Ivan Burnik Legiša

 




SLOVENCI V MILDURI

 

 

ZORENJU

DUŠE

V ZORENJU DUŠE

 

Slovensko izseljeniško pesništvo se je obogatilo in dopolnilo še z eno pesniško zbirko Ivana Burnika Legiša. Knjizica, ki je ze cetrta v vrsti Legiševih uspešnih in dodelanih zbirk, prinaša bralstvu bogato dedišcino jezikovnega bogastva, temasko izpovednih pesmi in motivno raznovrstne poezije. Ceprav se njegove predhodne zbirke, Jesensko listje, Za pest drobiza ter Hrepenenja in sanje, tematsko povezujejo s pricujoco, pa je "V zorenju duše" vendarle edinstveno Legiševo delo, ki preseneca predvsem s hrepenenjsko tematiko in bogatim izrazoslovjem.

 
 
Zalozila
slovenska
verska
skupnost
Juzne Avstralije
 
Uredil: Janez Tretjak, OFM
 
Korektura: prof. Marta Špes Skrbiš
Opremila: Jozica Gerden
 
Tisk: (Simon Špacapan)
 
 
Moja nova dezela je cudezno dobra,
hiša raznoterih obrazov,
strpno mešanih ver
in kultur.
*
Z zametno roko nas boza,
ozdravlja nam srca,
ohlaja bolece spomine
in odstranjuje nezaceljenih ran brazgotine.
*
Z ljubeznijo nas jemlje pod krov
vseh barv in omik,
skrbno lepi nas v mozaik
mnogolicnih duhov.
 
 
Ladja me je odpeljala!
Šel sem -
odšel za kruhom,
ker mi doma bilo je pretezko.
Zdaj mi greha nihce ne ocita:
od tedaj v današnji cas,
od svita pa do svita,
ko zagrenjeno oko vso dolgo noc precuje,
le veter jezno vame piha.
Razvihran ne more tiho spati,
v postelji se z mano premetuje,
tezko vame diha;
ko kruši me med sestrami in brati
kembelj silovito ob lobanjo mi udriha.
 
*
Vsakic, ko me tota kri nazaj povlece,
pod streho doma moje srece,
odlitek njenega kalupa,
brez stokanja in hrupa
ponovno se rodim za rod.
Zatorej ze zato,
ko izbrnim v nebo
in ko v meni vec ne bo nobenga cuta,
ne devajte mi v tujo prst telo!
Pustite sina,
naj mi po smrti vsaj bo zadošceno,
naj vsaj s pepelom mojim bo posuta
naša lepa, draga DOMOVINA.

 
Moji bratje!
Moje sestre!
Jaz sem predprazna predpostava,
vsi vi pa moja skupnost:
uho, oko in usta,
klicaj, vprašaj, srce
in pika.
*
Dvomiljoninka kroga
brez vas ob meni
bi ne imel
še nedorecenih vrlin,
ne kocljivih kritik,
niti hudourne jeze,
in ne obcutljivostnih vezi.
*
Brez vašega pritiska na pedala
bi ne imel
nobenih blagodejnih vtisov,
nobenih moznih tveganj
in ne povpraševanj:
"Kako je z njo?"
ki ji med glušnim smehom kukabar,
še vedno s toplim spoštovanjem v duši,
tako rekoc med sabo,
veseli recemo:
"Naša lepa - DOMOVINA!"

 
Tujec sem,
in sem Avstralec -
nula nula v preobilju sebe.
 
*
Prekladam se iz sobe v sobo,
kakor veša išcem soncne zarke,
zaletujem se v svetlobo.
 
*
Ljubi moj,
da me vec ne bo bolelo
spusti me na plano!
 
*
V širna poletim obzorja;
dalec, tam na drugi strani morja
crna noc bo vekomaj za mano.

 
Naša hiša,
hiša s sivo streho,
hiša s polkni iz vsakdanjega brezupa...
Samcat v dnevni sobi,
sam s seboj zalujem,
tu razzarjeno modrujem,
tu prepevam svojo melodijo speci macki,
tu vzdihujem skozi okno smreki,
tu sanjarim o nesmislu,
ko sem z mladim ognjem plesal na Poljanah,
ko sem noro upal
in cvetocih lic,
v govorici svojih dedov,
z vnemo lazno sladko šepetal dekletom
o ljubezni
in o veri v trajno sreco.
Neusmiljena neumnost
trkanja na duri
s temo zaloputnjene vesti!

 
Ze od nekoc
zaluje v meni
moj spomin;
sklanja se mi
nad blazino...
Kot senca pride - gre,
na cesti me poljubi,
ce se mu zljubi
iz sanj me v noci prebudi.
Vznemiri me,
ko iznenada,
s kovckom v roki,
nem od morja prisopiha,
ko v temi z mano plazi
preko kraških se zidov,
ko z mano se solzi...
Joka v meni,
ko mi v star obraz utaplja
zalost bednih dni.
 

 
Ta svet,
ta kraj,
ki v njem mi dano je ziveti;
iz skljucene navade
po njem pokoncno vec ne znam hoditi,
kot lastavica priti in oditi,
zaplavati v razsezni svet prostran.
*
Da, zdaj polet je moj vsesan na ulico,
pod streho stojnic.
Obogaten je z vonjem kengerujevega cvrtega mesa
zagrenjenih oci,
sestradan soka domovine,
kot suha konjska figa,
pod kapom zejno hlasta tih šepet dezja.

 
Prav na kraju kraja,
ko v spovednici
izpovedal bom izpoved
svojih sivih dni,
takrat, bratje vi,
usmiljenje imejte
in predno boste mrtvega
me za zadnjo pot oblekli
prej poglejte,
kje so tozno dušo slekli,
kam odvlekli moj zaklad
še ne izpetih melodij.
*
Vandral sem v tujino...
*
Ko boste na osmino
zadnji izmolili ocenaš
in v kozarce si nalili vina,
bojim se, da bo iz Devina
v vašo sredo stopil brat,
ki vam bo velel:
"Dajte mi pepel,
on bil je naš!"