|
Pise: Stanka Gregoric V znamenju olimpijskih iger - za trmaste in nespravljive ne bi smelo vec biti prostora v slovenski skupnosti
Olimpijske igre zdruzujejo ljudi vsaka stiri leta kot nobena druga prireditev na svetu. Ljudje razliènih starosti, ras, miselnosti in ideologij pridejo skupaj v imenu sporta ne le z zeljo po uspehu in zmagi, temveè tudi z zeljo, da bi na svetu zavladala mir in harmonija. Tokrat so pred nami olimpijske igre Sydney 2000, pomembne ne samo za sportni Sydney in Avstralijo temvec tudi za vse ljudi na tej zemeljski obli. Vsi bomo želeli in si prizadevali, da bi bile to najboljse igre vseh casov, igre, ki bi nam zapustile nepozabne spomine in nekaj plemenitega - vrednega. To bo dogodek, ki ga bo vecina izmed nas zivela le enkrat! In to naj bi bil izziv, ki naj bi tudi nas, Slovence, ponovno pripeljal skupaj! Tudi takšne misli, zelje in besede so se torej prepletale med pogovori dveh visokih gostov iz Slovenije in med predstavniki slovenske skupnosti in medijev v Sydneyu. O tem je nekaj besed zapisnih ze na prvi strani, vendar se mi zdijo tako zelo pomembne, da jih bom ponovila. “V priprave, organizacijo in izvedbo slovenskega dela oziroma sodelovanja na olimpijskih igrah mora biti vkljuèena ne le Slovenija, ampak celotna avstralska slovenska skupnost, sodelovala naj bi tudi za svojo lastno promocijo v Avstraliji!” Tako nekako je na dveh sestankih v Slovenskem društvu Sydney in v Klubu Triglav med drugim dejal sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije prof. Janko Dvorsak. K tem besedam je pridal svoje še Janko Stebej, velik ljubitelj Avstralije, saj je tukaj služboval veè kot šest let, in dober poznavalec avstralskih Slovencev, sicer pa direktor turistiène agencije Kompas Holidays, ki naj bi bil v èasu olimpijskih iger v Sydneyu zadolžen za Slovensko hiso: “Olimpijske igre niso samo šport, so tudi kulturno izroèilo nekega naroda, njegova predstavitev, promocija; ne ozirajmo se na politiène in druge delitve... in èe ob takem trenutku ne bomo mogli stopiti skupaj, potem pozabimo!” Olimpijske igre so toèka, kjer naj bi se slovenska skupnost ponovno zbližala in delovala skupno! Takšnega mnenja je bil tudi castni generalni konzul RS Alfred Brežnik in moram reci, da je bilo zacutiti te želje tudi med vecino predstavnikov sydneyske slovenske skupnosti. Pa ne da bi mislili, da je s Slovenci v drugih avstralskih mestih kaj drugace... olimpijske igre naj bi bile torej tudi spremljevalka njihovih skupnih nastopanj. Z razmerami v avstralskih slovenskih okoljih sem dobro seznanjena. Po letu 1990, ob osamosvojitvi Slovenije in desetdnevni vojni, smo se skoraj vsi Slovenci v Avstraliji zdruzili ob skupnem cilju. Potem smo jo zal “ucvrli” spet po starem ali še huje Ob obiskih na društvih, verskih sredièih in ob pogovorih s posamezniki se veèkrat znajdem v okolišèinah, ko moram nickolikokrat poslušati nekaj grozovito ponavljajoèega: zgodbe o preteklih starih grehih, zamerah in celo sovrastvih, o trmastih posameznikih, ki za nobeno ceno noèejo prestopiti praga enega ali drugega slovenskega “hrama”. Zato sem bila nepopisno vesela, ko sem zacutila, da so se pogovori z gostoma iz Slovenije naenkrat iz olimpijskih interesov prelevili tudi v vzorec necesa, za nas Slovence v Avstraliji še pomembnejšega, globljega in izredno vrednega. Zdela sta se mi kot mesije, ki naj bi ju poslal sam Bog! Ja, ob pripravah na olimpijske igre bomo stopili skupaj vsi avstralski Slovenci! Skoraj da je bilo slisati te besede kot obljube. In v mojem srcu je dez zamenjalo sonce!
Vaša Stanka |