Ob staranju prebivalstva se povpraševanje po bivanju v domovih za starejše občane izjemno raste. Seveda se to dogaja tudi v Avstraliji. Slovenci v Melbourneu imajo svoj dom in zatočišče v Domu Matere Romane. Kar nekaj pa je Slovencev, ki bi se na stara leta radi vrnili v rodni kraj in tam v miru, varnosti in komfortu dočakali iztek svojih dni. V Sloveniji so domovi za starejše občane nabito polni. Posledica vedno bolj rastočega povpraševanja so tudi vedno daljše čakalne dobe. Povzet je prispevek in analiza stanja, tako kot jo to prikazuje slovenska revija »Moje finance« št.2 Februar 2008.
Širom Slovenije se nahaja 89 domov za starejše občane v katerih živi nekaj več kot 16 tisoč starejših občanov starih nad 65 let. Pogoji za sprejem so na splošno enaki po vsej Sloveniji: premoženjsko stanje dejansko ne vpliva na pravico do sprejema v dom. To pa zato, če posameznik izpolnjuje osnovne pogoje, potem mu je dom dostopen. Pogoji so po Sloveniji na splošno enaki: domovi sprejemajo državljane in tujce s stalnim prebivališčem v Sloveniji, starejše od 65 let, ki zaradi starosti, bolezni in socialnih razmer ne morejo več vzdrževati popolne samostojnosti in skrbeti zase. Prednost imajo občaniobčine v kateri je zavod ali dom registriran – Sevničan v Sevnici, Radovljičan v Radovljici... Če dom ne more nuditi uslug, katere prosilec potrebuje, potem dom prosilca lahko zavrne. Čakalna doba je lahko tudi več let.
Kategorija oskrbe določa ceno.
Obstojajo štiri (4) različne kategorije oskrbe. Merilo je osnovano na količini potrebne pomoči, ki jo posameznik potrebuje in na podlagi katere se oblikuje poseben pravilnik in cenik storitev. Seveda je cena tudi odvisna od bivalnega standarda: vrsta sobe – enoposteljna, dvoposteljna, večposteljna, souporaba kopalnice in stranišča, lastna kopalnica in sanitarije, balkon, apartma. Kvaliteta in kvantitea opreme , dodatnih storitev (kopanje, frizer, brivec) in morebitne dietne prehrane (diabetik, ledvične bolezni itd). Osnovna cena je določena na osnovi osnovnega standarda: dvoposteljna soba s souporabo sanitarij in osnovna oskrba. Višje kategorije so seveda dražje in cena za te je izračunana tako, da ceno osnovne oskrbe povišajo za višino dodatka za pomoč in postrežbo, prilagojeno tipu sobe. Za enoposteljno sob, ki je višji standard se prišteje določen znesek. Nižji bivalni standard pa je dvo ali večposteljna soba kateri se odšteje določen znesek. V obeh primerih se ta znesek giblje med 2.5 in 15 odstotkov.
Osnovna oskrba (kategorija I.) je osnovni cenovni razred. Ta je namenjena osebam, ki potrebujejo minimalni nadzor in manjši del neposredne pomoči osebja. Tisti z najzahtevnejšimi starostnimi in zrdavstvenimi težavami ( sladkorna bolezen, demenca) in, ki so potrebni stalne neposredne pomoči, nege in oskrbe pri vseh življenskih opravilih, oziroma potrebujejo intenzivno varstvo pa gredo v kategorije najvišje oskrbe (III A, III B, oziroma IV).
V višji oskrbni kategoriji se obseg storitev poveča: dostava hrane v sobo, hranjenje samo, 24 urna skrb za osebno higieno in podobno. Seveda so na voljo še dodatne usluge, za katere pa stanovalci plačujejo sami: TV v sobi, frizer, pedikura, šiviljske storitve. Te dodatne storitve se plačujejo od doma do doma drugače po določenem ceniku, ki ga pa določa vsak dom zase.
Težave nizkih pokojnin:
Stanovalec krije stroške svojega bivanja v domu sam z lastnimi sredstvi (pokojnina, prihranki) ali pa to pokrivajo odgovorni svojci, če sredstev ni dovolj. Zakoniti zavezanci za to plačevanje so otroci stanovalca, stanovalčev partner oziroma osebe, ki so z oskrbovancem sklenile pogodbo o preživljanju (kot se je včasih reklo »na žlico«).
Če pa teh oseb ni, ali pa so to osebe, ki niso plačilno sposobne potem se zadeva preda pristojnemu Centru za Socialno Delo (CSD). CSD odloča o delni ali popolni oprostitvi plačila. Pomoč plačila se potem pokriva iz proračuna matične občine oskrbovanca.
Vlogo za oprostitev plačila mora uporabnik vložiti sam ali pa uporabnikov zastopnik. Če stroške oskrbe nosi občina, potem le-ta v zemljiški knjigi vknjiži prepoved obremenitve in prodaje zemljišča ali posesti če je ta last oskrbovanca. Po smrti oskrbovanca za katerega je občina (do)plačevala bivanje in oskrbo, ima občina iz zapuščine terjati povračilo do višine plačanih zneskov.
Cene v Evrih/Avstralskih dolarjih
Tečaj menjave 27.02.2008 1evro= 1.60 Avstralskega dolarja
Oskrba I : 387 - 522 evrov = 620 - 836 avstralskega dolarja
Oskrba II : 514 - 650 evrov = 824-1040 avstralskega dolarja
Oskrba IIIA: 642 - 777 evrov = 1030-1245 avstralskega dolarja
Oskrba IIIB: 751 – 883 evrov = 1203-1415 avstralskega dolarja
Te cene seveda ne vključujejo nobenih »luksuznih« dodatkov. Avstralski starostni upokojenci so tako v zelo nezavidnem položaju. Brez dodatnih prihrankov je postopek drag. Seveda obstoja pogodba o izmenjavi starostnih pokojnin med Avstralijo in Slovenijo. Če izseljenec povratnik ima vsaj dve in pol leti delovne dobe v Sloveniji (tu lahko posameznik prišteje tudi služenje vojaške obveznosti po letu 1945). Če pa se izseljenec slovenskega rodu upokojenec, ki ima delovno dobo samo v Avstraliji, želo vrniti na stara leta domov pa je situacija veliko bolj pereča z vidika finančnih zmogljivosti.
Odgovore na vprašanje kako sistem Republike Slovenije obravnava prejemnike starostne pokojnine v Avstraliji vendar so ti brez delovne dobe v Sloveniji in njihivem sprejemu v domove starejših občanov v Sloveniji pa prihodnjič.
Kaj potrebujete za sprejem in kaj je potrebno vložiti za sprejem v dom za upokojence pziroma starejše občane?
Prošnjo za sprejem ali premestitev v institucionalno varstvo.
Zdravniško mnenje osebnega zdravnika o zdravstvenem stanju – potrdilo ne sme biti starejše od meseca dni.
Dokazilo o višini prejemkov.
Potrdilo o državljanstvu oziroma fotokopijo osebne izkaznice.
Pooblastilo oziroma odločbo o postavitvi zakonitega zastopnika oziroma skrbnika.
Ob sprejemu pa je treba s seboj prinesti še naslednje:
Osebno izkaznico.
Potrjeno kartico prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.
Zdravstveni karton.
|
