Častni generalni konzul
Alfred Brežnik
je v Knjižnici Šentjur predstavil knjigo Od sanj do resničnosti

Tekst: Tina Vengust, foto: Gašper Gobec
Članek iz časopisa Šentjurčan

„Kot slišite, govorim po šentjursko, kar pomeni, da sem Šentjurčan,“ mi je ob stisku roke dejal Alfred Brežnik, častni generalni konzul Republike Slovenije v Sydneyju, ki se je rodil 17. maja 1937. Z 22. leti se je vkrcal na ladjo Oceanija in odšel v svoj novi dom, si ustvaril družino in kariero, a domovina je zanj ostala le ena. Zanjo je žrtvoval marsikatero uro svojega časa, ustanovil informacijski urad, bil aktiven član slovenske skupnosti in 20 let pomagal prebivalcem slovenskega rodu, ki jih v Avstraliji živi okrog 25.000.

Po več kot 50. letih življenja v Avstraliji se vsako leto vračate v Slovenijo in če se le da tudi v rodni Šentjur. Kako se spominjate otroštva, ki ste ga preživeli v tem kraju?  “

Naš domačija je stala ob glavnem križišču ob spodnjem trgu, pod hišo družine Krampl, kjer danes stoji Alpos, danes pa je več ni. Doma smo imeli gostilno, vrt, pekarno in še druga poslopja, saj smo se ukvarjali s prešanjem sena in slame v bale. Po vojni je bila posest nacionalizirana, ampak smo še lahko bivali tam, saj je bila mama še naprej poslovodkinja  gostilne, dokler ni odšla za nami v Avstralijo. Oče je odšel leta 1949, brat leta 1957, jaz  dve leti kasneje, mama pa kakih deset let za mano. Šentjur sem zapustil že prej, ko sem s 15. leti odšel na srednjo tehnično šolo, oddelek za elektrotehniko, v Ljubljano. Seveda se je Šentjur tako kot vsi kraji v Sloveniji zelo  razvil. Danes je to lepo mesto z lepo okolico. Nanj me vežejo spomini na otroštvo in mladost, ki bodo v meni ostali za vedno. Ko vsako leto pridem sem, se najprej odpravim na pokopališče.  Ko obiščem svoj rojstni kraj, sem vesel, saj imam tukaj tudi nekaj dobrih prijateljev, večinoma pa se zadržujem v Ljubljani,  kjer imamo stanovanje.

“ Kaj je botrovalo odločitvi, da ste pripravili kovčke in odšli na pot? „

Po končani srednji šoli sem razmišljal o nadaljevanju študija, oče in brat pa sta me spodbujala, da bi tudi jaz odpotoval v Avstralijo. Mama je želela, da bi vsaj en sin ostal doma, hkrati pa  je vedela, da me tam čaka lepša prihodnost in tako sem odšel, čeprav ne preveč rad. Še prej  sem služil vojsko, čeprav me je brat prepričeval, naj zanjo ne zapravim leto dni svojega življenja.  Vendar sem mu odvrnil, da je domovina samo ena in da bi si rad doma pustil odprta vrata. 1. aprila 1959 sem se vkrcal na ladjo, v  Sidney pa prispel 4. maja isto leto. Potovanje se mi je zdelo čudovito, to je bila avantura, danes  pa je že teh 25 ur letenja in prestopanja zame skoraj malce preveč.

“ Kako ste se znašli v popolnoma drugem svetu?  „

Imel sem srečo, da sem se na srednji šoli štiri leta učil angleški jezik in sem imel dobro podlago. Že naslednji dan po prihodu sem dobil  službo na največjem jezu, ki so ga v Sidneyju gradili do tedaj, a sem nadrejenemu sporočil, da si želim najprej ogledati, kam sem prišel in da bom na delo prišel dan kasneje. Večina priseljencev je delala fizično delo, mene pa so zaposlili  kot tehnika za elektroniko. Prvih 14 dni je bilo najtežjih. Bival sem v slabem šotoru, ki ga je osvetljevala le 25-voltna žarnica. Mislil  sem si, da je to zato, da ne bi mogel kdo narediti samomor. Ko sem prvič videl svoje bivališče, sem se zjokal in se vprašal, kaj sem naredil s svojim življenjem. Po dveh tednih pa  sem dobil prvo plačo. Ko sem znesek preračunal  v dinarje, sem si tako kot drugi zdomci rekel, da mi ne bo treba dolgo ostati v Avstraliji. Pisal sem svojemu dekletu, da se bom po dveh letih vrnil in takrat bova kupila hišo in avto. Ona je nato prišla za mano in ostala sva  tam. Od prvega dne naprej sem obiskoval pouk angleščine. Od vseh 2.000 zaposlenih nas  je na tečaj hodilo le 15 delavcev. Tisti, ki se za šolanje niso odločili, so imeli slabše priložnosti. Sam sem dokončal tehnično šolo, kasneje sem se vpisal na univerzo in delal kot učitelj na tehnični šoli.

“ Že v prvih letih bivanja ste potegnili kar nekaj povezovalnih niti med tamkajšnjimi izseljenci. „

Moj dom je Avstralija, domovina pa Slovenija. Zato sem se kmalu po prihodu kljub študiju, delu in družini vključil v slovensko skupnost in bil nato več kot 50 let aktiven v njej. Bil  sem tudi eden izmed pobudnikov za gradnjo prvega slovenskega doma v Sidneyju. Vključil sem se tudi v šolski odbor in 12 let opravljal delo tajnika. Slovenščino smo uspeli postaviti kot učni predmet za veliko maturo, ki jo je opravilo čez 300 maturantov in še mnogo malih maturantov. Za nas je ohranjanje slovenskega jezika, kulture in navad pomenilo nekaj, kar v domovini nikoli ne bi razumeli. Do priseljencev so sploh nekateri mediji gojili nenaklonjen odnos. Po vojni so nas mnogi zmetali v iste predalčke in nas označili kot izdajalce, prebežnike, a to ni res. Izseljenci so se sprva družili, ker so to potrebovali, ker niso znali angleškega jezika. Iz tega druženja pa se je razvilo ohranjanje slovenskega jezika, ljubezen do slovenske knjige, dramske igre, plesi, pesmi ... Pripravljali smo kulturne prireditve, ustanavljali časopise, kasneje tudi radijske postaje. Ustvarjali in gradili smo svoje domove, poleg tega pa smo našli čas in denar za gradnjo naših skupnih domov, ki so vredni celo premoženje. Vsi smo čutili in še čutimo, da je domovina naša mati, medtem ko so nekateri v Sloveniji menili, da smo izseljenci svojo domovino prodali. Jaz njihovega mišljenja ne bom spremenil, sčasoma pa bo morda naša domovina spoznala, kakšna je resnica. Avstralske Slovenke in Slovenci se danes srečujejo v enajstih društvih oz. klubih po Avstraliji ter v treh verskih središčih (Sydney, Melbourne in Adelaide).

“ Čeprav vas je od Slovenije ločevala ogromna razdalja, so vas ves čas preplavljale misli in želje po svobodni in samostojni državi. „

Velik del Evrope je po drugi svetovni vojni postal del sistema, ki ni bil ravno demokratičen, izseljenci pa smo užili drug svet, svoboden svet, ki kulturno sicer ni bil tako zelo drugačen. Medtem ko je bila Slovenija del Srednje Evrope, je imela Avstralija več vplivov angleškega sistema, ki je zelo toleranten sistem. Tu velja svoboda v pravem pomenu besede. Dokler spoštuješ zakonodajo, lahko delaš, kar želiš in lahko izkoristiš številne možnosti. Mi smo to kmalu spoznali in si želeli, da bi tudi naša domovina imela tak sistem. Magna carta libertatum (Velika listina svoboščin, op.a.) je sicer zelo star dokument, ki je nastal v nekih drugih časih, a je še danes osnova demokratične ureditve in avstralske ustave. Zgodaj smo sanjali o samostojni Sloveniji, a ne iz sovraštva do tako imenovanih južnih bratov. Do njih še danes nimam nobenih predsodkov, a kot narod ne moremo ohraniti vsega, kar nas definira, če ne bomo samostojni. Že leta 1953 se je pojavljala slovenska akcija in ustanovitev Narodnega društva Slovenija. Če povem po pravici, nismo praznovali 29. novembra – dneva republike in nismo imeli zastave z rdečo zvezdo. Praznovali smo 28. oktober, ko je bila ustanovljena prva slovenska vlada v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ker smo upali, da bo Jugoslavija za nas pomenila nekaj drugega kot nadvlada Avstrijcev. Nikakor pa nismo bili reakcija, ki bi se ukvarjala z orožjem. Ljubili smo svojo domovino, da bi nekega dne le bila samostojna.

“ Za konzula RS ste bili imenovani ob odprtju konzulata RS v Sydneyju leta 1992, ob obisku dr. Janeza Drnovška v Avstraliji pa leta 1998 za častnega generalnega konzula  RS. „

Name so večinoma obračajo tisti, ki mi dajejo največ zadoščenja, to pa so člani slovenske skupnosti, ki potrebujejo pomoč. Že pred 20. leti, ko je bila Slovenija že samostojna, ne pa še priznana od drugih držav, sem ustanovil informacijski urad in skupaj z družino dve leti neumorno pošiljal faks novice Slovencem po vsej Avstraliji pa tudi raznim avstralskim uradom in medijem. Avstralija je bila prva prekomorska država, ki je priznala samostojno Slovenijo, dan za tem, ko jo je priznala Evropska unija, saj je naša skupnost lobirala pri vladi, pisala pisma in sodelovala pri raznih delegacijah. Kmalu po tem sem bil v delegaciji prvega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla, ki mi je ponudil delo konzula, čeprav takrat sploh nisem vedel, za kakšno delo gre. Mislil sem, da je to le vljudnostna gesta, čez tri tedne pa me je poklical šef njegovega kabineta in me vprašal o moji odločitvi. Na prigovarjanje starejšega sina, da je to velika čast in da mi bo družina stala ob strani, sem ponujeno mesto sprejel pol leta, preden smo dobili veleposlaništvo, zato sem dobil velika pooblastila, ki jih imam še danes. Temu sem se zares posvetil, konzulat je odprt vsak dan. V času Olimpijskih iger Sydney 2000 sem si kot ataše slovenske reprezentance prizadeval za čim boljšo organizacijo in uspeh športnikov in obiskovalcev iz Slovenije. Odgovoren sem bil za slovensko hišo, takrat pa smo na mojo pobudo organizirali tudi slovensko gospodarsko delegacijo, ki je bila uspešna in jo je kot pozitivno ocenila tudi Gospodarska zbornica Slovenije. Slovencem pomagam srčno rad, a 20 let je že zelo dolgo obdobje. Priložnost je treba dati mlajšim in tudi zato sem obiskal Slovenijo in to bo urejeno še letos.

“ V šentjurski knjižnici ste minuli torek predstavili knjigo Od sanj do resničnosti, ki je izšla v počastitev dvajsetletnice samostojnosti Republike Slovenije, ob vaši pomoči pa jo je uredila Draga Gelt. „

Razmišljal sem, kako bi to obletnico proslavili, kot se spodobi. Sklical sem predstavnike slovenske skupnosti v Sydneyju in dorekli smo enoten program, s katerim smo želeli pokazati, da smo še vedno tako enotni kot pred 20. leti, ko se je 88,5 odstotka ljudi izreklo za isto stvar. Ker smo bili vsi akterji, ki smo dodali svoj del, smo pripravili štiri proslave in pokrili vsa območja, kjer živimo Slovenci. Ob tem  smo pripravili razstavo z naslovom „Avstralski Slovenci za Slovenijo“, ki je bila na ogled  tudi v atriju Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V sklopu praznovanja smo posneli tudi 40-minutni film in uredili knjigo, za katero sem dal pobudo sam. Zbirali smo gradiva in jo uspeli natisniti dva dni pred proslavo. Knjiga je pravzaprav kronika delovanja avstralskih Slovencev v času osamosvajanja.

“ V Avstraliji ste skupaj z ženo ustanovili družinsko podjetje Emona Instruments. Kje ste odkrili poslovno priložnost? „

Po 19. letih sem začel s svojim lastnim podjetjem elektronike, ki me v mladosti niti ni tako zelo veselila. Ker smo imeli doma gostilno, sem si želel, da bi tudi v Avstraliji počel nekaj takega. Kot učitelj meritev na tehnični šoli sem videl potrebe in dobil poslovno idejo. Z ženo sva v majhni sobi začela razvijati merilne naprave. Odpravil sem se v Tajvan, Hongkong in Korejo in našel tri podjetja, ki so mi ponudila dele za naše produkte. Zadovoljen sem, da imamo zaposlitev v svojem podjetju, od katerega je neposredno odvisnih še 30 drugih družin, posredno pa še več podizvajalcev. Podjetje ima poslovalnice po vseh glavnih mestih Avstralije, pa tudi v Novi Zelandiji in v Združenih državah Amerike. V njem sodelujeta tudi oba sinova, ki se krasno dopolnjujeta, eden je inženir  elektronike, drugi pa je diplomiral trženje. Razvili smo tudi lastne učne naprave za telekomunikacije, ki jih prodajamo univerzam po vsem svetu. Zanje smo prejeli tudi nagrado za inovacijo, ki jo podeljuje avstralska zvezna vlada. Danes podjetja delimo na majhna, srednja in velika. Podjetje je veliko le, če zaposluje 1.000 ljudi. Meni pa zadoščenje daje, da smo uspešni kljub krizi in da se razvijamo, nikoli pa me ni zanimalo, koliko smo veliki in koliko milijonov zaslužimo. Zato sem imel čas za skupnost ter za konzularno delo.

“ Kako kot podjetnik spremljate razmere v Sloveniji, kjer se trenutno vrstijo nesoglasja med vlado in javnim sektorjem glede varčevalnih ukrepov? „

Ekonomsko danes ne stojimo najbolje, ampak tudi to se bo izboljšalo, če bomo le dovolj pametni, kot Slovenci smo. Vse imamo – imamo sposobnost in izobražene ljudi. Tragedija je, to lahko povem brez dlake na jeziku, da so med ljudmi še vedno razprtije zaradi ideologije,  namesto da bi nesoglasja rešili in se vrnili v čas, ko smo bili enotni. Avstralija ima v času gospodarske krize srečo, saj ljudje ne razmišljajo, da bodo obogateli čez noč in bogastva ne vidijo kot rešitve. Avstralija ima obilo surovin,  od plina do premoga, in od njenih virov je odvisna tudi takšna velesila, kot je Kitajska. Na zahodni polovici ima delo prav vsak, kar pa ne pomeni, da je to povsod tako. Nezaposlenost je 5,2-odstotna, kar je zelo malo, saj od tega štirje  odstotki ljudi namreč nočejo delati in so zadovoljni s socialnimi prejemki, čeprav niso najbolj produktivni. Avstralija je socialna država, tudi za zdravstvo je dobro poskrbljeno. Avstralija ne potrebuje posojil in ni zadolžena, kar pa ne moremo reči za Slovenijo.

“ Mnogi Slovenci Avstralijo še vedno vidijo kot deželo priložnosti, pa je življenje onkraj oceana res tako idealno? „

Avstralsko ministrstvo za migracijo ima po svetu več kot 3.000 registriranih agentov, ki organizirajo seminarje po različnih krajih. V Sloveniji je med njimi tudi nekaj takih, ki ljudi   prepričujejo, da se v Avstraliji cedita med in mleko in jim obljubljajo nemogoče, za svoje storitve pa veliko zaračunavajo, kar pa je sicer popolnoma legalno. Na teden dobim do tri pisma ljudi, ki bi se radi izselili sem. To sicer ni moje delo, vendar jih jaz ne pustim na cedilu. Podam jim podatke, kje lahko najdejo seznam prostih del in kakšna so pravila imigracijskega sistema, ki temelji na več kot 120 kriterijih. Najpomembnejše je znanje angleškega jezika in ustrezen poklic, potem so vrata odprta. Večinoma se išče visoko izobražen kader, ki pa ne potrebuje naše pomoči, saj sam najde priložnosti, tudi na najbolj cenjenih univerzah. Ni jih veliko; ocenjujemo, da jih je okoli 200. Če pa poklic ne ustreza potrebam, potem je mnogo težje, saj nihče ne more zagotoviti, da bodo dobili delo. Mnogi prodajo svoj dom in sedejo na letalo, ne da bi se prej pozanimali o svojih možnostih. Ostanejo brez vsega, zaradi česar se zgodijo razveze in druge tragedije. Slovenijo je  res prizadela ekonomska kriza, a ljudje morajo biti razsodni. Zdi se mi, kot da so v novem sistemu pošle vrednote in da ljudje preveč razmišljajo le o sebi. Včasih je treba znova stopiti skupaj tudi zaradi ekonomije, zaradi otrok in prihodnjih rodov. Ne smemo biti egoisti in moramo se zavedati, da bi pravzaprav katerakoli vlada morala narediti spremembe, ki bodo neprijetne.
Če bi stisnili zobe, bi lahko v petih letih znova bili tam, kjer smo bili, spremembe pa seveda ne bodo prišle jutri.

Knjižnica Šentjur pri Celju Časopis Šentjurčan

Tekst: Tina Vengust, foto: Gašper Gobec