Dočakala je belo Ljubljano

Bernarda Fink Mezzosopranistka Bernarda Fink je nominiranka za nagrado Prešernovega sklada za izvedbo Harmonia concertans Izaka Poscha in Bachovega Božicnega oratorija.

Z mezzosopranistko Bernardo Fink sva se prvič srečala v hotelu Slon, dogovorjena za pogovor pred njenim prvim nastopom v Sloveniji in ob prvem obisku Ljubljane pred dobrimi petnajstimi leti. Tedaj se je kot argentinska Slovenka vrnila v Evropo z mnogimi upi in sanjami. Najbolj sta mi ostala v spominu dva stavka. Ko se je predstavila, mi je dejala: ťMoj oče je bil domobranec.Ť To je izgovorila s tako svetlečimi in ponosnimi očmi, da nisem podvomil o njeni nedolžnosti. Čez čas pa je dodala, da Ljubljana ni tako bela, kot so ji o njej pripovedovali starši v Buenos Airesu. ťZame je bogastvo, da se počutim Slovenka in Argentinka obenem, Ť mi je povedala Finkova pred tedanjim prvim recitalom v Slovenski filharmoniji ob klavirski spremljavi Blaženke Arniš.

ťSrečno sem rojena v Argentini, v Buenos Airesu, in vsa naša dru- žina, šest otrok, črpali ljubezen staršev do domovine, pa tudi bolečino, da smo od nje daleč. Starša sta otrokom dala veliko ljubezen do Ljubljane, ki sta jo poznala ...Ť

Bernarda Fink je v Evropi najprej študirala v Ženevi, potem je dobila argentinsko štipendijo za študij v Zahodni Nemčiji, pa prve angažmaje v Rimu, z nastopom v Bachovem Božicnem oratoriju, v Parizu ter v Bachovem Matejevem pasijonu v Ženevi. Pred tem je študirala vzgojne vede na univerzi v Buenos Airesu in se šele pri 21. letih posvetila glasbi. Operno petje je študirala v Instituto Superior de Arte del Teatro Colon.V tem največjem argentinskem opernem gledališcu je debitirala leta 1982 v operi Amelija gre na ples Gian Carla Menottija, pela je v Mozartovi Carobni pišcali, koncertno z deli Bacha, Honeggerja, Beethovna, sledila je Gluckova opera Orfej in Evridika. Leta 1985 je zmagala na tekmovanju Nuevas Voces Liricas in se preselila v Evropo, kjer z glasbo od baroka do novejših smeri redno nastopa z Londonsko, Češko in Dunajsko filharmonijo, orkestrom Gewandhaus iz Leipziga, pariškima Radijskim in Nacionalnim orkestrom, Praškimi simfoniki, orkestrom Berlinskega radia, Evropskim komornim orkestrom, skupino Concerto Köln, Brucknerjevim orkestrom iz Linza, z Angle škimi baročnimi solisti, z orkestrom Mozarteum iz Salzburga, s Solisti Veneti, z Novo japonsko filharmonijo, Akademijo St. Martin in the Fields, z dunajskima ansambloma Concentus musicus in Wiener Akademie, z berlinskoAkademijo za staro glasbo in drugimi vodilnimi orkestri. Leta 1990 je debitirala na Salzburškem festivalu. Staro glasbo, ki jo največ poje, je odkrila v Evropi, seveda z odličnimi dirigenti, kot so John Elliot Gardiner, Reihard Goebel, René Jacobs, Marc Minkowski, Trevor Pinnock, Neville Mariner, Philippe Herreweghe, Roger Norrington, Michel Corboz, Franz Welser-Möst ali Nicolaus Harnoncourt. Kot operna solistka je poleg Teatra Colón pela na odrih v Češkem narodnem gledališču v Pragi, v opernih hišah v Montpellieru in Innsbrucku, v Rennesu, Barceloni in Salzburgu, v Nizozemski operi ... Med njene najbolj uspele opere sodijo mezzosopranske junakinje in junaki baročnega casa: Monteverdi (Kronanje Poppeje, Orfej, Odisejeva vrnitev v domovino), Rossini (Pepelka), Gluck (Orfej in Evridika), Mozart (Cosi fan tutte) ...

Bernarda Fink je posnela prek trideset zgoščenk z izvedbami celotnih oper, oratorijev in kantat, poleg omenjenih Monteverdijevih oper štiri Händlove (Amadigi, Flavio, Giulio Cesare, Poro), Rossinijevo Zelmiro, Bachovo Veliko mazo v h-molu in njegove Motete, kantate, oratorije in maze A. Scarlattija, Rameauja, Caldare, Haydna, Mozarta, Schuberta, Händla, Rossinija, Dvoržaka, Hasseja, Brucknerja, Brahmsa, Wolfa in drugih. Kot solistka je redna gostja najbolj prestižnih festivalov, poleg Salzburga še Dunajskih slavnostnih tednov, Händlovega festivala v Halleju, Poletnega festivala v Tokiu, Le Printemps des arts de Monte Carlo, festivala v Montreuxu in Berlinu ... Za uspešne koncerte je prejela vec odličnih ocen in priznanj, za posnetek Händlove opere Julij Cezar pa pomembno mednarodno priznanje grammy in dvakrat nagrado diapason d'or. Njen letošnji koledar je prepoln nastopov, od januarskega jubilejnega na Dunaju in potem Ljubljane do Barcelone, februarja v Cardiffu in opernih predstav Cimarose (Il Matrimonio Segreto in Fildalma), koncertov s Concertgebouw Orkest v Amsterdamu in Parizu do recitala z Barbaro Bonney v sloviti londonski dvorani Wigmore ... In potem na desetin koncertov, oper, festivalov, snemanj za plošce vse do konca decembra 2003.

/Delo, Marijan Zlobec/