Leta 1997 je praznovalo Drustvo sv. Eme petindvajseto obletnico svojega obstoja in nepretrganega delovanja. Od vsega zacetka je bila postavljena osnovna struktura dru?tva; nekaj odbornic oziroma clanic, ki so vzele nase odgovornost za delovanje dru?tva in poklicale na pomoc druge zene, kadar je bilo treba pripraviti kako vecje cerkveno praznovanje.  

Bilo je ustanovljeno 27.avgusta 1972 ob priloznosti duhovne obnove za zene in matere v Slom?kovem domu pri sestrah. Tam se je takrat zbralo osem zena. Clanice naj bi bile v vsestransko pomoc apostolatu med na?imi izseljenci. Za prvo predsednico je bila izbrana Toncka Plesnicar. Vsaka katoli?ka zena, ki bi zelela pomagati slovenskemu farnemu obcestvu, je dobrodo?la. Clanice naj bi se sestajale od casa do casa, pomagale pri raznih cerkvenih prireditvah, obiskovale bolnike, nudile pomoc v sili in podobno. Za zavetnico je bila izbrana sv.Ema, slovenska svetnica, ki je s svojimi dobrimi deli storila toliko dobrega med na?imi pradedi. 

Ze v decembrski ?tevilki Misli se zahvaljuje p. Bazilij za 'izredno uspelo zakusko in srecolov' na zadnjo novembrsko nedeljo in hvali 'podjetnost in pozrtvovalnost zena, ki dostikrat preka?a mo?ke'. 

Tako se je izkazala kot glavna naloga in nadvse vazna naloga Dru?tva sv. Eme, da poskrbi za okrepcilo in zraven za prijetno druzabno vzdu?je po cerkvenem obredu ali kulturnem programu v dvorani. 

Kako deluje Dru?tvo sv. Eme danes? Povpra?ala sem Zoro Kirn, ki je zelo aktivna in delavna clanica dru?tva ze ?tiri leta. 

Povedala je, da ima dru?tvo v sedanjem odboru ?tiri clanice: Olgo Bogovic (predsednica) Zoro Kirn, Jelko Burger in Marto Kirn. Te zene so organizacijsko jedro, ki odloca, nacrtuje, oskrbuje in pripravlja. Njihova glavna naloga je, da pripravijo vsako tretjo nedeljo kosilo za upokojence. Ravno tako kosilo ali zakusko za materinski dan, za ocetovski dan, za miklavzevanje, za zegnanje. Ob teh priloznostih poklicejo na pomoc ?tiri ali pet zena iz cerkvenega obcestva, ki so vedno pripravljene pomagati.  

 

Druge pomagajo tako, da prinesejo obilo peciva. Vse potrebno za zakuske in kosila nakupijo clanice iz drustvenega fonda, dobicek pa gre za razne potrebe cerkvenega obcestva: za Baragov dom in cerkev, Slomskovo solo, vrt in podobno. Tezko je presoditi, koliko ljudi bo pri?lo na kosilo. Najvec jih pride na posebne dneve, kot je materinski dan. Ob obisku koro?kega zbora pred nekaj leti, je dru?tvo pripravilo 240 polnih kosil. Zora je rekla, da je bila organizacija brezhibna. Bolj obicajno je kak?nih 120 kosil, ki jih postrezejo s pomocjo ?tirih ali petih zena. Zgodi se tudi, pravi Zora, da ne pride dosti ljudi. Potem je dru?tvo na zgubi. Najvec ljudi, kar so jih imeli, je bilo ob pogrebu p. Bazilija. Bilo jih 400. Postregli so jih v dvorani, polne mize pa so bile pripravljene tudi na dvori?cu pred lur?ko votlino.Takrat je streglo goste kar dvajset zena in je slo vse zelo gladko.

S tem se delo se ne konca. Ko so sestre odšle, se je ponudila Fani Sajn, da prevzame odgovornost za ciščenje cerkve. Zdaj vsak teden cistijo cerkev delovne skupine zen, ki so razdeljene v stiri skupine, tako da pride vsaka na vrsto enkrat na mesec. Fani in Zora sta odgovorni za menjavo prtov in cvetje. Cvetje prispevajo clani slovenske skupnosti ali pa podarijo prispevek za nabavo. Prav poseben prispevek podari Marija Grlj, s krasnimi orhidejami z njenega vrta.
 
 

Pomagajo tudi mozje. Srecko ze vsa leta oskrbuje dru?tvo z domacimi klobasami in potem se dva ali trije prijavijo za pripravo piknika. Takrat prav lepo di?i po dvori?cu.
 
 

Odhod sester 12. Marca 1992, je pomenil konec prav posebne dobe: skoraj 25 letih delovanja med nami.