobrodelni organizaciji v Verskem središču sv.Cirila in Metoda (v sklopu SNS), do zadnjega trenutka obiskovala bolne in pomoči potrebne, sodelovala pri denarnih nabirkah za Slovenijo, zbirala koale za novo Pediatrično kliniko v Ljubljani (v okvirju projekta Glasa Slovenije), tri leta in pol sta z možem Vinkom pripravljala enourne televizijske oddaje za Community Channel 31 - Melbourne, sodelovala je pri petletnem družinskem projektu “vinska trta” (Vinko je namreč prinesel cepič mariborske stare trte v Avstralijo in posajena je v Yarra Ranges v predmestju Melbourna) in še marsikaj bi lahko zapisala. Elica bo kremirana v Melbournu in prav gotovo bo del njenega pepela posut po njenem ljubljenem Pohorju, tako kot sta z možem Vinkom posula del pepela svojega ljubega sinka Matjaža, starega komaj 9 let, ki ga je davnega leta 1982 povozil avto. Te izgube nista nikoli prebolela in morda je bil prav to razlog da se je tako razdajala in hitela živeti - da bi pozabila. Avstralska slovenska skupnost in nasploh slovenstvo je z Elico izgubilo kot opal dragoceno osebnost, ki bo ostala nenadomestljiva ... Na koncu tega zapisa me vleče sila besed, še neizgovorjenih: moja draga prijateljica Elica, slutim kako odhajaš in se oddaljuješ, kot da boš izginila a se spet vračaš ... v moje misli in srce; imela sem te rada in nikoli te ne bom pozabila ... Moja Slovenija – maj 2006, |
