Dočakala je belo
Ljubljano
Bernarda Fink
Mezzosopranistka Bernarda Fink je nominiranka za nagrado Prešernovega
sklada za izvedbo Harmonia concertans Izaka Poscha in Bachovega Božicnega
oratorija.
Z
mezzosopranistko Bernardo Fink sva se prvič srečala v hotelu Slon,
dogovorjena za pogovor pred njenim prvim nastopom v Sloveniji in ob
prvem obisku Ljubljane pred dobrimi petnajstimi leti. Tedaj se je
kot argentinska Slovenka vrnila v Evropo z mnogimi upi in sanjami.
Najbolj sta mi ostala v spominu dva stavka. Ko se je predstavila,
mi je dejala: ťMoj oče je bil domobranec.Ť To je izgovorila s tako
svetlečimi in ponosnimi očmi, da nisem podvomil o njeni nedolžnosti.
Čez čas pa je dodala, da Ljubljana ni tako bela, kot so ji o njej
pripovedovali starši v Buenos Airesu. ťZame je bogastvo, da se počutim
Slovenka in Argentinka obenem, Ť mi je povedala Finkova pred tedanjim
prvim recitalom v Slovenski filharmoniji ob klavirski spremljavi Blaženke
Arniš.
ťSrečno sem rojena
v Argentini, v Buenos Airesu, in vsa naša dru- žina, šest otrok, črpali
ljubezen staršev do domovine, pa tudi bolečino, da smo od nje daleč.
Starša sta otrokom dala veliko ljubezen do Ljubljane, ki sta jo poznala
...Ť
Bernarda Fink
je v Evropi najprej študirala v Ženevi, potem je dobila argentinsko
štipendijo za študij v Zahodni Nemčiji, pa prve angažmaje v Rimu,
z nastopom v Bachovem Božicnem oratoriju, v Parizu ter v Bachovem
Matejevem pasijonu v Ženevi. Pred tem je študirala vzgojne vede na
univerzi v Buenos Airesu in se šele pri 21. letih posvetila glasbi.
Operno petje je študirala v Instituto Superior de Arte del Teatro
Colon.V tem največjem argentinskem opernem gledališcu je debitirala
leta 1982 v operi Amelija gre na ples Gian Carla Menottija, pela je
v Mozartovi Carobni pišcali, koncertno z deli Bacha, Honeggerja, Beethovna,
sledila je Gluckova opera Orfej in Evridika. Leta 1985 je zmagala
na tekmovanju Nuevas Voces Liricas in se preselila v Evropo, kjer
z glasbo od baroka do novejših smeri redno nastopa z Londonsko, Češko
in Dunajsko filharmonijo, orkestrom Gewandhaus iz Leipziga, pariškima
Radijskim in Nacionalnim orkestrom, Praškimi simfoniki, orkestrom
Berlinskega radia, Evropskim komornim orkestrom, skupino Concerto
Köln, Brucknerjevim orkestrom iz Linza, z Angle škimi baročnimi solisti,
z orkestrom Mozarteum iz Salzburga, s Solisti Veneti, z Novo japonsko
filharmonijo, Akademijo St. Martin in the Fields, z dunajskima ansambloma
Concentus musicus in Wiener Akademie, z berlinskoAkademijo za staro
glasbo in drugimi vodilnimi orkestri. Leta 1990 je debitirala na Salzburškem
festivalu. Staro glasbo, ki jo največ poje, je odkrila v Evropi, seveda
z odličnimi dirigenti, kot so John Elliot Gardiner, Reihard Goebel,
René Jacobs, Marc Minkowski, Trevor Pinnock, Neville Mariner, Philippe
Herreweghe, Roger Norrington, Michel Corboz, Franz Welser-Möst ali
Nicolaus Harnoncourt. Kot operna solistka je poleg Teatra Colón pela
na odrih v Češkem narodnem gledališču v Pragi, v opernih hišah v Montpellieru
in Innsbrucku, v Rennesu, Barceloni in Salzburgu, v Nizozemski operi
... Med njene najbolj uspele opere sodijo mezzosopranske junakinje
in junaki baročnega casa: Monteverdi (Kronanje Poppeje, Orfej, Odisejeva
vrnitev v domovino), Rossini (Pepelka), Gluck (Orfej in Evridika),
Mozart (Cosi fan tutte) ...
Bernarda
Fink je posnela prek trideset zgoščenk z izvedbami celotnih oper,
oratorijev in kantat, poleg omenjenih Monteverdijevih oper štiri Händlove
(Amadigi, Flavio, Giulio Cesare, Poro), Rossinijevo Zelmiro, Bachovo
Veliko mazo v h-molu in njegove Motete, kantate, oratorije in maze
A. Scarlattija, Rameauja, Caldare, Haydna, Mozarta, Schuberta, Händla,
Rossinija, Dvoržaka, Hasseja, Brucknerja, Brahmsa, Wolfa in drugih.
Kot solistka je redna gostja najbolj prestižnih festivalov, poleg
Salzburga še Dunajskih slavnostnih tednov, Händlovega festivala v
Halleju, Poletnega festivala v Tokiu, Le Printemps des arts de Monte
Carlo, festivala v Montreuxu in Berlinu ... Za uspešne koncerte je
prejela vec odličnih ocen in priznanj, za posnetek Händlove opere
Julij Cezar pa pomembno mednarodno priznanje grammy in dvakrat nagrado
diapason d'or. Njen letošnji koledar je prepoln nastopov, od januarskega
jubilejnega na Dunaju in potem Ljubljane do Barcelone, februarja v
Cardiffu in opernih predstav Cimarose (Il Matrimonio Segreto in Fildalma),
koncertov s Concertgebouw Orkest v Amsterdamu in Parizu do recitala
z Barbaro Bonney v sloviti londonski dvorani Wigmore ... In potem
na desetin koncertov, oper, festivalov, snemanj za plošce vse do konca
decembra 2003.
/Delo, Marijan
Zlobec/