Moji bratje!

Moje sestre!

Jaz sem predprazna predpostava,

vsi vi pa moja skupnost:

uho, oko in usta,

klicaj, vprašaj, srce

in pika.

*

Dvomiljoninka kroga

brez vas ob meni

bi ne imel

še nedorecenih vrlin,

ne kocljivih kritik,

niti hudourne jeze,

in ne obcutljivostnih vezi.

*

Brez vašega pritiska na pedala

bi ne imel

nobenih blagodejnih vtisov,

nobenih moznih tveganj

in ne povpraševanj:

"Kako je z njo?"

ki ji med glušnim smehom kukabar,

še vedno s toplim spoštovanjem v duši,

tako rekoc med sabo,

veseli recemo:

"Naša lepa - DOMOVINA!"

Tujec sem,

in sem Avstralec -

nula nula v preobilju sebe.

*

Prekladam se iz sobe v sobo,

kakor veša išcem soncne zarke,

zaletujem se v svetlobo.

*

Ljubi moj,

da me vec ne bo bolelo

spusti me na plano!

*

V širna poletim obzorja;

dalec, tam na drugi strani morja

crna noc bo vekomaj za mano.

Naša hiša,

hiša s sivo streho,

hiša s polkni iz vsakdanjega brezupa...

Samcat v dnevni sobi,

sam s seboj zalujem,

tu razzarjeno modrujem,

tu prepevam svojo melodijo speci macki,

tu vzdihujem skozi okno smreki,

tu sanjarim o nesmislu,

ko sem z mladim ognjem plesal na Poljanah,

ko sem noro upal

in cvetocih lic,

v govorici svojih dedov,

z vnemo lazno sladko šepetal dekletom

o ljubezni

in o veri v trajno sreco.

Neusmiljena neumnost

trkanja na duri

s temo zaloputnjene vesti!

Ze od nekoc

zaluje v meni

moj spomin;

sklanja se mi

nad blazino...

Kot senca pride - gre,

na cesti me poljubi,

ce se mu zljubi

iz sanj me v noci prebudi.

Vznemiri me,

ko iznenada,

s kovckom v roki,

nem od morja prisopiha,

ko v temi z mano plazi

preko kraških se zidov,

ko z mano se solzi...

Joka v meni,

ko mi v star obraz utaplja

zalost bednih dni.

Ta svet,

ta kraj,

ki v njem mi dano je ziveti;

iz skljucene navade

po njem pokoncno vec ne znam hoditi,

kot lastavica priti in oditi,

zaplavati v razsezni svet prostran.

*

Da, zdaj polet je moj vsesan na ulico,

pod streho stojnic.

Obogaten je z vonjem kengerujevega cvrtega mesa

zagrenjenih oci,

sestradan soka domovine,

kot suha konjska figa,

pod kapom zejno hlasta tih šepet dezja.

Prav na kraju kraja,

ko v spovednici

izpovedal bom izpoved

svojih sivih dni,

takrat, bratje vi,

usmiljenje imejte

in predno boste mrtvega

me za zadnjo pot oblekli

prej poglejte,

kje so tozno dušo slekli,

kam odvlekli moj zaklad

še ne izpetih melodij.

*

Vandral sem v tujino...

*

Ko boste na osmino

zadnji izmolili ocenaš

in v kozarce si nalili vina,

bojim se, da bo iz Devina

v vašo sredo stopil brat,

ki vam bo velel:

"Dajte mi pepel,

on bil je naš!"