Dne 16. septembra 1963, na tretjo obletnico Baragovega doma, je p. Bazilij pokazal nadškofijskemu ordinariatu prve nacrte in model (zahvala inzenirju Branku Tavcarju in umetniku Vladu Doricu) za Slovensko cerkev sv. Cirila in Metoda, ki naj bi zrasla na igrišcu ob Baragovem domu: kot dokaz naše slovenske katoliške zavesti, v spomin 1100 letnice slovanskih blagovestnikov in obenem kot spomenik vsem slovenskim zrtvam svetovne vojne. Od cerkvenih oblasti je 3. oktobra dobil dovoljenje za zidavo. Oktober je bil tudi mesec, ko je prispel med nas p. Valerijan Jenko, ravno ob pravem casu, da je lahko delil z nami to veselo vest.

Za gradnjo cerkve se je takoj zavzela cela slovenska skupnost. V novembrskih Mislih p. Bazlij ze poroca, da je zabelezil 32 darovalcev in nabral skoraj tisoc dolarjev. Umetnik F. Benko je obljubil mozaik za steno velikega oltarja. Še vec rojakov je obljubilo delo: J. Zemljic vsa kleparska dela, okrog petnajst rojakov svoje delovne sile ob gradnji, tiskar Simon Špacapan vsa tiskarska dela za cerkev.

In tako se je zacelo. Odslej je cela skupnost zbirala denar: posmezniki, slovenska skupnost v Melbournu in drugod. Denar so zbirali ucenci Slomškove šole ob svojih igricah in drugih nastopih, starejši ob koncertih, fantje iz Baragovega doma, pevski zbor Škrjancek iz Sydneyja pod vodstvom g. Klakocerja in tako naprej. Vedno znova se je p. Bazilij zahvaljeval posameznikom, ki so pošiljali prispevke za gradnjo cerkve. Do decembra leta 1964 je bila zbrana lepa vsota, 4390 funtov. Dovolj za zacetek, posebno ce verniki darujejo svoje delo, je pisal pater.

Vodstvo zidave prevzela Alojz Markic in Rudi Koloini. Delo se je zacelo s slovesnostjo zasajanja prve lopate, 7. marca 1965. Alojz in Rudi sta ze pocistila zemljišce, Karel Colnik pa je prevzel izkopavanje z buldozerjem.

Veliko odkopavanje se je zacelo 29. oktobra 1965 in se nadaljevalo do 2. junija 1966 okrog poldne. Tovornjaki so odvazali zemljo, kakšnih 2000 kvadratnih yardov. Odpeljali so jo na Kew golf igrišce, kjer so jo odkupili, tako da je to skorajda krilo stroške odkopavanja.

Gradnja cerkvice je lepo napredovala. Zadovoljivo je tudi rastla vsota prispevkov in pridnih rok je bilo vse polno. Ko je dal slovenski gradbenik Lojze Kavaš na Za odkritje in blagoslovitev Baragove sobe in spominske plošce je p. Bazilij izbral 21. julij, sto letnico smrti škofa Za odkritev in blagoslovitev Baragove sobe in spominske plošce je p. Bazilij izbral 21. julij, sto letnico smrti Friderika Barage. Za ta svecani obred je naprosil melbournskega nadškofa Jakoba Knoxa, ki se je vabilu rad odzval. To je bila lepa priloznost, da Cerkev v Avstraliji zve nekaj vec o tem izrednem slovenskemu cloveku. Praznovanje je bilo prekrasno, z nagovori, petjem, narodnimi nošami. Zbralo se je nad 400 ljudi, vreme pa ni bilo nic kaj prida. P. Bazilij se je pritozil patronu doma, da ne skrbi dovolj za svoje in naše dobro ime. Ob kipu je spregovoril p. Ambrozic, ki je pred leti zacel akcijo za Baragovo beatifikacijo.

Oktober se je medtem priblizeval, treba pa je bilo še mnogo urediti in pripraviti. Skoraj nemogoce? Ne, po mislih p. Bazilija. Zvonove je ze narocil - iz livarne v Sloveniji ('ceprav ne bodo smeli prevec zvoniti') in prave orgle na pišcali, kakršne so bile doma. Krstni kamen je podarilo Slovensko društvo Melbourne.

O delu v teh zadnjih mesecev pravi tole:

Vinko Molan je s pomocniki izgotovil poleg velikega okna na procelju tudi visoko in kaj sitno okno nad prezbiterijem. Alojz Kerec iz Baragovega doma pa se je s pomagaci lotil stropa. Stranskih stopnic v cerkev in stopnic v zakristijo bi ne imeli brez pozrtvovalnega Franca Purgerja in Petra Zorzuta. Matija Cimerman in Joze Kosi sta napravila polzaste stopnice na kor, docim sta Joze in Franc Rozman oblekla veliko okno na procelju v aluminij. Alojz Markic in Rudi Koloini sta z Maksom Korzetom ze zacela na zidavi 'zvonika'. Marko Krzevan bo prevzel izdelavo odra v dvorani. Z elektricno napeljavo imata skrbi Jernej Podbevšek in njegov mojster Stojan Kuluveovski. Ferdo Toplak izdelava ograjo za glavno stopnišce, Ivan Mihelj in Ivan Valentic sta sprejela v delo ograje stranskih stopnišc. Anton Brne, Alojz Kumar in Peter Vorich so pripravili ogrodje in plošce za mozaik, ki bo pokrival zadnjo steno. In še bi lahko našteval imena. Zlasti tesarskega dela nam te tedne ne bo zmanjkalo, saj nas še caka vzvišen pod prezbiterija in pa vhod v cerkev. Cakata nas tudi še stranska oltarja, docim je glavna kamenita oltarna miza prav v teh dneh na poti iz Adelaide kot dar tamkajšnjega gradbenega mojstra Slavka Kralja.

V oktobrskih Mislih poroca p. Bazilij, da je zvonik dokoncan, prav tako strop.

Mozaik bratov. sv. Cirila in Metoda ze od 28. septembra krasi steno nad oltarjem. Torej glavno je narejeno. Drugo delo pa bo seveda moralo pocakati za pozneje.

Škofa dr. Janeza Jenka, prvega slovenskega škofa na avstralskih tleh je lepa skupina rojakov pozdravila na melbournskem letališcu 4. oktobra.

Sledil je lep vecer v Baragovem domu, naslednji dan slovesna maša in pridiga v St. Albansu in potem z rojaki v dvorani. Potem pa so ga pozdravili še rojaki v Geelongu. V soboto so škofa pozdravil ucenci Slomškove šole z domaco akademijo in igro Stati kriz.

Nedelja, 20 oktobra. je bil dan, ki ne bo nikoli pozabljen.. Cudovit pomladni dan, pa veliko število vernikov, prišlo jih je okrog 2000. Prišli so rojaki iz vseh dezel Avstralije, visoki avstralski cerkveni dostojanstveniki in predstavniki drzave. Po blagoslovu cerkve, tabernaklja, orgel, ki so prvic slovesno zazvenele, je mladina v narodnih nošah prinesla v cerkev sliko Marije Pomagaj. Sledila je prva maša.

Popoldne ob treh je bila cerkev spet prepolna. Tokrat so se zbrali birmanci in birmanke (103 po številu), z botri in starši. Ta dan je bil v novi cerkvici kršcen prvi novorojencek, Markiceva prvorojenka, hcerka Alojza Markica in Anice roj. Cimerman.

Še je bilo praznovanj. Na velikonocno nedeljo je leto pozneje škof J. Cullinane blagoslovil zvonove. Po slovesni maši pred lurško votlino se je mnozica zbrala pod stopnišcem cerkve, sledila pa ji je procesija z narodnimi nošami in banderami.

Lepo okrašeni trije zvonovi so cakali pod zvonikom na vrhu stopnišca. Po stari slovenski navadi je vsak zvon dobil botra ali botro. Ob velikem zvonu svetih bratov, Cirila in Metoda je stal arhitekt in gradbeni inzenir Branko Tavcar, ki je to cast zasluzil za brezplacno delo pri nastajanju cerkve. Ob zvonu Marije Pomagaj je stala Julka Mrcunova, ki je prva darovala za novo cerkev. Ob zvon Vernih duš pa je Ivanka Urbasova nadomešcala pokojnega moza Ivana, vnetega delavca vrsto let.

Cerkev in dom - vera in kultura

delo in zabava

 

V naslednjih mesecih in letih se je nadaljevalo delo v dvorani. Za vse tesarsko delo, parketni pod, so vedno priskocili pridni obrtniki in postopno dokoncali delo.

Dvorana je v naslednjih mesecih in letih postala središce razgibanega kulturnega in druzabnega zivljenja. Vrstila so se razna praznovanja od materinskege dneva do raznih priprav in vaj. Folklorna skupina vadi nove plese za nastope tudi pred avstralsko skupnostjo. Zacnejo se vaje za igro Pri belem konjicku. Drugo igro, Razvalina zivljenja, pripravlja Slovensko društvo Melbourne. Fantje Baragovega doma sprašujejo, kdaj bo dvorana lahko tudi telovadnica in ce bi lahko uvedli odbojko in košarko.

Predstava igre Pri belem konjicku julija meseca je tako dobro sprejeta, da igralce povabijo še v Geelong, nato sledi ponovitev v Melbournu.

V nedeljo, 20. julija 1969, je bilo v cerkvi sv. Cirila in Metoda prvo zegnanje. Slovesnost je vodil ukrajinski škof Ivan Praško s staroslovensko liturgijo. S sabo je pripeljal celo pevski zbor, da je bil obred še lepši.Tako se je svecano zacelo praznovanje letnih zegnanj, ki je postalo tradicionalno in bo ostala, dokler bo zivela slovenska skupnost v Melbournu.

Istega leta je prispel v Avstralijo franciškanski novomašnik p. Stanko Zemljak, ki je imel v vecjih slovesnkih središcih ponovitev nove maše. V cerkvi sv. Cirila in Metoda je maševal 21. septembra, zatem pa še v Adelaidi, v Ballaratu in Berriju. Med nami je ostal deset let.

Slovenski del pokopališca v Keilorju se je povecal še za štiri prazne grobove; prostor je namenjen druzini sester franciškank Brezmadezne. Zgrajena je bila tudi kapelica iz sive opeke in postavljen okvir iz granita ter bela plošca z napisom. To lepo delo so opravili Štefan in Anica Srnec ter Rudi Simu-nkovic in Janez Burgar.

P. Bazilij se je 31. de-cembra 1969 odpravil v Sydney in se udelezil blagoslovitve nove cer-kev sv. Rafaela, ki jo je zgradil p Valerijan sku-paj s svojimi verniki.

Septembra 1970 praznuje Baragov dom, na katerega je bil p. Bazilij tako zelo ponosen, svojo desetletnico. V tem casu si je Baragov dom pridobil ime dobrodelne ustanove pri avstralskih oblasteh, tako da Frank de Grood ni imena Baraga House 'izpustil še iz nobenega porocila Canberri' (Misli, 1970, str.198)

Praznovanja v cerkevnem letu dobijo svoje temelje. Dne 13. junija 1971, v nedeljo po deseti maši je bila prva Telovska procesija. 'Prav preprosto, z narodnomi nošami, banderi in zvonenjem', je napisal p. Bazilij.

Nogometno društvo Kew-Slovene je kot clan Viktorijske nogometne zveze odigralo ze štiri tekme.

Koncert klasicne glasbe v nedeljo, 13.maja so si navzoci zapomnili kot izredno kulturno prireditev. Orkester s 25 clani je vodil Pavel Coppens, bivši Baragovec. Izkupicek je bil namenjen odplacilu orgel v cerkvi. Dvorana se je ob tem koncertu izkazala za zelo akusticno.

Duhovna obnova za zene in matere v septembru leta 1972 v Slomškovem domu, ki je za vse udelezenke lepo dozivetje, da tudi pobudo za ustanovitev Društva sv. Eme.

V letu 1972 je p. Bernard predal uredništvo Misli p. Baziliju: "Zdaj boš pa sebe cakal na tipkarijo." Seveda je moral zdaj on druge cakati z njihovo tipkarijo. Uredništvo Misli se je s tem preselilo v Baragov dom in p. Bazilij urednik celih 25 let, kakor si je to zelel, torej do konca svojega zivljenja.

V zacetku leta 1973 avstralske Slovence obišceta škof Stanislav Lenic in franciškanski provincial p. Marijan Valencak. V središcu jima pripravijo krasen sprejem. Prijetna akademija z nastopi otrok Slomškove šole, bratov Plesnicar, bratov Pahor, pevskega zbora Triglav pod vodstvom V. Trampuza, kvarteta deklet (Metka in Janika Škofic, ter Jozica in Cvetka Uršic) Posebno se postavijo s svojim nastopom pišcalkarji pod vodstvom Marka Plesnicarja. Zatem je igral orkester Bled, za zakusko pa je kot vedno poskrbelo Društvo sv. Eme.

V naslednjih letih sledi še vec visokih obiskov.Med njimi so škofje Alojzij Šuštar, Alojz Uran, Jozef Kvas, Metod Pirih, trzaški škof Belloni in torontski škof Alojzij Ambrozic (necak p. Bernarda) ter provinciala p. Polikarp Brolih in p. Miha Vovk. Avstralski Slovenci so jih sprejemali s toplino in navdušenjem. Ob njihovih obiskih so vedno pripravljali slovesnosti, škofje pa so navadno tudi birmali slovenske otroke.

Eden od obiskov je bil posebno pomemben za naše rojake na Tasmaniji .

Nadškof Alojz Šuštar je šel ob svojem obisku Avstralije leta 1983 pogledat tudi rojake v Hobart. Maloštevilna slovenska skupnost je škofa še posebno toplo sprejela. Novoustanovljeno slovensko društvo (predsednik Joze Mavric) je pripravilo izredno lep sprejem v ukrajinski dvorani.

Dogovorili so se tudi za redne obiske slovenskega duhovnika iz Melbourna. V tistih letih smo imeli še dtruge zelo ljube obiske. Leta 1974 je imela veliko turnejo po Avstraliji vokalna instrumentalna skupina minoritskih bogoslovcev Minores. Predstavili so cudovite glasbene koncerte duhovnih, narodnih in umetnih pesmimi, pa tudi za poskocno glasbo so poskrbeli. Za vsakega nekaj. Za Slovence v Avstraliji, duševna hrana, ki jim je bila tako potrebna.

Slovenski Oktet je dvakrat nastopil v dvorani v Kewju. Veckrat nas je obiskal Oktet bratov Pirnat , koroški zbor Gallus in cela vrsta drugih glasbenih skupin.Tudi sami smo si znali pripraviti lepe kulturne dneve in vecere. Vsa leta je prepeval na koru cerkveni zbor. Mladinski zbor Glasniki, ki je zadnja leta prepeval pod vodstvom glasbene uciteljice Katarine Vrisk Najvecji letni dogodek, ki so ga prirejala verska središca, pa so bili vsakoletni mladinski koncerti, kjer se je srecevala mladina iz vse Avstralije.

Prvi vse-avstralski koncert slovenske mladine je bil 13. decembra 1975. Zacelo se je v verskem in kulturnem središcu sv. Cirila in Metoda na pobudo p. Stanka Zemljaka. Sprva so bili koncerti le v Melbournu, zatem pa še v Sydneyju, Canberri, Adelaidi in Wollongongu - polnih 24 let. V njih so se predstavljali talenti naše mladine, skrb staršev in trud pozrtvovalnih kulturnih delavcev. Koncerti so še danes lep primer povezovanja in druzabnostiv okviru celotne slovenske skupnosti v Avstraliji.

Imeli smo še druge zbore, ki so ob svecanih priloznostih nastopili z lepo slovensko pesmijo, mladinske orkestralne skupine, pa tudi številni posamezniki so nastopali s svojim glasom in inštrumenti.

Koncert harmonikašev v dvorani cerkve Sv. Cirila in Metoda, 30. avgusta, je bil prav poseben glasbeni dogodek. Nastopili so: Branko Srnec-Tomazic, trikratni avstralazijski prvak v klavirski harmoniki in še dva druga Slovenca Lydia Lah in Peter Pirnat. To je bil poslovilni vecer za mladega prvaka, ki se odpravljal na nadaljni glasbeni študij v Kanado.

Koncert je bil izredno glasbeno dozivetje, v katerem je skupina pokazala svojo spretnost z modernimi in tradicionalnimi melodijami. Višek pa je bilo mojstrsko igranje sodobne skladbe Fables, s katero si je Branko pridobil naslov avstralskoazijskega prvaka.

V istem casu so nam na odru redno zapeli in zaigrali igrali bratje Plesnicar. V zadnjih letih sta nam ob svecanih priloznostih zapela in zaigrala Alenka in Paul Paddle. Kdo ju ne pozna? Pa še mnogo, mnogo drugih, ki so v svoji ljubki mladosti razveseljevali s pesmijo, plesom in igro naša srca.

Velik kulturni dogodek je bila slovenska razstava avgusta 1973 v Baragovi dvorani. Društvo sv. Eme je pri druzinah nabralo veliko število predmetov, oljnih slik, rocnih del. Posebno pozornost so zbujale idrijske cipke, gospa Uršiceva pa je prakticno pokazala, kako nastajajo. Razstavljeni so bili tudi slovenski casopisi, ki izhajajo v zdomstvu in zamejstvu; kar 34 jih je bilo skupaj z Mislimi. Rapotceva slika Mati z otrokom je zbujala najvec zanimanja. Pa tudi zbirka izdelkov iz crne gline. Mojster, ki jih izdeluje, naš rojak F. Kukowetz. Razvozljal je 2000 let staro egipcansko formulo za 'terro nigro', ki je zdaj njegova skrivnost in njegov patent.

Od prvih zacetkov skupnosti in kulturno druzabnega delovanja so imele igre vazno vlogo. Veliko je bilo ucenja in dela, toda tudi vneme in energije je bilo dosti vec v prvih desetletjih. Z igricami so se predstavljali najmlajši in mladinci. V prvih letih smo imeli igralske dru-zine. Leto za letom so prirejale igre, ki jih je obcinstvo nadvse rado gledalo. Krstnim uprizoritvam so ponavadi sledile ponovitve.

Cela vrsta jih je bila:

Pri belem konjicku, Prisegam, Slehernik, Špelca v Ljubljani, Oh, te zadrege! in tako naprej.

Baragova knjiznica je ponovno ozivela leta 1977, ko je prevzela skrb zanjo Marija Opelt. Preselila se je iz razreda v sedanjo, bolj primerno sobo. Dobila je nove police. Knjig je bilo kakih 950. Drzava je dala denar za nabavo novih knjig, še vec pa so jih darovali rojaki. Danes ima knjiznica 3,350 knjig, prav lepa zbirk zbranih del, prevodov, referencnih knjig in podobnih izdaj. Knjiznicarka prodaja tudi knjige, kasete, video-kasete in zgošcenke. Izborna zbirka, na katero smo Slovenci ponosni. V Baragovem domu je tudi arhivska soba, z dragoceno zbirko knjig, revij in dokumentov naše prisotnosti v Avstraliji. Vrednost knjiznice in arhiva se bo morda šele po dolgih letih polno izkazala.