Iz Misli povzela Saša Ceferin
Dne 16. septembra 1963, na tretjo obletnico Baragovega doma, je p. Bazilij pokazal nadškofijskemu ordinariatu prve načrte in model (zahvala inženirju Branku Tavčarju in umetniku Vladu Doriču) za slovensko cerkev sv. Cirila in Metoda, ki naj bi zrasla na igrišču ob Baragovem domu: kot dokaz naše slovenske katoliške zavesti, v spomin 1100 letnice slovanskih blagovestnikov in obenem kot spomenik vsem slovenskim žrtvam svetovne vojne.

Vodstvo zidave sta prevzela Alojz Markič in Rudi Koloini. Delo se je začelo s slovesnostjo zasajanja prve lopate, 7. marca 1965.

Oktober se je medtem približeval, treba pa je bilo še mnogo urediti in pripraviti. Zvonove je pater že naročil - iz livarne v Sloveniji (čeprav ne bodo smeli preveč zvoniti') in prave orgle na piščali, kakršne so bile doma. Krstni kamen je podarilo Slovensko društvo Melbourne.

Škofa dr. Janeza Jenka, prvega slovenskega škofa na avstralskih tleh, je lepa skupina rojakov pozdravila na melbournskem letališču 4. oktobra 1968.

Nedelja, 20 oktobra 1968 je bil dan, ki ne bo nikoli pozabljen. Čudovit pomladni dan, pa veliko število vernikov (2000). Prišli so rojaki iz vseh dežel Avstralije, visoki avstralski cerkveni dostojanstveniki in predstavniki države. Po blagoslovu cerkve, tabernaklja, orgel, ki so prvič slovesno zazvenele, je mladina v narodnih nošah prinesla v cerkev sliko Marije Pomagaj. Sledila je prva maša.

Popoldne ob treh je bila cerkev spet prepolna. Tokrat so se zbrali birmanci in birmanke (103 po številu), z botri in starši. Ta dan je bil v novi cerkvici krščen prvi novorojenček, Markičeva prvorojenka Tanja, hčerka Alojza Markiča in Anice roj. Cimerman.

Še je bilo praznovanj. Na velikonočno nedeljo je leto pozneje škof J. Cullinane blagoslovil zvonove.

Dvorana je v naslednjih mesecih in letih postala središče razgibanega kulturnega in družabnega življenja.