Ne spominjam se časa, ko Elica Rizmal ni bila član naše družine. Vsaj tako se nam je zdelo,kot da je prisotna med nami, saj je redno prihajala med nas dvakrat na teden in vsakokrat je napolnila hišo z navdušenjem, z novicami o bližnjih in daljnjih dogodkih v Australiji, Sloveniji in svetu, z glasbo in pogovori in napravila je naše življenje polnejše in vredno je bilo živeti, saj nam je povedala, da se v svetu dogaja toliko zanimivih stvari, katerih del smo, samo roko moramo stegniti in jo podati drugim ljudem. Verjela je , da so ljudje dobri in zanimivi in da če boš dober in prijazen do njih, da bodo tudi ono prijazni in dobri nazaj.

S to filozofijo je hodila po celem svetu in povsod je našla dobre ljudi, ki so jo imeli radi, tudi, če so jo kdaj ljudje razočarali, je to ni potrlo.Samo dober človek ima lahko tako neomajno zaupanje v dobroto ljudi.Ni poznala besed »ne morem«. Pa če je bilo stopiti stopiti pred Prime ministra z zahtevo po priznanju Slovenske neodvisnosti, pred množico otrok, ki so pričakovali , da jih bo nekdo zabaval ali pa pred visoke gore v Južni Ameriki, kamor bi človek rekel, da se nekdo pri zdravi pameti rajši ne bi podal, nič je ni ustavilo ali prestrašilo.

Njene radijske oddaje so bile take, kot ona:drugačne, polne presenečenj in nepričakovanega, rada nas je iznenadila nas predstavila nečemu novemu. Nič ji ni bilo težko. Jaz sem ji pošiljala objave vsak teden in kolikokrat se je zgodilo, da sem napravila napako ali pozabila poslati objavo. Če sem pozabila, me je poklicala in rekla:« Kaj nimaš objav?«, kar prav gotovo ni spadalo v njene dolžnosti. Ali pa sem jaz klicala njo in rekla, »Joj Elica, napravila sem napako...« in je rekla, » No, hitro mi povej...« in je vedno uredila, da je bilo prav. Vedno je našla čas, da mi je poslala nekaj spodbudnih vrstic ali vprašanja, če se ji je zdelo kaj v objavah zanimivo. In to je bilo pogosto, ker Elico je zanimalo vse: šport, poezija, politika in posebno napredek pri delu v slovenski skupnosti. Če si bil kdaj razočaran, je imela vedno vzpodbudno besedo, še posebej pa se je vedno zanimala za delo naše dramske skupine. Prav komaj je čakala,da smo prišli gostovat v Melbourne in vedno nas je pričakala pri autobusu z mikrofonom. Pri vsaki predstavi je sedela v prvi vrsti in od nje je žarelo navdušenje, ki je bilo tako nalezljivo, da si prav zaradi nje res dal vse najboljše od sebe, le da je ne bi razočaral.

Čeprav smo se redko osebno srečali, smo imeli med seboj zelo topel in prijazen odnos, kar verjetno ni bilo nič posebnega, ker taka je bila Elica. Ljudje, ki so pripravljeni napraviti tisti extra korak ali dva, da ti pridejo naproti, so redki v današnjih časih in zato jih toliko bolj cenimo.

Zakaj prav Elica? bi vprašali. Toliko je še imela v sebi topline in žara, ki ga je želela nuditi ljudem, toliko veselja do življenja in poguma, vendar nesreča ne izbira . Zakaj izgubljamo toliko ravno najboljših ljudi ?

Ah , ne postavljaj vprašanj, na katere nihče ne ve odgovora ...