Vladimir Wakounig je profesor na Inštitutu za pedagogiko in izobraževanje na univerzi v Celovcu, in sicer na Oddelku za medkulturno učenje.

Poglejmo na slovensko narodno skupnost pred 50. leti in danes. Kaj se je od takrat do danes zgodilo na področju dvo- ali večjezičnosti v družini?

Vladimir Wakounig: Eno dejstvo je, da imamo danes mnogo več jezikovno mešanih družin. Drugo dejstvo je, da te družine jezikovni vzgoji posvečajo več pozornosti. Treba je še povedati, da je v teh družinah tudi več oseb z akademsko izobrazbo. In še nekaj. Pred petdesetimi leti je bil pogovorni jezik v družinah večinoma slovenski, sedaj pa je narasla dvojezičnost. Tudi komunikacija med otroki je vedno bolj nemška, kar med starši še ni tako močno.

Če govorijo v družini dva jezika, na kaj je treba paziti, da bo slovenski jezik ostal enakovreden nemškemu?

Wakounig: Tu je veliko dejavnikov. Kadar gre za mešano jezikovno situacijo, mora biti odločitev za dvojezičnost v družini nekaj zelo zavestnega. Najbolj škodljivo je preskakovanje ene osebe z enega jezika na drugega. Starša se morata domeniti za jezikovno prakso. Nemško govoreči partner naj v pogovoru s svojim otrokom uporablja svoj jezik, slovenski partner pa vedno svoj slovenski jezik. Za otroka sta oba starša modela za rabo jezika. Če so starši malomarni in preskakujejo z enega jezika na drugi jezik, se otrok ne znajde. Za otroka nastane dezorientacija. Treba je vedeti, da se z jezikom posreduje več kot učenje jezika. Z jezikom so povezana čustva.

Da ima otrok dostop do jezika, je treba ustvariti veliko spodbud. Začne se pri slikanicah, pri slovenskih zgoščenkah, pri slovenskih filmih, pomembna je tudi vloga medijev. Z otrokom je treba obiskovati kulturne prireditve in mu omogočati sodelovanje na kulturnih nastopih.

Če so živi še stari starši, jih je treba vključiti v jezikovni koncept, prav tako tudi sorodnike. Sam ne simpatiziram s tem, da bi morali otroka nenehno opozarjati na to, da mora govoriti slovensko. S tem načinom dobi jezik negativen privesek in otrok ga poveže z nekim pritiskom. Bolj pomembno je, da so odrasli jezikovni vzor. Sem tudi proti temu, da otroka vedno popravljamo. Pravilnost jezika se ne zgodi prek zavestnega korigiranja, temveč prek pogovora.

Dvojezična vzgoja terja velik napor predvsem s strani tistega, ki je nosilec ali nositeljica družbeno šibkejšega jezika. Za slovenščino velja, da je treba slovenske jezikovne sitiuacije iskati tudi zunaj družinskega okolja. Slovenske očete kritiziram zato, ker ne vedo, kakšnega pomena je, da s svojim otrokom govorijo in tako ne ostajajo nemi. Če kdo hoče, da bodo njegovi otroci govorili slovensko, se mora z otrokom pogovarjati v slovenščini pri igri, na sprehodu ...

Na kaj je treba paziti v mešanih zakonih, da je uravnovešeno tudi psihično počutje otroka glede jezika?

Wakounig: Da pri otroku glede jezika ne pride do psihičnih motenj in zmede, je potrebna uravnovešenost med partnerjema. Če si nista na jasnem glede uporabe jezika, se ta neenotnost prenese na otroka. Otroci, kakor kažejo raziskave, želijo biti v dobrem odnosu tako z očetom kot z materjo.

Kdor se pri vzgoji otrok odloči za dvojezičnost, se mora s tem vprašanjem ukvarjati temeljito. Partnerja morata imeti interes tudi za sopartnerjevo jezikovno ozadje. Z jezikom so povezani razni interesi, z jezikom so povezana tudi prijateljstva. Starši, ki dvojezičnost živijo, morajo v to diskusijo vključiti tudi svoje stare starše in jim razložiti, za kaj gre. Včasih se zgodi, da stari starši tega ne razumejo. Ne sme priti do zahteve: „Pri nas se pa ne bo govorilo slovensko ali nemško.“ O jezikovnih konfliktih se je treba pogovoriti in jih razčistiti.

Kakšen izziv je dvojezičnost v družinah za slovensko narodno skupnost?

Wakounig: Tisti, ki predstavljajo slovenske partnerje, morajo biti samozavestni. Biti samozavesten pa je izziv v tem, da sem samozavesten kljub nemški okolici. To pomeni, da se z otrokom samoumevno pogovarjam slovensko tako v avtobusu kot tudi v trgovini, na uradu, med prijatelji in da ne preskočim na nemščino. S tem dajem otroku občutek, da se slovenski jezik uporablja samoumevno.

Izziv je tudi v tem, da se morajo slovenski partnerji zavedati, da je treba za ohranitev slovenskega jezika nekaj narediti. To pa tudi nekaj stane. Jezik do otroka ne pride brez stroškov. Stane pa tudi čas. Predvsem pa se morajo v vzgojo aktivno vključiti slovenski moški.

Sami živite v mešanem partnerstvu. Kaj ste se naučili?

Wakounig: Naučil sem se predvsem tega, da dvojezičnost nekaj stane. In to ni le denar, to je predvsem stvar energije. Naučil sem se, koliko prepričevanja in diskusij je bilo treba – pa ne z ženo, temveč s sorodniki. Nekako sem se naučil živeti tudi s pričakovanji slovenske strani, češ ali zna zdaj njegova hči slovensko ali ne. To je neke vrste pritisk uspeha. Naučil sem se, da otroka ni treba spraševati, kako se temu reče po slovensko, ampak se je treba z njim o tem pogovarjati. Naučil sem se tudi to, da sem konflikte reševal čisto zavestno, predvsem na nemški strani. Marsikdaj je bilo Nemcem težko dopovedati, da pogovor med menoj in mojo hčerjo v slovenščini še ne pomeni, da se govori o njih ali da se jih celo obrekuje, temveč da gre za naravno povezavo med menoj in otrokom. Na Koroškem je zelo težko dopovedati, da slovenščina ni nekaj, kar bi bilo proti nemško govorečim. Nekaterim je težko dopovedati, da je raznolikost jezikov lahko navzoča v vseh situacijah.

Mnogo stvari sem moral pogledati kritično. V prejšnjih letih sem bil prepričan, da je treba vedno znova opozarjati na to, da naj se slovenščina uporablja. To dopovedati slovensko govorečim je zelo težko. Slovenščino smo ohranjevali pod nekim pritiskom, pod nekim nabojem. Tega sedaj ne delam več, ker na to gledam precej drugače. Slovenščino lahko posredujemo samo z zgledom, in to konsekventno.

Kakšen je vaš nasvet za dvojezičnost v mešanem zakonu?

Wakounig: Vsi, ki so se odločili za dvojezično vzgojo, morajo vedeti, da terja ta tematika tudi znanstveno poglabljanje oziroma izmenjavo izkušenj. Samo lastne izkušnje so premalo, treba je prisluhniti tudi strokovnim mnenjem, se izobraževati. Zame zahteva ta situacija stalno refleksijo o ozračju, ki ga ustvarja jezik. Jezika ni mogoče posredovati s pritiskom.