V dvorani Verskega središča Sydney, 313 Merrylands Road Merrylands NSW 2160
Phone 02 9637 7147

bo 26. aprila ob 7 uri

filmska predstavitev večkrat nagrajnega slovenskega filma
Otroci s Petrička,
režiserja Mirana Zupana.
Film je podnaslovljen v angleščini.

Gost večera bo gospod Alojz Šlajmer, "otrok s Petrička"

Organizacija večera:
Versko središče Merrylands
Generalni konzulat RS Sydney
Slovenian Media House

Družina 14.10.2007

Maj 1945. Druga svetovna vojna je končana. Med množico beguncev različnih narodnosti, ki jih s koroškega Vetrinja Angleži izročijo Titovi vojski, je okoli dvanajst tisoč domobrancev in okoli šest tisoč slovenskih civilistov: moških, žensk in otrok. V Slovenijo jih prepeljejo strogo varovani transporti. Ena od glavnih končnih postaj za vrnjene begunce je taborišče Teharje pri Celju.

Fotografija iz leta 1945, pred otroškim taboriščem na Teharjah – »Ob vsem hudem, kar so otroci s Petrička doživeli, je pravi čudež, da so danes sploh še živi.«

Med Vetrinjem in Teharjami se začne pripoved »otrok s Petrička«, tragičnih protagonistov celovečernega dokumentarnega filma režiserja Mirana Zupaniča, ki je bil premierno prikazan v četrtek, 4. oktobra, v ljubljanskem Kinodvoru.

Film govori o grozljivi preteklosti otrok, ki so se skupaj s starši maja 1945 znašli v taborišču Teharje. Junija so jih od staršev ločili in odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih. Na Petričku se je mučenje otrok nadaljevalo. Dojenčki so zaradi podhranjenosti in slabe higiene pogosto umirali, starejši otroci pa so bili vsak dan deležni fizičnega in psihičnega nasilja. Pričevalci v filmu pripovedujejo o svojih bolečih spominih. O tem, kako so bili vedno lačni. Kako jih je partijska komisarka, upravnica doma, redno pretepala z bičem. Kako so jim v preostanek hrane po obrokih stresali žive črve in so jih bili zaradi lakote prisiljeni jesti. Kako so vsak dan pod nadzorom vojakov hodili zajemat vodo v bližnjo Savinjo in ob tem mislili na pobeg. Ali pa so s solzami v očeh zrli na slovenske gore, ki so za njih predstavljale mejo pekla na sončni strani Alp. »Toliko, kot se je prejokalo na Petričku, se po vojni ni prejokalo nikjer drugje,« pripoveduje ena od preživelih.


Na Petričku je bilo od junija do pozne jeseni 1945 okoli sto otrok, starih od nič do petnajst let, ki so postali »vojne sirote« (kot jih je poimenovala partijska oblast, ki jim je pobila starše). Nikoli v tem času jih nihče ni poklical z nazivom »otroci«. Vedno so poslušali le zmerljivke, češ da so izdajalci, belčki, belogardisti itd.

Na Petričku je bilo od junija do pozne jeseni 1945 okoli sto otrok, starih od nič do petnajst let, ki so postali »vojne sirote« (kot jih je poimenovala partijska oblast, ki jim je pobila starše). Nikoli v tem času jih nihče ni poklical z nazivom »otroci«. Vedno so poslušali le zmerljivke, češ da so izdajalci, belčki, belogardisti itd. Nasilje se je še stopnjevalo jeseni s pričetkom šolskega pouka. V razredu so bili vsi, ki so prihajali k pouku s Petrička, s strani učiteljev in sošolcev stigmatizirani kot narodni izdajalci. Po pouku so jih sošolci, okuženi s politično propagando, pretepali. Ko so se potem pretepeni vračali v dom na Petričku, so jih pretepali še upravniki doma, češ da se tepejo v šoli.

Ker na Petričku ni bilo primernih pogojev, da bi tam prezimili, so v pozni jeseni otroke razselili po raznih vzgojnih domovih v okolici. Pri tem se je skrbno pazilo, da so ostali skupaj le otroci iste starosti. Tako je partijska oblast »vojnim sirotam« drugič v nekaj mesecih uničila družino in identiteto. Rodni bratje in sestre so bili razseljeni vsak na svoj konec. Nadaljna usoda otrok je bila različna. Nekatere so do polnoletnosti selili po sirotišnicah in vzgojnih domovih, drugi so bili oddani v rejništvo, tretji so ob pomoči dobrih ljudi uspeli prebegniti v Avstrijo in so razseljeni po svetu. Vsem pa je do danes ostalo skupno to, da so ostali brez staršev, brez otroštva in brez identitete. »Jaz sploh nisem vedel, od kod sem, kje je moje poreklo, iz katerega konca Slovenije sem. Sploh nisem imel pojma, kaj je to družina, kaj je to oče, kaj je to mama. Te besede nisem poznal,« pripoveduje Leon Turnšek, ki je svoje starše prvič v življenju videl na fotografiji, ko je bil star že dvainpetdeset let.


Miran Zupanič, režiser: Za nastanek filma je bila ključna knjiga Ivana Otta »Ukradeno otroštvo«. Tako me je pretresla, da sem pisal avtorju v Stuttgart, Ivan mi je odgovoril in delo na projektu je steklo. Med snemanjem me je vedno znova presunilo trpljenje mojih sogovornikov, hkrati pa sem občudoval njihovo življenjsko moč, modrost in zmožnosti odpuščati.

Režiser Zupanič je uspel stkati pretresljivo zgodbo, sestavljeno iz travmatičnih osebnih spominov še živečih »otrok s Petrička«, ki so nam v filmu razkrili svoje nezaceljene rane. Režijsko spretno se v filmu pričevanja preživelih v podrobnostih dopolnjujejo in tkejo verodostojno zgodovinsko pričevanje, ki bi se ob manj natančnem pripovednem načinu zaradi svoje krutosti zdelo na robu mogočega. Ob vsem hudem, kar so otroci s Petrička doživeli, je pravi čudež, da so danes sploh še živi. Premiera v Kinodvoru je bila še posebej pretresljiva, saj je bila na njej prisotna večina nastopajočih iz filma.

Dokumentarni film je majhen, a zdravilni obliž na množici nezaceljenih ran in osebnih tragedij, ki so posledica povojnih pobojev na slovenskih tleh. Opozarja na zločine in krivice, za katere po šestdesetih letih še vedno velik del Slovencev noče slišati. Soočanje z našo zgodovino je boleče. Prijetneje je živeti v družbi amnezije, zato zavestno izgubljamo spomin. Otrokom s Petrička so nasilno iztrgali identiteto in jim ukradli otroštvo. Kljub temu ne nehajo upati, da bodo nekoč našli grobove svojih staršev in jih dostojno pokopali. Ukradenega otroštva jim ne moremo vrniti. Jim bomo pomagali najti vsaj del izgubljene identitete?


Jernej Kastelec

Delo, 16.10.2007
LEILER Ženja, Mnenja

Obstaja misel, da noben igrani film ne more biti tako močan, kakor je lahko močan dokumentarni film.

Dokumentarec Otroci s Petrička scenarista in režiserja Mirana Zupaniča je na pravkar končanem festivalu slovenskega filma pustil za sabo vso igrano celovečerno konkurenco. Ta se v tolikšnem številu kot letos – v tekmovalnem sporedu je bilo kar sedem celovečercev – že dolgo ni zvrstila na festivalu. Če se sploh je kdaj. Tudi prvič v njegovi zgodovini je šla nagrada za najboljši film prav dokumentarnemu filmu. Pa vendar bi težko rekli, da je to zaušnica trenutni kondiciji domačega igranega celovečerca ali nenadno favoriziranje dokumentarcev. – Otroci s Petrička so zgodba, ki je večja filma. A spet in navsezadnje: dokumentarec so tudi zato, ker igrane različice ne bi prenesli.

Njegovi protagonisti so od komaj dobro rojenih otrok do štirinajstletnikov, ki so jih v taborišču Teharje pri Celju junija leta 1945 nasilno ločili od staršev in odpeljali v otroško taborišče Petriček. Starše so brez sojenja pobili. Preživeli otroci, danes odrasli ljudje, še vedno ne vedo, kje so pokopani. Poleg strahot, kakršna je bila že sama ločitev od staršev, so otroci v taborišču doživljali mučenje, zastrahovanje, poniževanje in politično prevzgojo. Posmehovali so se jim, jih zaničevali, maltretirali in zmerjali. Vse to zato, da bi jim iztrgali identiteto (če so jo seveda sploh že imeli!) in jim s silo privzgojili drugo. Cena, ki so jo plačali in jo plačujejo za domnevne grehe svojih staršev, je strašanska. Neizmerljiva.

Filmi, ki tematizirajo strahote, kakor jih doživljajo otroci, seveda vedno angažirajo gledalčeva čustva. Pa vendar še zdaleč ni samoumevno, da z njimi ne manipulirajo. Otroci so tako nemalokrat le »sredstvo«, s katerim je mogoče močneje kot s čimer koli drugim trkati na gledalčeve emocije. Zupanič, ki pripoveduje zgodbo s pričevanji žrtev, se je te nevarnosti dobro zavedal. In je tudi vedel, da je to tema, ki se bo gledalca že sama po sebi dotaknila. To pa je teren, ki zahteva izjemno zrelost in občutljivost avtorja.

Do žrtev, ki so stopile pred kamero – in pred njo gotovo niso stopile zlahka –, je Zupanič pretanjeno diskreten. Tako s filigransko, mojstrsko režijo, občutljivo za detajle, kot s filmsko sliko: podoba zime, s katero gradi atmosfero otrplega mraza, in črno-bela fotografija nista le adekvatni odsev hladu, ki so ga doživljali otroci in ki ga še vedno doživljajo kot odrasli. Barve ali bohotenje narave (zgodba se začne na pragu poletja 1945) bi v tem razčlovečenem svetu učinkovali banalno, morda celo vulgarno. Povedano drugače: filmska podoba je v nagrajenem dokumentarcu avtorsko vrhunsko sinhronizirana z zgodbo.

Otroci s Petrička seveda ni prvi dokumentarec o temnih poglavjih slovenske polpretekle zgodovine. Je pa najpretresljivejši. In prvi, ki je bil – povsem upravičeno – deležen najvišje nagradne pozornosti. Nikakor pa tudi ni nepomembno, da noče z ničimer angažirati sovraštva do krivcev, ampak predvsem sočutje do žrtev. Te žrtve niso abstraktne številke, ampak živi, konkretni ljudje, ki pripovedujejo zgodbo svojega življenja, zaznamovano z nasilno smrtjo najbližjih. Z obrazložitvijo žirije, da je to film, ki »nikakor ne more postati objekt politične instrumentalizacije«, se je zato mogoče povsem strinjati. S pristavkom, da film niti za hip ne pozabi, da bi bila lahko usoda teh otrok in njihovih staršev bistveno drugačna. Če bi tisti, ki so o njej odločali, premogli vsaj kanček človečnosti.

Ženja Leiler

8. november 2007 ob 11:00

TVS je predvajala dokumentarec Otroci s Petrička. Ganljivo. Žalostno. Otroci pobitih po drugi svetovni vojni. Okoli sto otrok je živelo in še živi življenje travme. Starše je revolucija pobila in otroci so morali prevzemati imaginarno krivdo. TVS razkriva zgodovino. Najboljši slovenski film leta. Šokanten. Dokaz, da je obdobje po drugi svetovni vojni še vedno pogosto skrito. Da tudi tisti zgodovinarji, ki vedo kaj se je dogajalo, ne poznajo vsega. Da so se dogajale neverjetno strašne usode. In da kljub temu, da je že dolgo znano kaj vse sta prinesli druga svetovna vojna in revolucija, pričevanja ostajajo pretresljiva.

Zgodovina je v Sloveniji izjemno živa. In to je dobro. Nekateri bodo najbrž rekli, zakaj zadnje čase ni prav veliko dokumentarcev o trpljenju pod fašizmom in nacizmom. Ampak tudi to bo gotovo spet prišlo na vrsto. Več bo govorjenja o zgodovini, manj bo ostalo zamolčano. Generacije se menjavajo in vse pride na vrsto. Spet in spet. Vsakič malo drugače. Nihče ne more v isto reko stopiti dvakrat. Politika si lahko domišlja, da ji bo to uspelo, ampak ji vedno spodleti. V trpljenju nedolžnih ni etičnega dobička, na katerega morda računajo. Ne glede na to, kdaj se ga spominjamo.

Otroci, katerih starši so bili pobiti in zločin, ki je bil storjen tudi nad njimi je tik pred predsedniškimi volitvami odmeval povsem nepolitično. Tudi konec filma z besedami, da v Sloveniji za povojni veliki zločin nihče ni odgovarjal. Saj je jasno, da tudi nihče ne bo. Je pač nemogoče, čeprav ali rano zato, ker brezimnost zločincev krivdo deli na široko. Tako kot so v Nemčiji vsi bili krivi za vzpon nacizma. Tako je v Sloveniji kolektivna krivda zamolčevanja široko posejana med generacijami, ki so doživljale tisti čas. Nekaj s čimer je potrebno živeti. In pomaga samo, da se o travmatičnih izkušnjah govori.

Vsi otroci, ki so nastopili v dokumentarcu, se spominjajo neke ženske v črnem. Prototipa hudobne varuške. Nekakšna sadistična podoba, ki pa je v spominu prizadetih ostala ali postala vrhunsko stilizirana. Kot nekakšna skorajda privlačna figura. V zloščenih škornjih, v katerih si se lahko videl. V jahalnih hlačah. Visoka. Črnolasa. Mlada. In lepa. A z bičem v roki. In zlobo v sebi. Kljub tej zlobi se otrok, ki je zdaj že blizu osemdesetih, te ženske spominja z nekakšno presenetljivo naklonjenostjo. Sprašuje se, kej vse je doživela. Ali je tudi ona izgubila družino v vojni. Kaj jo je gnalo v ravnanja, ki so plašila sirote.

Takšna je zgodovina 20. stoletja - tudi v Sloveniji. V deželi množičnih, skritih grobišč, kjer žrtve povojne morije ležijo povsod. Od juga do severa, od vzhoda do zahoda. Od kraških jam, do protitankovskih jarkov. Je sploh kakšen kraj, kjer jih v bližini ne bi bilo? Številke so neizprosne. In z njimi se ni dobro igrati. Tisti, ki jih hočejo zviševati ali relativizirati so neverjetno naivni. Številke so šokantne. In nobeno opravičilo ne zaleže. Samo slaba vest. Strese, ko slišiš, premalo so jih pobili. In vendar je tudi to treba slišati. Da lahko razumemo.

Tudi to je del razumevanja. Tako kot tisti otrok, ki poskuša razumeti hudičevo varuško v črnem. Morda samo zato, ker je bila njihova varuška. In bo to ostala. V strahu in sovraštvu, z usmiljenjem in sočutjem. Usoda otrok sirot - žrtev zločina nad njimi in njihovimi starši je tudi zato morda najbolj strašljiva. Niso bili pobiti. So pa bili izbrisni. Odvzeta jim je bila identiteta. Nekako milostno so postali vojne sirote. Tako imenovani izbrisani. Država in revolucija sta jih samo, skorajda milostno, pustili preživeti.

Posthipijevske generacije s tem nimajo nič. Vendar je tudi za njih dobro, da razumejo dediščino in prizadetosti prednikov. Tudi motive krvnikov na vseh straneh. Kajti bili so na vseh straneh. Niso bili enaki. A bili so. Enaki v različnem. V obupnem poskušanju izbrisa drugih.

Jani Sever

Polet, 18.10.2007
TRUŠNOVEC Gorazd

Šele po šestih desetletjih prihajajo na dan dejstva, kakšno je bilo v resnici leto 1945 po Evropi, kako malo olajšanja in koliko razočaranj je sledilo upu na konec vojne. Pravzaprav se je samo nadaljevala z drugimi, hladnejšimi sredstvi. Denacifikacija, zavezniške različice koncentracijskih taborišč, suženjsko delo, zbiranje informacij in sumničenje med velesilami, boj za talente in plenjenje bogastva, selitve narodov in prestavljanje mej, zunajsodni poboji in nekaznovana posilstva, vplivne cone in nadzor nad lokalnimi vejami gospodarstva …

Po vse te zgodbe ni treba prav daleč, Slovenija jih ima kar dovolj, a so bile doslej, podobno kot v Evropi, pretežno neslišne. Dokumentarni film Otroci s Petrička, ki ga je navdihnila knjiga Ivana Otta Ukradeno otroštvo, prikazuje eno od najpretresljivejših. Gre za mozaično pripoved o usodah otrok, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje pri Celju in so jih junija 1945 ločili od staršev, ki so jih pobili in pokopali neznano kje, otroke pa odpeljali v prevzgojno taborišče Petriček, kjer so jim sistematično brisali identiteto, jih zastrahovali in iz njih delali svojevrstne janičarje.

Film se pod mojstrskim vodenjem režiserja Mirana Zupaniča izogiba tendencioznosti in politizaciji, v ospredju so ves čas osebne, grozljive zgodbe o maltretiranju in zlorabah nad najbolj nemočnimi, pri čemer so večini izbrisali celo koncept družine in otroštva. Dokumentarec je najmočnejši takrat, ko je najbolj neposreden, ko gre za izpoved preživelih, ki svojih intimnih ran še danes niso zacelili in jih ne morejo prikriti, vendar pa se kljub temu v ozadju izrisuje širša slika sistematičnega prevzema oblasti, strahu pred nasprotniki in njihovim odstranjevanjem, slika morije na Teharjah, ki ni bila nobena skrivnost, o kateri se je začelo šušljati šele konec osemdesetih, ampak je bila že procesija poniževanja internirancev na poti tja povsem javna.

Otroci s Petrička so najsilovitejše, najcelovitejše in najbolj zaokroženo delo Mirana Zupaniča doslej, saj je kljub skromnemu arhivskemu materialu popolnoma izkoristil moč filmskega izraza, pri čemer velja izpostaviti z vesno nagrajeno montažo Jake Kovačiča in glasbo Bojane Šaljić Podešva, ki prikliče ekspresijo Györgyja Ligetija in njegovega glasbenega zabijanja nožev v Stalinovo srce, sam pa bi omenil vsaj še statično, kristalno hladno črno-belo fotografijo Janeza Kališnika, kombinirano s srhljivo počasnim drsenjem kamere prek zimskih pejsažev. Uporaba teh sicer zbuja manjši pomislek. Največje strahote so se namreč dogajale spomladi in poleti leta 1945, na zelenečih in cvetočih, nedvomno idiličnih travnikih in hribčkih okrog Savinje, dokumentarec pa je postavljen v sredo opustele zime. Na misel pride, sploh ob upoštevanju širšega konteksta, Richard III. in uvodni stavek Shakespearjeve drame: »Now is the winter of our discontent,« vseeno pa že sama zgodba o Petričku gledalca zmrazi do kosti in bi bila lahko uporaba pomladnega domačijskega kiča enako srhljiva. Gre pač za avtorsko odločitev in predvidevam, da se je Zupanič hoté izognil tej ironiji.

Če uporabim banalno primerjavo, kako močan film so Otroci s Petrička, bi lahko zapisal da je to slovenski Schindlerjev seznam, brez Schindlerja in sentimentalnega herojstva. V tistih okoliščinah so bile junaške že redke humane geste nekaterih posameznikov … Film, ki je prejel vesno za najboljši film na festivalu v Portorožu, bo čez dva tedna na sporedu TV Slovenija.

Gorazd Trušnovec

2007, celovečerni dokumentarni film Slovenija
Produkcijska hiša Arsmedia - Ljubljana

Režiser
Miran Zupanič

Kratka vsebina

Film obravnava usodo otrok, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje pri Celju. Junija leta 1945 so jih od staršev ločili in odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih. Otrokom so z različnimi prevzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati staro identiteto in jim s silo privzgojiti novo. Vzeli so jim starše in otroštvo ter jim zasekali rane, ki se do danes niso zacelile.

Drugi podatki o filmu Dolžina: 95min
Format: digital betacam
Barve: č/b
FPS: 25

Drugi sodelujoči
Scenarist
Miran Zupanič
Direktor fotografije
Janez Kališnik
Skladatelj
Bojana Šaljič
Oblikovalec zvoka
Igor Laloš
Montažer
Jaka Kovačič Koprodukcijska hiša
TV Slovenija