/nadaljevanje/

 Kot je prišel Emil Bizjak v Francijo suh kakor cerkvena miš, tako nekako se je ob prihodu v Avstralijo poleg drugih godilo tudi bratoma Dušanu in Milivoju (ali Miši) Lajovic, ki sta se najprej zaposlila kot tovarniška delavca. S pridnostjo in podjetnostjo pa sta oba dosegla fenomenalne uspehe. Dušan je ustvaril pravi industrijski imperij s tovarnami v Avstraliji, Novi Zelandiji, Indoneziji, na več krajih Južno vzhodne Azije in končno še v Nemčiji in Sloveniji.
Ko je dvajsetleten zapuščal, po komunizmu zasužnjeno Slovenijo, in je družina izgubila vse svoje premoženje, si ni upal misliti, da bi kdaj dočakal padec komunizma. A dočakal ga je kot ugleden velepodjetnik. Prizadeval si je za neodvisnost in priznanje Slovenije in pozneje postal sprva njen častni konzul, kasneje pa častni generalni konzul za Novo Zelandijo. Mnogokrat  je tudi pomagal slovenski skupnosti v Avstraliji in drugod in zadnja leta postal še eden glavnih sponzorjev 
informativnega štirinajstdnevnika Glasa Slovenije.
Za Slovenijo samo pa je razvil še podroben, dalekoviden in brilijanten načrt TRANSVIA, ki naj bi jo rešil hudih transportnih in ekoloških problemov; seveda če bodo politiki in podjetniki doumeli pomen transvie in zastavili svoje moči za slovenski napredek. Dušanov sin Dimitrij Lajovic pa se poleg dolžnosti v tovarni odlično uveljavlja tudi na področju vozil na sončni pogon. Njegovo vozilo Alarus opisuje celo strokovnjak dr. Kyle v ameriški knjigi Racing with the Sun: The 1990 World Solar Challenge.
 Dušanov brat Milivoj ali Miša Lajovic, ki je postal tudi prvi predsednik Slovenskega društva Sydney, se je iz skromnih razmer novonaseljenega emigranstkega tovarniškega delavca dvigal naprej v podjetništu. Edinstven vrhunski uspeh pa je dosegel v avstralski politiki. V izredno hudi tekmi je postal prvi emigrantski in prvi neanglosaksonski senator Avstralije - čudovit in doslej enkratni politični uspeh, ki se ga morda premalo zavedamo. Po neverjetnih zapletih in trpljenju med drugo svetovno vojno si je ta zavedni Slovenec tudi v senatu ustvaril priložnost in forum v obrambo slovenskih koristi, ne le v številnih pogovorih z vplivnimi politiki in kulturniki, ampak tudi v tisku in v izčrpnem informativnem govoru, ko je seznanil svoje kolege senatorje s Slovenci in, kolikor je to v govoru mogoče, z njihovo zgodovino in kulturo. Miša, kot je znan med prijatelji, je bil vedno odločen nasprotnik vseh treh najhujših totalitarnih sistemov dvajsetega stoletja: fašizma, nacizma in komunizma, ki so tudi njemu, njegovi družini in sorodnikom povzročili toliko gorja. Medtem, ko zasluge  za svoje izjemne uspehe rad skromno pripiše svoji ženi Tatjani, ima še eno veliko ljubezen, namreč do dobrih knjig, z njimi je dobesedno natrpal svojo bogato knjižnico.
 Naj še hvaležno omenim, da sem preko bratov Dušana in Miše Lajovica, starih znancev iz Amerike, patra Bazilija in patra Bernarda ter ing. Ivana Žigona, že pred več desetletji zvedel še za nekaj drugih bleščečih slovenskih uspehov v Avstraliji, jih začel raziskovati in nekatere že vključil v angleške publikacije o slovenski diaspori.
 Eden teh uspešnikov je bil mednarodno priznani abstraktni slikar Stanislav Rapotec, dobitnik Blakeove nagrade za leto 1961. Začel sem si dopisovati še z Milanom Vojskom, čigar kipe, kot n.pr. Bonjour tristesse - Dober dan, žalost, najdete v Umetniški galeriji Adelaide, umetnostno poslikane stene ali "murals" na Kensington univerzi in v več zgradbah v Sydneyu, spomenik z vodnjakom pa v Canberri. Oba umetnika zasledite v uglednih referenčnih in strokovnih delih v  Avstraliji in drugod, in skupaj z nekaj reprodukcijami njunih del in takrat v Avstraliji živečega kiparja Tuška tudi v naši angleški antologiji iz leta 1977. Ne le v več najslavnejših galerijah, ampak tudi v ponosnem domu Sodalitas v Tinjah na Koroškem, boste našli Rapotčevo umetnost, ki vam jo bo z veseljem pokazal in mojstrsko razložil neumorni stvaritelj tega koroškega čudeža, rektor Jože Kopeinig.
Med zgodnjimi odkritji je bil tudi zelo pomemben umetnik in restavrator France Benko iz Melbournea, ki je med drugim restavriral stol francoskega kralja Ludvika XIV in razne umetnostne zaklade nizozemske kraljice Julijane in Rijk muzeja v Amsterdamu. Potem je bil še restavrator v Avstralski narodni in South Yarra galeriji ter katedrali St. Patrick v Melbourneu. Slovencem pa je poklonil čudovit mozaik sv. Cirila in Metoda v Verskem središču Kew-Melbourne. 
 Tam zdaj stoji tudi velik Baraga House, kot eden številnih spomenikov delavnosti in požrtvovalnosti patra Bazilija in avstralskih Slovencev.Poleg slovenskih avstralskih arhitektov Florijana Mejača, ki je postavil tudi velik spomenik v Tasmaniji, zanimivega Fretzeja in izredno obetavnega Kovača, za katerega sem prvič izvedel iz Glasa Slovenije, naj po istem viru omenim še oftalmoga dr. Marjana Filipiča in Joanne Paddle-Ledinek ter njeno koristno pionirsko delo na področju gojenja in presaditve kože. Ta ljubezniva gospa s svojim izjemnim znanjem in človekoljubno pedantnostjo rešuje življenje in tudi psihološko zdravje številnim žrtvam opeklin in drugih kožnih problemov.
 Pred mnogimi leti sem raziskoval še Slovenca prof.dr. Lindtnerja, vodilno avstralsko znanstveno avtoriteto na področju perutninarstva, ki je žal ob nameravanem obisku Slovenije tragično preminul, ko je hotel skočiti na premikajoči vlak, a je padel pod kolesje. V Ljubljani, na Plečnikovih Žalah, sem obiskal grob njegovega tasta in Plečnikovega in našega prijatelja ing. Ladota Khama, ki je bil eden najplodnješih tamkajšnjih sodelavcev našega raziskovalnega središča in me je tudi prvi opozoril na dosežke dr. Lindtnerja v daljni Avstraliji.  /se nadaljuje/