Pavla Gruden praznuje 90 let
(ČLANICA Društva slovenskih pisateljev 2005)

PAVLA GRUDEN, naša slovenska mladostna pesnica v Sydneyu, kulturna delavka, publicistka, članica Društva slovenskih pisateljev, mama, stara mama in prababica bo na letošnje valentinovo, 14. februarja 2011, praznovala svojih dopolnjenih 90 let. »Po srcu jih imam 45, pa še ne čez; sem po moji meri človek,« mi je dejala Pavla, ki res ohranja mladostno kondicijo duha, pa tudi izgleda, ki je vesela, nasmejana, čeravno so jo že pokopali in jo tare sladkorna bolezen in druge nadloge!

Po očetu Grudnova; ponosno pove, da je njena rojstna hiša v knjigi Zakladi Slovenije na strani 165. V Sloveniji naj bi letos izšla njena pesniška zbirka, v zadnjem stoletju prejšnjega tisočletja, kot se izrazi pesnica, pa sta izšli dve zbirki Snubljenje duha in Ljubezen pod džakarando.

Prisrčne čestitke pesnici Pavli, da bi še mnoga leta doživljala ljubezen pod Južnim križem v krogu družine in da bi jo snubljenje Duha poživljalo kot romarko na poti življenja. Naj bo tudi zakrament svetega krsta, ki ga bo v nedeljo, 13. februarja 2011, prejel pravnuk Orlando Troy Gruden, milost snubljenja Duha za vse štiri Grudnove generacije: Bog Vas živi!
Pater Ciril Božič - Misli 2011

Uvodnik Jožeta Prešerna
(iz zbirke Ljubezen pod Džakarando - 2002)

Pavla Gruden, rojena 14.februarja 1921 je slovenska pesnica, ki že več kot pol stoletja, od leta 1948, živi v Avstraliji, kamor jo je zanesla zmeda ob koncu druge svetovne vojne. Svoje prve pesmi je objavila v petdesetih letih v avstralski slovenski versko-kulturni reviji Misli, potem pa iz osebnih razlogov ni objavIjala polnih deset let.

Ponovno je začela pisati v začetku 70. let, k temu pa so jo spodbujali tako dogodki v sami ožji slovenski skupnosti v Sydneyu, kjer živi, kakor tudi v domovini (problem znanih »jeder«), saj je bila nenehno na tekočem s kulturnim in političnim dogajanjem v Sloveniji. Bila je ena od treh urednikov izseljenskega časnika Avstralski Slovenec, ki ga je izdajalo Slovensko društvo Sydney.

Bila je med soustanovitelji Slovensko-avstralskega literarno-umetniškega krožka (SALUK), ki je povezal večino avstralskih slovenskih književnih in likovnih ustvarjalcev ter navezal tudi plodne stike s književniki v domovini, sama pa je dala pobudo za ustanovitev trimesečne revije Svobodni razgovori (1982), ki je bila namenjena predvsem objavam članov SALUKA, bila pa je tudi neke vrste avstralski odmev na dogodke v Sloveniji (revija je kljub velikim finančnim težavam izhajala do leta 2000). S pesmimi in prozo ter publicističnimi prispevki je sodelovala tudi v obeh Zbornikih avstralskih Slovencev (1985, 1988), ki jih je ob sodelovanju SIM izdal SALUK.

V domovini je objavljala v izseljenski reviji Rodna gruda in Slovenskem izseljenskem kole-darju, v glasilu SSK, izbor iz njenega opusa pa sta objavili književni reviji Dialogi in Sodob-nost. Najdemo jih v Le livre slovene (1985), v reviji Srce in oko (1989), po razsulu Jugoslavije pa tudi v revijah Kultura (1997), Apokalipsa (1998, 2002),  v slovenskem tisku na Primorskem in v Glasu Slovenije,  ki ga izdaja Slovenian Media House v Sydneyu za Slovence po svetu in doma. Viden je bil tudi njen delež v antologiji sodobne avstralske slovenske poezije Lipa šumi med evkalipti (1990).
Njena prva samostojna pesniška zbirka je Snubljenje duha (1994), izbor njenih haikujev, ki jih je književni kritik in pesnik Boris A. Novak ocenil kot »enega izmed najlepših dosežkov haiku poezije v slovenskem jeziku«.

Nov izbor pesmi Pavle Gruden Ljubezen pod džakarando predstavlja pesničino življenjsko in pesniško popotovanje na daljno celino, kjer je morala premagovati številne probleme tujstva in osebnih stisk, pozneje pa je postala kot pesnica tudi kritična opazovalka sveta, socialnih pretresov in krivic, ki se dogajajo v deželah 'tretjega sveta'. Vse to njeno osebno doživljanje, prizadetost odseva tudi iz lirike Pavle Gruden. Z leti si je oblikovala svoj pogled na odnose z najbližjimi, z okolico in tudi z domovino, ki ji je kljub bivanju v tujini ostala ves čas zvesta.

Joze Prešeren

Beseda o Pavli Gruden
Matjaž Kmecl
(iz zbirke Ljubezen pod Džakarando - 2002)

Pavla Gruden (roj. 1921 v Ljubljani) je povsem svojevrstna in v mnogočem izjemna osebnost slovenskega zdomstva v Avstraliji, kjer živi že več kot pol stoletja in kjer je spiritus agens slovenskega kulturnega, še posebej literarnega delovanja.

Desetletja se je razdajala za različna literarna glasila, med katerimi skoraj dvajset let njenega sodelovanja pri slovenskem tisku v Avstraliji zavzema tromesečnik Svobodni razgovori, revija, ki je izhajala v angleščini in slovenščini; to je bil prvi kulturni most med Avstralijo in Slovenijo. Svobodne razgovore, ki so bili njena zamisel, je soustanovila s kulturnim delavcem in kronistom Lojzetom Košorokom, s pesniki Jožetom Žoharjem, Bertom Pribcem, pokojnim Petrom Košakom, pesnico Danijelo Hliš, avtorico Ivanko Škof in s pokojnim Jožetom Čuješem, »očetom slovenstva« v Avstraliji.
V Svobodnih razgovorih so se združevali predvsem avstralski literarni pisci slovenskega rodu. Soustanovila je SALUK, Slovensko-avstralski literarno-umetniški krožek, ki je leta dolgo združeval domala vse, kar je na petem kontinentu mislilo in pisalo slovensko - tega pa sploh ni bilo malo.

Sama je s temperamentnim ogovarjanjem spremljala dogajanja v domovini in po svetu ter se izoblikovala v zanimivo fiziognomijo zagrizene slovenske svetovljanke. Njen dom v obrobnem sydneyskem Ingleburnu je bil in ostaja kljub njenim osemdesetim letom žarišče slovenske energije; pri njej se oglašajo vsi zanimivejši slovenski obiskovalci iz matične domovine in enako avstralsko-slovenski »kulturniki«.
Pred leti je zapisala svoje slikovite in nenavadne spomine na prva leta bivanja v Avstraliji; še zanimiveje jih zna pripovedovati. Toda njena prvinska literarna preokupacija so vseeno verzi oziroma lirika.
Občasno jo je objavljala tudi v osrednjeslovenski revialistiki (Sodobnost, Rodna gruda, Dialogi).
Zbirka Ljubezen pod džakarando jo kaže v obširnem razponu bolj ali manj burnih čustvovanj: od tenkočutne, melanholično uglašene domotožnosti do zanosnega evociranja svetovnih, pred-vsem »zelenih« vprašanj; od neodjenljivega patriotizma do občutljive ljubezenske ženstvenosti.

Dodati je treba, da je ena redkih zdomskih avtoric (avtorjev), ki je skrajno pozorna do forme in ki se ne zadovolji hitro z mašili, kadar se ji na pot postavijo slogovni problemi. Morda se zdi ta poudarek odveč, toda okornega besednega in slovničnega rokohitrstva je prav pri zdomskih verzifikatorjih ničkoliko: malo zaradi preslabotnega znanja jezika, malo pa po tistem znanem, da je »važna vsebina in ne oblika«.

Skratka, gre za pesnico, ki je vredna vse pozorno-sti: ne samo obligatorne, kakršno naj bi v matični domovini kazali do svojih »hčera in sinov«, raztresenih po svetu, temveč tudi tiste, ki ji je mar kvaliteta oziroma ustvarjalno stanje naše lirike v celoti.

Ko ji je Slovenska izseljenska matica 1994 založila in natisnila zbirko poezije »haiku« Snubljenje duha, je Boris A. Novak v spremni besedi zatrdil, da so njeni verzi med »najlepšimi dosežki haiku poezije v slovenskem jeziku« in da njene trivrstičnice predstavljajo »hai-ku treh svetov - forma je japonska, duh evropski, življenjska izkušnja pa avstralska« - kompliment, ki ga znani slovenski pesnik in literarni teoretik ne bi zapisal tjavendan.

Bilo bi seveda pretirano, če bi trdili, da so njene pesmi vse povprek literarni vrhunec, se pa zlasti v trenutkih najintenzivnejšega navdiha znajo povzdigniti v prepričljivost, kakršna ni prav pogostna; ob tem pa v sklad slovenske literature prispevajo povsem svojevrstno noto - pogojno bi ji lahko z nekakšnim dopolnjevanjem Novakovih besed rekli pacifiško svetovljanska, vendar s prepričljivo trdnim slovenskim jedrom.