IX. vseslovensko srečanje Slovencev v sosednjih državah in po svetu 2009

V Državnem zboru je v četrtek, 2. julija 2009, potekalo IX. vseslovensko srečanje Slovencev v sosednjih državah in po svetu z naslovom (Pre)živeti integracijo ali asimilacijo.
 

Na tokratnem že tradicionalnem srečanju so udeleženci predstavljali svoje izkušnje in izmenjali mnenja o integraciji kot procesu vključevanja v družbo novega okolja, ki dopušča ohranjanje slovenske kulture, ter o procesu asimilacije, ki ne dopušča prakticiranja in razvoja slovenske kulture v drugi državi.

Udeležence so uvodoma nagovorili predsednik Državnega zbora dr. Pavel Gantar, minister brez resorja, odgovoren za področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu prof. dr. Boštjan Žekš in predsednik Komisije Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Miro Petek.

Predsednik Državnega zbora dr. Gantar je v nagovoru med drugim dejal: "Vsi vi ste dokaz slovenske vztrajnosti, trme in želje po preživetju. Kljub dejstvu, da živite izven svoje matične domovine, negujete in krepite občutek slovenstva. Z ohranjanjem živosti slovenske kulturne samobitnosti ohranjate in krepite slovensko narodno zavest in narodno zavedanje. S prenašanjem slovenskega jezika, kulture, običajev in tradicije na mlajše generacije, nanje prenašate tudi ljubezen do lastnega, slovenskega naroda in bogatite slovensko narodno identiteto, ki je v vseh pogledih nedvomno enakovredna identitetam drugih narodov, tako majhnih kot velikih. Tudi po zaslugi vseh vas se je slovenska narodna zavest v preteklosti krepila in postala vzdržljiva in če bo ostala tako trdna in izrazita še naprej je tudi v prihodnje ne more nič ogroziti!"

POZDRAVNI NAGOVOR PREDSEDNIKA DRŽAVNEGA  ZBORA DR. PAVLA GANTARJA NA IX. VSESLOVENSKEM SREČANJU

Spoštovani minister gospod prof. dr. Boštjan Žekš, Cenjeni poslanski kolega - predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Miro Petek, častitljivi gostje, drage rojakinje in rojaki,
V veselje mi je, da vas lahko pozdravim v Državnem zboru, v Sloveniji, vaši matični domovini.

Današnje Vseslovensko srečanje, ki je že 9. po vrsti, je tokrat namenjeno obravnavi vprašanj, povezanih z integracijo in asimilacijo - procesoma, ki pomembno določata prihodnost, pa tudi možnost preživetja vsake narodne skupnosti, ki živi ločeno od matične države. Procesoma, ki vplivata na vse nas, še posebej pa na vas - rojake Slovenke in  Slovence, ki živite izven meja Republike Slovenije.
V 21. stoletju, po doseženi institucionalizaciji univerzalizacije splošnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je vsaka politika, ki kakorkoli vodi v raznarodovanje obsojanja vredna in nedopustna. Je v popolnem nasprotju z demokratičnostjo, enakopravnostjo in predstavlja kršenje ne le človekovih pravic, pač pa tudi teptanje in zanikanje sodobnih vrednot.
In vendar je asimilacija, danes sicer manj očitna, a še vedno prisotna - kljub zagovarjanju multikulturnosti in medkulturnega dialoga kot sodobne vrednote in zagotovila za mirno medsebojno sožitje. Potuhnjeno izničuje narodnostne, kulturne in jezikovne značilnosti ter posebnosti pripadnikov narodne skupnosti.
Počasi, a vztrajno vodi v izgubljanje nacionalne identitete, v stapljanje manjšine z večino in s tem v njeno izginotje.
Enakopravno sobivanje številnih kulturnih tradicij, manjšin in narodnih skupnosti, ohranitev njihovih značilnosti in preprečitve njihovega stapljanja z večinskim prebivalstvom zahteva zato veliko mero medsebojne strpnosti, sprejemanja in spoštovanja drugačnosti.
Predvsem pa zahteva, kar sicer ni vedno enostavna naloga - razumevanje, da razlike med nami niso prepreka, ki nas ovira, pač pa pestrost, ki nas krepi in bogati. Spoštovane Slovenke in Slovenci, gospe in gospodje,
Slovenci smo narod, ki zlepa ne obupa! V svoji zgodovini smo bili ves čas razpeti med lastno narodnostjo in vključenostjo v tujo državnost. Uspeli smo preživeti, se ohraniti. Postali smo enakopraven narod in enakopraven del sodobne mednarodne skupnosti ter evropske sedemindvajseterice.

Sposobnost za preživetje številčno majhnega, a močnega, trdoživega in trmastega slovenskega naroda je bila mnogokrat na preizkušnji. In vendar smo preživeli tako stoletja tuje nadvlade kot tudi pogoste poskuse podjarmljenja, nasilne asimilacije in kulturnega uničenja.
Vsi vi ste dokaz slovenske vztrajnosti, trme in želje po preživetju. Kljub dejstvu, da živite izven svoje matične domovine negujete in krepite občutek slovenstva.
Z ohranjanjem živosti slovenske kulturne samobitnosti ohranjate in krepite slovensko narodno zavest in narodno zavedanje.

S prenašanjem slovenskega jezika, kulture, običajev in tradicije na mlajše generacije, nanje prenašate tudi ljubezen do lastnega, slovenskega naroda in bogatite slovensko narodno identiteto, ki je v vseh pogledih nedvomno enakovredna identitetam drugih narodov, tako majhnih kot velikih.
Tudi po zaslugi vseh vas se je slovenska narodna zavest v preteklosti krepila in postala vzdržljiva in če bo ostala tako trdna in izrazita še naprej je tudi v prihodnje ne more nič ogroziti!

Hvala za vašo pozornost.

Pozdravni nagovor Mira Petka,
Predsednika Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu

Spoštovani predsednik Državnega zbora Republike Slovenije dr. Pavel Gantar, spoštovani minister za Slovence zunaj meja Republike Slovenije akademik dr. Boštjan Žekš, cenjene rojakinje, cenjeni rojaki, dragi gostje. Vsem skupaj lep pozdrav in dobrodošli v Sloveniji, vsem tudi iskrena hvala, da ste prišli z vseh koncev sveta na IX. Vseslovensko srečanja v Državnem zboru Republike Slovenije.

Rdeča nit letošnjega srečanja je vprašanje živeti oziroma preživeti integracijo ali asimilacijo. Skorajda retorično zastavljen naslov smo si zadali iz preprostega razloga: ker ste vsi vi, ki živite zunaj meja republike Slovenije, tako ali drugače, hote ali nehote, vpeti v te procese. S sociološkim in politološkim pogledom na
integracijo in asimilacijo se širom sveta ukvarjajo različne teorije in šole, napisanih je veliko študij in znanstvenih razprav. Predstavniki slovenskih narodnih skupnosti, slovenski izseljenci in zdomci, pa lahko o teh pojavih razmišljate in razpravljate na osnovi lastnih izkušenj. Slovenci, ki ste se zaradi različnih vzrokov - zgodovinskih, političnih, ekonomskih ali povsem osebnih - znašli v tujih okoljih, tujih družbah z
drugačno prevladujočo kulturo in jezikom ali ste se celo znašli na sicer zgodovinsko slovenski zemlji, vendar zaradi spleta okoliščin v drugi državi - vi vsi se s temi pojavi vsakodnevno srečujete. Pojavnih oblik asimilacije je veliko, vidnim se lahko upiramo, če jih zaznamo in če imamo za to možnosti, pogoje in konec koncev tudi voljo.
Nevarne so tiste oblike asimilacije, ki se jih velikokrat sploh ne zavedamo. Povsod, kjer živijo Slovenci
zunaj meja Republike Slovenije, bodisi kot narodna skupnost ali kot izseljenci in zdomci, so lahko prepoznani kot manjšina. In manjšina kot taka je velikokrat prisiljena sprejeti mnoge vzorce večine. Velikokrat je slišati prepričanje, da se asimilirani pripadniki neke nacionalne ali etnične skupnosti lažje promovirajo v
nekem tujem, drugem okolju, da lahko dosežejo višji status in imajo večje možnosti za socialno mobilnost. Vendar to teorijo nekateri znani primeri zavržejo, kot na primer židovska skupnost v ZDA, ki sicer govori angleški jezik, toda ohranili so svojo kulturo, religijo, način življenja, ravno mnogi izmed njih segajo v same
gospodarske in politične vrhove ameriške družbe. Pri njih res ne moremo govoriti, da so asimilirana skupnost. Toda ta primer je morebiti res izjemen. Pred posameznikom ali skupnostjo so velike pasti, ko zavestno ali nezavedno prevzemajo tujo kulturo in hkrati opuščajo svojo.
Velikokrat ste tudi sami v teh okoljih prisiljeni sprejemati marsikaj, kar vam ne ustreza. Odprte in demokratične družbe pa vsem manjšinam dovoljujejo razlike, ohranjanje lastne kulture in jezika, skratka kulturni pluralizem. Sodobne evropske integracije dopuščajo lastno nacionalno pripadnost in je ne potiskajo v geto družinskih krogov ali na raven
folklore. Rojakinje in rojaki, kjerkoli že živimo, ne smemo si pustiti vzeti naše kulturne identitete! Kulturna identiteta v najširšem pomenu besede pa je zavest o lastni kulturi in zgodovini, slovenskem jeziku, načinu življenje in tudi veri. Hitre asimilacije, kot je bil pred nekaj desetletji poskus v ZDA, znan tudi kot
talilni lonec, se niso obnesle, rodile so upor. Talilni lonec danes nadomešča postopna, prikrita asimilacija, ki počasi pelje v izgubo lastne kulture, etnične identifikacije, kar na drugi strani pomeni sprejemanje vseh struktur dominantne večine.

Spoštovane rojakinje, spoštovani rojaki, slovenski narod se je skozi burno zgodovino ohranil zaradi svojega jezika in kulture. Danes živimo v globalnem svetu, meje se brišejo, podobno se oblačimo, vozimo podobne avtomobile, uživamo podobno hrano. Jezik, kultura, nacionalna identiteta pa so tisto, po čemer se ločimo. Slovenski jezik ravno pri vas, ki prihajate iz drugih držav, velikokrat nima zgolj nacionalnega ali kulturnega
pomena, ampak nosi tudi politično težo. Posebej pri Slovencih v sosednjih državah, ki se morate boriti za vidno dvojezičnost, za dvojezične šole, za slovenščino kot uradni jezik, za medije v slovenskem jeziku. Nekatere pravice so še vedno dane le na deklarativni ravni, kot mrtva črka zapisana v zakonih ali
pogodbah, ki se v vsakdanjem življenju ne uresničujejo. Seveda morate vsi Slovenci, ki živite po svetu, znati tudi jezik okolja, kjer stalno ali začasno živite.
Neznanje tega jezika bi vas potisnilo v družbeno osamo, izločilo iz političnega življenja in vzelo možnosti odločanja, zmanjšane bi bile možnosti za vsakršno participacijo. Zato je tako pomemben jezikovni in kulturni pluralizem, ki nasprotuje idejam in tendenci asimilacije. Sobivanje različnih kultur je velika prednost posameznih družb. Kulturni pluralizem ali multikulturnost omogoča
ohranjanje identitet, vrednot posameznih skupin, tolerira različne jezike in kulture, pomaga pri sproščanju napetosti in vse nas bogati.
Moramo pa si priznati, da je to težak projekt, saj mora na svoji poti udejanjanja premagati hude ovire in prepreke kot so netolerantnost, hegemonija, diskriminacija, socialna izključenost, predsodki, prastrah, težnja po uniformiranosti in še bi lahko naštevali. Kakorkoli že, nikakor pa ne moremo mimo razveseljivega dejstva, da so se mnogi Slovenci po svetu uveljavili na različnih področjih, od kulture, gospodarstva do znanosti. S tem so po vsem svetu razposlali sporočilo o Slovencih, slovenski državi, in ti uspehi nas vse izjemno radostijo. Obstaja ocena, da je po svetu okoli 600 doktorjev znanosti, ki so Slovenci oziroma slovenskega porekla. To je izjemna številka, za eno veliko slovensko univerzo znanstvenikov in strokovnjakov, ki so dali svoj prispevek k razvoju svetovne znanosti. Slovenska država, tako Državni zbor kot vlada, si po svojih močeh - tako moralno kot finančno - prizadeva, da bi Slovenci, zunaj matične države, ohranili svojo kulturno identiteto v najširšem smislu.
Na politični ravni ima Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu po sprejetju Zakona o odnosih s Slovenci zunaj meja Republike Slovenije novega sogovornika, to je pristojnega ministra. To je dobro. S finančno pomočjo poskuša Slovenija ohraniti delo najrazličnejših krovnih organizacij, najrazličnejših društev, klubov in drugih organizacij, v katerih delujete in se zbirate Slovenci. Zavedamo se, da so to osnovne celice, v katerih se ohranja in krepi slovenska kulturna identiteta. Kljub finančni krizi Slovenija ne zmanjšuje sredstev za delovanje teh organizacij. Naša komisija ima odprta ušesa in vselej odprta vrata Državnega zbora za vse pobude, težave in probleme, s katerimi se srečujete Slovenci zunaj Republike Slovenije. Po svojih močeh jih skušamo reševati, opozarjati na probleme, vplivati na izboljšave, pri našem delu prisluhnemo tudi civilnim organizacijam, ki jim je skrb za Slovence in slovenstvo primarna. Ko se člani komisije odpravimo po svetu, med vas, ki živite v zamejstvu, v evropskih državah, v Kanadi, obeh Amerikah ali v Avstraliji, se vselej srečamo še s predstavniki različnih vej oblasti v teh državah. Tam jih opozorimo na odprte probleme, s katerimi se srečujete pri ohranjanju svojega jezika, kulture, identitete in jih seveda nagovarjamo, da se problemi razrešujejo. V Sloveniji lahko o tem govorimo glasno in odprto, lahko opozarjamo na te probleme tudi naše sosede in druge države. Na tem področju smo lahko za vzor, ni nas treba biti sram, ko govorimo o pravicah manjšin v Sloveniji, čeprav položaj seveda ni idealen. Ideale in idealno je tudi sicer težko doseči.

Spoštovane rojakinje in rojaki, želim vam, da bi se v slovenskem parlamentu dobro počutili, vsem, ki ostajate v Sloveniji še več dni, pa želim prijetno bivanje.