PISMO PROVINCIALA PATRA STANETA ZORETA ROJAKOM V JUŽNI AVSTRALIJI

Spoštovani rojaki in vsi člani slovenskega misijona Svete Družine v Adelaidi!

Naše življenje je pot, po kateri stopamo proti tisti izpolnitvi, ki jo je za nas pripravil naš nebeški Oče in nam jo je po svojem trpljenju in vstajenju odprl Gospod Jezus Kristus. Na tej poti včasih doživljamo trenutke, za katere bi raje videli, da bi jih ne bilo, da bi nas Bog v svoji usmiljeni ljubezni obvaroval pred njimi.
Tak trenutek je tudi povod za pismo, ki Vam ga pišem v imenu Slovenske frančiškanske province Svetega križa, ki je navzoča med Vami preko naših patrov. Najprej p. Bazilija Valentina, pa potem p. Filipa Inocenca Ferjana in nazadnje skozi triintrideset let našega dragega p. Janeza Tretjaka. Vsem je znano, da je p. Janez med Vami živel in deloval z veliko ljubeznijo in predanostjo. Njegova prva, skoraj bi si upal reči, da je bila skozi vsa ta leta njegova edina misel Adelaida in Slovenci, ki živijo tam. Vsi pa poznate tudi njegove težave z zdravjem. Te so se stopnjevale, tako da je pred dvema letoma v Zürichu v Švici po Božji previdnosti in z veliko spretnostjo zdravnikov ostal živ. Ko se je takrat zbudil iz kome, je bila njegova prva beseda: "Grem nazaj, grem v Adelaido!"

Kljub vsej dobri volji je sedaj njegovo zdravje tako načeto, da poslanstva v Adelaidi ne more več vršiti. Na prigovarjanje bratov in ob privolitvi zdravnikov se je tako odločil, da se vrne domov. Kakor je sam rekel: "Ptica se rada vrne v gnezdo, kjer se je izvalila."

Vodstvo slovenske frančiškanske province se je tako moralo odločiti, kako bo v prihodnje poskrbelo za skupnost v Adelaidi. Po pogovorih in razmišljanju smo ob upoštevanju različnih dejavnikov tako v Sloveniji (naše število se je zelo znižalo) kot tudi v Avstraliji (tudi tukaj število upada) sprejeli odločitev, da v Melbourne pošljemo še enega patra, da bosta tako dva patra lahko živela skupaj. Skupnost je za frančiškanski način življenja bistvenega pomena. Potem pa bi enkrat na mesec eden od njiju prišel v Adelaido, da bi imel dve nedelji sveto mašo, obiskal bi vse bolnike in postoril še marsikaj drugega, kar bi se pokazalo potrebno. Na ta način bi še vedno ostali navzoči v Adelaidi, čeprav navzočnost ne bi bila stalna, po drugi strani pa bi se lahko tudi v Melbournu nekoliko oprla drug na drugega, kar je zelo pomembno.

V Avstralijo bo tako prišel p. David Šrumpf, ki je bil sedaj dvanajst let v našem samostanu na Kostanjevici v Novi Gorici gvardijan in nekaj časa tudi župnik, prej pa je bil že osem let v Lemontu med Slovenci v ZDA, nekaj mesecev pa tudi v Sydneyu, kjer je nadomeščal p. Valerijana Jenka. Tudi Avstralija mu torej ni povsem tuja.

Ob tej priložnosti se želim iskreno zahvaliti najprej p. Janezu za vsa leta zvestega in požrtvovalnega služenja slovenski skupnosti v Adelaidi. Veliko lepega in dovolj preizkušenj je doživel tukaj za zorenje v pravega frančiškanskega duhovnika. Naj mu Bog povrne ves trud in delo z blagoslovom in zdravjem, da bo mogel v miru preživeti leta med svojimi domačimi in brati v Sloveniji.

Veliko hvaležnost sem dolžan tudi p. Cirilu Božiču, voditelju slovenskega misijona v Melbournu, in laiški misijonarki Mariji Anžič najprej za to, da sta sploh sprejela rešitev, ki jima je naložila še dodatno delo in ju zelo obremenila, dokler p. David ne dobi avstralske vize. Zahvaljujem se jima tudi za izjemno delo, ki sta ga opravila ob prenosu vseh obveznosti in pooblastil ob prehodu misijona v Adelaidi pod drugo vodstvo.
Seveda pa velja velika zahvala tudi Vam, dragi rojaki iz Adelaide in drugih krajev Južne Avstralije. Najprej zato, ker ste v veliki večini skozi vsa ta leta stali ob strani p. Janezu, mu pomagali pri vsem, kjer je potreboval Vašo pomoč in skupaj z njim ustvarjali skupnost, v kateri ste tudi tako daleč od Slovenije ostajali kristjani in Slovenci. Zahvaljujem pa se Vam tudi zato, ker vem, da se Vam naša odločitev zdi težka in se bojite, kakšna bo Vaša prihodnost, pa vendarle skušate z razumevanjem videti tudi naše pomanjkanje bratov duhovnikov in zato sprejemate rešitev, ki se nam je v trenutnih razmerah zdela najboljša.

Verjetno se večina med vami sprašuje, kaj bo pa sedaj s hišo in s cerkvijo. Kar zadeva hišo, se je že ob zadnji obnovi pred trinajstimi leti mislilo na to, da prisotnost patra v Adelaidi v prihodnosti ne bo mogla biti stalna, zato se je hišo že takrat tako uredilo, da bosta dva prostora na voljo za patra, ki bo prihajal tja, ostalo hišo pa bomo skušali dati v najem in tako kriti stroške, ki jih bo imelo versko središče v Adelaidi. Tudi glede cerkve so nekatere skupnosti pokazale zanimanje, da bi jo vzele v najem. Če se bo dalo doseči primerne dogovore, se mi zdi prav, da jo tudi damo v najem. Na ta način bi cerkev stalno služila svojemu namenu, bila bi redno oskrbovana, obenem pa bi bila še vedno na voljo Slovencem v Adelaidi. Bližnja prihodnost bo pokazala, katera rešitev bo najboljša. Tudi pri tem računam na sodelovanje in na dobro voljo vseh Vas.

Dragi bratje in sestre kristjani, dragi Slovenci. Pismo, ki sem Vam ga napisal, je bilo med zahtevnejšimi v času mojega provincialata, kakor so tudi odločitve, ki smo jih sprejeli, med zahtevnejšimi. Vendar Vas iskreno vabim, da se s hvaležnostjo oziramo na leta, ki so za nami in so bila leta rodovitnosti in rasti, ter z zaupanjem sprejemamo čas, ki je pred nami. Tudi ta čas bo blagoslovljen, če ga bomo preživeli v povezanosti z Bogom in njegovo sveto Materjo ter v varstvu Svete Družine.

Naj Vas ob moji prošnji za Božji blagoslov vseh Vas spremlja pozdrav svetega Frančiška: Mir in dobro!

pater Stane Zore OFM, provincial




PATER JANEZ V ZAHVALO IN SLOVO ROJAKOM V JUŽNI AVSTRALIJI

Dragi rojaki, ko sem se v teh dneh pripravljal na pot domov in jemal v roke pisma, fotografije, knjige in toliko drugega, se je pred menoj ponovno odvijalo vseh triintrideset let mojega življenja med vami: vse, kar smo skupaj doživeli, skupaj ustvarili. Spet sem se spomnil strahu in negotovosti, ki sem ju doživljal na začetku, potem pa vseh pogumnih odločitev in dejanj, ki smo jih zmogli skupaj, čeprav jih je bilo veliko, ki so bili prepričani, da to ne bo mogoče. Kako malo jih je verjelo, da je tako majhna skupnost, kot smo bili Slovenci, sposobna zgraditi cerkev. In vendar smo jo zgradili in v njej pripravili toliko lepih dogodkov. Lepo je bilo, ko smo bili priče, ko so si mladi pari obljubili zvestobo in ljubezen, ko smo potem njihove otroke sprejemali v občestvo vere in v naročje Cerkve. Težko pa je bilo spremljati brate in sestre, ki so živeli z nami, pa jih je obiskala bolezen, ali pa se še zadnjič posloviti od njih v cerkvi, za katero so bili resnični dobrotniki.

Žal mi zdravje ne dovoljuje, da bi še naprej ostal z Vami. Ob vrnitvi v Slovenijo se zato želim zahvaliti vsem, ki ste mi v teh letih stali ob strani. Na različne načine: z nasveti, z delom, z molitvijo, z darovi … Vsakega posebej se bom spominjal. Hvaležen sem tudi mojim bratom v Avstraliji, p. Cirilu, p. Valerijanu, p. Darku, pa tudi misijonarki Mariji Anžič, ker smo bili skupaj. Pa tudi bratom v provinci. Vsem hvala za vse.

Priporočam se Vam v molitev. Za Boga in za ljubezen ni ne kilometrov ne milj. V Bogu je vedno bližina, je navzočnost. In kakor bom, kot upam, jaz navzoč v Vaših molitvah, tako Vam obljubljam, da boste tudi Vi stalno prisotni v mojih molitvah in v daritvi svete maše. Pred Bogom boste vedno z menoj.

Bog Vam povrni za vse!

Vaš pater Janez Tretjak OFM, Adelaide, 14. avgusta 2013