Ida Jež Bolko,

se je rodila v Lokavcu pod Čavnom, 17. januarja 1921. Že kot dekle je pokazala svojo drzno naravo, saj je po smrti očeta z bratom vodila posle v družinski žagi. Ko je bila žaga po 2. svetovni vojni nacionalizirana, se je morala odpraviti v svet za zaslužkom. Nastanila se je v Trstu, svoj poklic bančne uslužbenke pa je opravljala v Kopru vse do politične krize 50-tih let, ko je bila meja med Jugoslavijo in Italijo zagrnjena z železno zaveso. V Trstu ni našla stalnega dela, zato se je 1955 odločila za izseljeništvo. Pridružila se je mnogim zamejskim Slovencem, ki so se vkrcali na ladje za Avstralijo.

V svoji drugi domovini Avstraliji je preživela več kot 50 let. Tu si je s svojim možem, arhitektom Jožetom Ježem, ustvarila topel dom. Med Slovenci je bila priljubljena, njene prijazne beseda in toplega nasmeha so bili deležni vsi njeni znanci, prijateljem pa je bila zvesta sopotnica. Neizmerno je bila povezana s svojo družino v Sloveniji, dokler ji je zdravje dopuščalo, jih je pogosto obiskovala.

Zahrbtna bolezen, s katero se je pogumno spopadla, pa ji ni prizanesla. Pred smrtjo se je odločila, da bo njena zadnja pot povratek v Slovenijo. Njen pepel bo sprejela domača zemlja, njen zadnji dom bo pod obronki Vipavske doline, ki je nikoli ni pozabila.

Žalujoči sorodniki, Lučka, Sonja, Robert in Rado z družinami se pridružujejo prijateljem iz Avstralije v globoki žalosti.