Besedilo Miha Koderman, Univerza na Primorskem,
Znanstveno-raziskovalno središče Koper,
Fotografije: Florjan Auser

 

V Ljubljani je dne 27. in 28. junija 2011 potekala mednarodna znanstvena konferenca z naslovom »Generacijske razlike kot izziv za izseljenske in zamejske skupnosti v primerjalni perspektivi«, ki so jo organizirali Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za narodnostna vprašanja ter Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Prvi dan konference je bil skoraj v celoti posvečen problematiki generacijskih razlik v slovenskih skupnostih po svetu in vlogi mladih pri njihovem ohranjanju in razvoju, drugi dan pa je bila razprava namenjena isti tematiki v zamejskih slovenskih skupnostih. Konferenca je bila zasnovana kot sklop kratkih uvodnih prispevkov, ki so jih podali raziskovalci izseljenske problematike posameznega območja, mnenj poznavalcev, ki prihajajo iz te skupnosti, ter skupne diskusije, ki je sledila po koncu omenjenih predstavitev.

Tekom prvega dne so bile tako predstavljene naslednje slovenske skupnosti: slovensko-ameriška skupnost, katero sta predstavljala dr. John Grabowski (iz Western Reserve Historical Society iz Clevelanda) in samostojni raziskovalec Joe Valencic (iz Clevelanda); slovensko-kanadska skupnost, o kateri sta diskutirali dr. Anne Urbancic (iz University of Toronto iz Toronta) in dr. Urška Strle (iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani); slovensko-avstralska skupnost, o kateri sva govorila avtor pričujočega članka (iz Univerze na Primorskem iz Kopra) in Florjan Auser (iz Sydneyja); in slovensko-argentinska skupnost, ki jo je zastopala lektorica slovenskega jezika Mojca Jesenovec (iz Facultad de Humanidades y Ciencias de la Educacion iz Buenos Aires) in dr. Jaka Repič (iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani); ter slovensko-nemška skupnost, ki sta jo predstavila Slavo Šerc (iz Universität Regensburg v Regensburgu) in dr. Zvone Štrubelj (duhovnik iz Slovenske župnije v Stuttgartu).

V povezavi s slovensko-avstralsko izseljensko skupnostjo sem na začetku predstavitve izpostavil nekatere ugotovitve iz terenskega raziskovalnega dela, ki sem ga med slovensko skupnostjo v Avstraliji opravil v letih 2006 in 2010, in se dotikajo generacijskih razlik med pripadniki skupnosti. Kot najbolj pereč problem sem tako omenil precejšnjo odsotnost pripadnikov druge in tretje generacije iz najrazličnejših oblik organiziranega življenja skupnosti in relativno visoko stopnjo njihove asimilacije v avstralsko družbo. Nadalje sem kot pomemben problem navedel starost pripadnikov prve generacije priseljencev, ki je po podatkih popisa Avstralskega statističnega urada v letu 2006 v povprečju znašala 66,8 let, ter pomanjkanje vključevanja mlajših priseljencev, ki so se v Avstralijo priselili po letu 1991, v organizacije slovenske skupnosti.

V nadaljevanju svojega prispevka sem predstavil tudi primere »dobre prakse«, ki bi lahko bile zgled medgeneracijskega sodelovanja znotraj slovensko-avstralske skupnosti, in bi jih veljalo nadalje in obsežneje razvijati v sodelovanju slovenskih organizacij iz Avstralije in seveda tudi relevantnih institucij iz Slovenije. Strnil sem jih v naslednja področja:

Kot organizacijski primer medgeneracijskega sodelovanja sem izpostavil letni slovenski koncert, ki je bil sprva prvenstveno namenjen mlajši populaciji, sedaj pa se že nekaj let na njem predstavljajo tako pripadniki mlajše kakor tudi starejše generacije. Koncert predstavlja osrednjo prireditev slovenske skupnosti v Avstraliji, ki se je udeležujejo Slovenci in njihovi potomci iz različnih avstralskih mest. Med podobne organizacijske primere, ki pričajo o medgeneracijskem sodelovanju bi lahko šteli tudi šole slovenskega jezika (na primer Slomškovo šolo), ter poletne šole slovenskega jezika v Sloveniji, ki se jih udeležujejo mlajši pripadniki skupnosti s spremljevalci.
Naslednji primer medgeneracijskega sodelovanja, ki hkrati odraža smernice sodobne družbe, je vzpostavitev socialnih skupnosti na internetu oziroma v t.i. virtualnem, »cyber« prostoru. V zadnjih letih se je z razvojem socialnih spletnih omrežij, kot sta Facebook in Twitter, vzpostavila tudi internetna slovensko-avstralska skupnost, ki združuje zlasti drugo in tretjo generacijo slovenskih priseljencev avstralskega rodu (primer strani na Facebooku Slovenian Kangaroos in Australia, ki ima okoli 270 članov), na podobnih straneh (primera strani na Facebooku Slovenci v Avstraliji in Slovenci v Melbournu; prva ima okoli 200, druga pa okoli 90 članov) pa se povezujejo in sestajajo tudi novejši slovenski priseljeci v Avstraliji.

Zanimiv je tudi vpogled v zaposlitveni profil slovenskega priseljenca (ali njegovega potomca), ki ga sam označujem kot »medgeneracijsko značilnost« večine slovenskih izseljencev. Ti so bili od nekdaj znani kot »pridni in delavni ljudje« in so sebi in svojim družinam v relativno kratkem času ustvarili dom in postopoma dosegli zavidljivo življenjsko raven. Po pogovorih, ki sem jih imel s pripadniki druge in tretje generacije v Avstraliji, se njihovi potomci v veliki večini niso izneverili tej tradiciji staršev in so poznani kot delu predani ljudje. To lastnost znajo v mestih, kjer je koncentracija slovenskih priseljencev in njihovih potomcev večja, ceniti tudi delodajalci, ki dajejo, kot pričajo nekateri posamezniki, prednost osebam slovenskega porekla. Nenazadnje se to odraža tudi v številnih pomembnih funkcijah, ki jih posamezniki slovenskega rodu zasedajo v različnih sferah avstralske družbe.

Primer preseganja medgeneracijskih razlik med pripadniki izseljenske bi lahko omenili tudi možnost pridobitve slovenskega državljanstva in potnega lista za potomce slovenskih priseljencev. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je zanimanje za pridobitev obeh omenjenih listin povečalo po vseh večjih središčih slovenskih skupnosti po svetu, saj imajo osebe s slovenskim potnim listom številne ugodnosti pri bivanju, študiju in zaposlovanju v državah Evropske unije.

Kot zadnji, a pomemben primer preseganja medgeneracijskih razlik med pripadniki slovenske skupnosti omenjam turistični obisk Slovenije s strani priseljencev in/ali njihovih potomcev. Turizem bi lahko v tem primeru pojmovali kot dejavnik, ki prispeva k zanimanju za narodnostno, kulturno in družinsko dediščino, saj se posameznik na potovanju po Sloveniji z njimi zagotovo sreča in jih bolje spozna. V svoji raziskavi, opravljeni v preteklem letu, sem pogosto naletel na primere, da so starši ali stari starši pripravljeni financirati svojim otrokom ali vnukom potovanje v Slovenijo, saj vidijo v tem najboljšo naložbo v svoje zanamce, ki bo slednje povezala z njihovo izvorno deželo in morda tudi s sorodstvom, ki še živi v Sloveniji. Zagotovo imajo motivi oseb, ki potujejo v »malo deželo na sončni strani Alp«, o kateri so jim pogosto pripovedovali, zelo oseben pridih, navadno močnejši od običajnih motivov, zaradi katerih se osebe odločajo za potovanje v neko državo.
V diskusiji, ki je predstavitvi sledila, je bilo s strani Florjana Auserja med drugim izpostavljeno tudi nezanimanje medijev in širše javnosti v Sloveniji za dogajanje v slovenskih izseljenskih skupnostih. Poleg tega problematiko izseljenstva dodatno bremeni dejstvo, da institucije Republike Slovenije do sedaj niso omogočile sistematske ureditve vprašanja zbiranja in hranjenja arhivskih gradiv v slovenskih skupnostih po svetu, kljub dolgoletnemu prizadevanju nekaterih posameznikov. Morda bo majhen delček k ureditvi tega področja prispevala tudi predstavljena konferenca.
 

Udeležence sta ob pričetku konference pozdravila Miro Petek, predsednik parlamentarne komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ter profesorica dr. Mirjam Milharčič Hladnik.

 

Z razvojem spletnih socialnih omrežij, kot sta Facebook in Twitter, je nastala tudi virtualna slovensko-avstralska skupnost. Na fotografiji je ena izmed tovrstnih spletnih strani, imenovana Slovenian Kangaroos in Australia, ki je namenjena zlasti medsebojnemu povezovanju pripadnikov druge in tretje generacije slovenskega porekla.