Marcela Bole, rojena Gec 18. junija 1914 v Šepuljah na Krasu je umrla v Melbournu 28 junija 2006.
Z njo smo izgubili trden slovenski steber.
V Avstralijo je ta kraška korenina prisla z možem Silvom leta 1955, je mati dveh deklet Neve in Danile.
Posebnost te naše matere je bila njena spretnost, iznajdljivost in predvsem pridnost. Izredno dobro je dojemala vsakdanje dogodke. Vseh 52 let je sodelovala v poteku življenja, bila je izredna šivilja, kar je predstavljala vsakokrat z lepo urejenostjo in vedrino.

Vsako priložnost dogodkov doma in doma in po svetu, posebej pa dogodke v slovenski skupnosti je čustveno zabeležila in kasneje zlagala v verze... Skoraj nobena slovenska prireditev v Melbournu ni bila brez Marcelinega doprinosa. Prišla je na oder s svojimi srebrnimi lasmi, v zadnjem času s palico in odrecitirala svojo pesmico, namenjeno trenutnemu dogodku.

Njena sposobnost tega priložnostnega pesnikovanja in to v slovenskem jeziku me je presenečala, saj je Marcela svoje šolanje opravila v italijanskem jeziku, kot vsi sopotniki tistega obmejnega predela primorske v tedanjih časih.

Neverjetno bogata je bila njena volja in žilica ljubezni do slovenskega ustvarjanja v Avstraliji.

V njenih sedemdesetih in osemdesetih letih življenja je izdala tri pesniške zbirke Kraški izzivi, Kraški odmevi in Iz Krasa po svetu, njena smrt pa je preprečila izdajo četrte zbirke.

Naj te tvoja kamnita Kraška volja spremlja v večnost z našo hvaležnostjo.

Helena Leber

Bog je rabil v nebesih še enega angela s srebrnimi lasmi in prijaznim nasmehom, ki mu bo pisal himne...

Kadar je naša Igralska Družina nastopala v dvorani Verskega Središča v Kew, je Marcela vedno sedela v prvi vrsti in nas glasno spodbujala. Dokler je mogla, je prišla že k prvi predstavi v soboto in potem je imela za nedeljsko radijsko oddajo že pripravljeno pesem o vsaki igi, ki jo je prečitala poslušalcen v nedeljo zjutraj.Ko smo se ji ob nedeljski predstavi zahvalili, je vedno rekla, da je kar morala napisati pesem, čeprav je bil pozen večer, da ji ni dalo miru, dokler ni povedala, kar ji je bilo v srcu, ves smeh in veselje, ki smo ji ga prinesli.

Kaj nam bi bila lahko večja spodbuda in priznanje, kot iskreni verzi pesnice, ki je z otroškim veseljem spremljala dogajanja na odru in nam dala spodbuden nasmeh vsakokrat, kadar smo z odra pogledali v dvorano.Prepričani smo, da je bilo tako tudi z drugimi, da je bila Marcela povsod prisotna , kjer se je kaj dogajalo in vedno je znala na rob dogodkov napisati pesem s komentarjem, ki je odsevala njen življenjski optimizem.

Zelo jo bomo pogrešali in globoko sočustvujemo z njeno družino in prijatelji ob njihovi izgubi .

Za Igralsko Družino Merrylands

Martha Magajna

V avstralskem slovenskem literarnem oziroma pesniškem prostoru zavzema svoja mesta kar nekaj še živečih pesnikov pa tudi tistih, ki jih ni več. Primerjanje ali ocenjevanje kdo je boljši, kdo slabši, bi bilo krivično. Vsakdor izmed njih ima/je imel svojo vizijo pesništva, svojo izobrazbo, sposobnost, mišljenje in izrazno veščino; eden je/bil bolj ali manj razumljiv od drugega, bolj ali manj sprejet v teh ali onih krogih avstralskega slovenstva, res, nekateri kar preveč ignorirani, drugi zopet pretirano popularizirani. Vendar prav ta različnost tvori tisto nedeljivo enoto v katero spadajo. Prvič, VSI IMAJO PESNIŠKI NAVDIH in drugič, njihova stična točka je tudi tam, kjer vsi, še po tolikih desetletjih v izseljenstvu IZGOVARJAJO IN PIŠEJO SLOVENSKE BESEDE-STAVKE. To je njihovo poslanstvo, ki nima ne cene, ne kritike in ne cenzure …

Pri predstavitvi ljudskega pesništva, zdaj že pokojne Marcele Bole, se je nemogoče lotevati enega ali drugega. Bila je Slovenka, Slovenka s srcem in dušo! Tista prava! Bila je soproga, mamica, babica, med avstralskimi Slovenci priljubljena in njim razumljiva. Ljubila je slovenstvo, slovensko besedo, družbo, veselje, življenje nasploh. Znala je iz svojega srca izluščiti tisto kar je čutila in vse preliti na papir. Znala je spesniti vse kar je videla, doživljala, čutila. Ni ga bilo med nami, ki mu ne bi posvetila kakšno svojo pesnitev.

V njenih pesmih je najti njeno neodtujljivo slovenstvo, preprostost, razumljivost, ljudskost in njeno samorastništvo, ki se je »izleglo«, kot je sama vedno rekla, iz treh let slovenskih šol in pet let italijanskih.

Pot Marceline poezije se vije po zemljevidu vse od severne do južne poloble. Izvira iz tistega, njej nepozabnega kraja, ki se imenuje Kras – izteka pa se v predmestju nekega tujega mesta – njenega dolgoletnega doma v Melbournu. O tem govorijo naslovi njenih pesniških zbirk KRAŠKI IZLIVI, IZ KRASA PO SVETU in KRAŠKI ODMEVI.

Marcela se je večkrat rada predstavila takole:

Glavo mi pokrivajo beli lasje,
a ljubezni polno je moje srce.
Ljubezni polno od domovine,
tam, kjer so moje korenine.

Govorila je: » Vem, da ne govorim z besedami šolanih, moja govorica prihaja samo iz srca in je brez popravkov, olepševanj in prepisovanj … deset let mi je bilo, ko sem vzela v roke kamenček in pisala pesmi po škrlu (kamnita plošča). Podedovala sem talent po očetu …«

Marcela je smatrala svoje pesnikovanje kot Božji dar in je v srca svojih slovenskih rojakov vedno in povsod polagala misel in nasvet:

SLOVENCI V SVETU MORAMO VKUP DRŽATI – AKO HOČEMO ŠE NA ZEMLJEVIDU OSTATI!

Marcele ni več! Z njo bodo odšli vedrina, razposajenost, veselje ter zvrhana mera dobre volje med melbournškimi Slovenci.
In prav zaradi tega jim pošiljam SVOJE SOŽALJE!

Stanka Gregorič
Maribor