PISMO IZSELJENCEM IN ZDOMCEM - Marija Stanonik, ZRC SAZU LJUBLJANA
Uvod
Glasovi so zbirka slovenskih folklornih pripovedi s slovenskega etničnega ozemlja iz današnjih dni. Kako so se rojevali, je opisano drugje. Pod streho jih je vzela Časopisna založniška družba Kmečki glas v okviru svoje knjižne zbirke, za kar sta zaslužna svoječasna urednika pri njej Branko Gradišnik in Andrej Blatnik Nasledila ju je Vlasta Kunej, po katere zaslugi knjige iz zbirke Glasovi likovno opremljajo profesionalni slikarji, po tehnični plati pa vedno najde káko izvirno rešitev zanje tehnična urednica Alenka Košir, ki je pri zbirki že od vsega začetka. Seveda je še cela vrsta drugih pri Kmečkem glasu, ki so zbirko sprejeli za svojo, z direktorjem Borisom Dolničarjem na čelu. Vsi se zavedamo nacionalnega pomena zbirke, ki ji bodo šele prihodnji rodovi znali dati pravo ceno.
Knjige v zbirki Glasovi so začele izhajati leta 1988 in je do leta 2008 izšlo v njej 35 knjig. Tako se je ohranilo v njih 11.410 folklornih in njim podobnih pripovedi in anekdot, in sicer po pokrajinskem ključu. Največ jih je iz zahodnega dela Slovenije. Po kronološkem redu: obrobje Trnovske planote, Slovenska Istra, iz pokrajine Idrije med beneško Slovenijo in Tolminskim, s Tolminske, Krasa in Pivke. Urbano okolje zastopajo anekdote iz rudarske Idrije. Po številu sledijo knjige s slovenskega etničnega ozemlja na vzhodu: Pohorje in Kobansko z obeh porečij Drave, Haloze, Prekmurje in Porabje, ki je že iz zamejstva na Madžarskem. Enako so že vključene v zbirko folklorne pripovedi koroških Slovencev v Avstriji in Slovencev s hrvaške meje. Od Slovencev v Italiji so bolj simbolično kot zares upoštevani rojaki v Kanalski dolini, medtem ko vse drugo zamejstvo v Italiji v tej zvezi še čaka na enega ali več sodelavcev. Knjige s Koroške na naši strani, z Jezerskega, Bohinja in t.i. visoke Gorenjske zastopajo severni del Slovenije, njen osrednji del pa knjigi iz Višnje Gore in krškega gričevja.
Za objavo v zbirki Glasovi pridejo v poštev le tiste folklorne pripovedi, ki jih je mogoče najti na terenu še danes ali njihovi viri niso dosti starejši od petdesetih let.
Da bi bili ti zapisi tudi oblikovno čim bolj pristni, sta besedišče in skladnja čim bolj zvesta živemu govoru, glasoslovno pa so besedila primerno prirejena današnjemu knjižnemu jeziku, da zmore ob njih uživati vsak slovenski bralec. Strokovno raven zbirke zvišujejo seznami narečnega besedja in tako postaja imenitna predloga za tako zaželeni in dolgo pričakovani slovar slovenskega, pač ne samo knjižnega, ampak živega jezika sploh!
Spremna beseda zbiralca, ki oriše pokrajino, od koder zgodbe prihajajo, in okoliščine, v katerih je prišel do gradiva. Ta del skuša nadomestiti teksturo in kontekst v živem folklornem dogodku. Leta 1994 je delu naklade pri vsaki knjigi dodana tudi zgoščenka; tako da je del narečnih zapisov mogoče slišati tudi v živo, kar je dobrodošlo tudi za dialektologijo.
Že od vsega začetka si prizadevam, da bi vsaj za eno knjigo gradiva dobili od slovenskih izseljencev in zdomcev, vendar so rezultati na tem področju precej borni. Od začetka sem predvidevala, da bi Slovenci po svetu z vsake celine (Evropa, Severna Amerika, Južna Amerika, Avstralija, Afrika, Azija) imeli svojo knjigo, a danes me skrbi, ali bo mogoče z vseh skupaj pripraviti solidno knjigo. V ta namen sem se povezala s Slovensko Matico, da bi poslala s svojim priporočilom mojo prošnjo za sodelovanje slovenskim društvom, ki so povezani z njo, na objavo ustreznega članka v Rodni grudi se je javil en sam njen bralec, in še ta mimo ciljev, ki jo je vsebovalo vabilo za sodelovanje. Tudi glasilo Slovenskega kongresa Slovenski svet, ki je bil cel posvečen etnološki in folkloristični problematiki, je leta 1992 posredoval prošnjo našim rojakom po svetu, da bi se s svojimi prispevki in spomini odzvali vabilu za sodelovanje pri zbirki Glasovi. A odziv je bil minimalen.
