Dobro se spomnim tistega 23. januarja leta 1962, ko sem prinesel domov spričevalo o odličnem uspehu v prvem polletju prvega razreda osnovne šole, saj je bil to obenem moj sedmi rojstni dan. Dvoje razlogov torej, da sta mi oče in mati kupila majhno, a zame nadvse dragoceno darilo – orglice! Ker se v družini ni nihče ukvarjal z glasbo, sem se raziskovanja malega glasbila lotil kar sam in kmalu sem znal nanj zaigrati lepo število melodij.
Orglice so bile moj stalni spremljevalec v času osnovne in srednje šole. Ko sem šele pri šestnajstih letih začel igrati harmoniko, so za nekaj časa obležale v predalu in tudi v moji prvi glasbeni skupini, Ansamblu Jožeta Galiča, kjer sem sprva igral harmoniko, smo orglice uporabljali zgolj pri dveh skladbah…


Že prvo srečanje z mojo kasnejšo življenjsko spremljevalko pa je »stvari postavilo na pravi tir«: Cita Galič (takrat še Zakonjšek) je ansamblu pomagala poiskati novega harmonikarja, meni pa predlagala, naj se posvetim le orglicam in petju. To je bilo nedvomno odločilno za mojo (in našo) nadaljnjo glasbeno pot, saj je že Ansambel Jožeta Galiča takoj pripeljalo do razpoznavnosti in uspeha, zaznamovalo pa je tudi glasbeno podobo naslednjih glasbenih skupin, v katerih sem doslej igral: Ansambla Slovenija, Družine Galič in sedanje zasedbe Jože Galič & Glasba iz Slovenije. Kot gostujoči orgličar sem seveda snemal in nastopal tudi s številnimi drugimi skupinami in solisti.


V zadnjem času, ko se z glasbo ne ukvarjam več poklicno in harmoniko uporabljam le pri skladateljskem delu, so orglice ponovno postale moj prvi in edini instrument. Z njimi imam še kar nekaj načrtov; še posebej me zanima izvajanje nekaterih drugih glasbenih zvrsti, za katere doslej ni bilo časa ali možnosti.  Kromatične orglice so namreč uporabne še za marsikaj drugega kot za vrste glasbe, ki sem jih izvajal doslej. Ker so v Sloveniji precej manj razširjene kot drugod po svetu, me še posebej veseli, da jih igra tudi moja hči Katarina Skok, vsestranska glasbenica in pedagoginja. Vsaj v naši družini bodo torej zvenele še nekaj desetletij!

ŠE NEKAJ ZANIMIVOSTI

Deset najbolj značilnih skladb v izvedbi mojih orglic:

Ljubezen in orglice (Ansambel Jožeta Galiča), Te moje male orglice, Slovenska polka, Sanjaj, sinko, V svobodni deželi (Ansambel Slovenija), Naš maček (Družina Galič), Jutro v Sloveniji, Popotnik izpod Triglava, Tri domovinske, Na seniku / Stadl Polka (Jože Galič & Glasba iz Slovenije).

Orglice zvenijo vsepovsod…

Od mojega prvega solističnega nastopa z orglicami na Radiu Slovenija (takratnem Radiu Ljubljana, leta 1968) se jih je do danes zvrstilo še nekaj tisoč – v različnih okoljih in ob različnih priložnostih: na veselicah, koncertih, snemanjih, na radijskih in televizijskih oddajah. Tudi v dvorani Slovenske filharmonije, v številnih cerkvah, na rojstnih dnevih, porokah, pogrebih… so zvenele.

… in zmorejo vse …,

Že v zgodnjih najstniških letih sem diatonične orglice zamenjal s kromatičnimi, pri katerih ni tonskih omejitev. Vseskozi ostajam zvest modelu Hohner Chromonica, občasno uporabljam tudi model Hohner Chordomonica in diatonične orglice Hohner Meisterclasse. V jubilejnem letu nameravam posneti nekaj skladb z novim instrumentom visoke kakovosti, orglicami Hohner Super 64 X.

… četudi so obrnjene »narobe«!

Samo pravi orgličarji so doslej opazili, da je z mojih igranjem »nekaj narobe«. Celo sam sem to ugotovil šele takrat, ko sem na orglice že znal igrati in je bilo prepozno, da bi lahko še kaj spremenil…
Torej, priznam: na orglice igram »zrcalno«: nizke tone imam na desni, visoke na levi. Ravno obratno, kot so postavljeni pri klavirju ali harmoniki! In da bi šel po petdesetih letih zadevo obračati na glavo, lepo vas prosim?! Raje se spomnim starega pregovora: »Kar se Jožek nauči, to Jože zna!«

Jože Galič
Šempeter, 3. januarja 2012

 

Delo urada - priponka