Brez slehernih zapiskov, po spominu, sem skušal opisati Plečnika, povedati o njem, kar vem. Kako je živel, delal, premišljeval in snoval. Mnogo tega sem sam videl in slišal, mnogo zvedel in premišljeval.
Plečnik je bil arhitekt - umetnik, kot profesor pedagog in psiholog, kot človek filozof s povsem jasnim, neomajnim svetovnim nazorom. Plečnikovega življenja si ne znam drugače razložiti, kot da grem za njim po poti, ki mi jo je tako odkritosrčno in z notranjim veseljem kazal - po poti vere!
Plečnik je živel čisto, neoporečno, v strahu božjem. Delal je blagonamerno, posvečeno. Če hočemo razumeti Plečnika, soditi, presoditi njegova dela, moramo nujno poznati poleg njegovih del še druga dela, ki jih je ustvarilo človeštvo, njegovi geniji, in še sveto pismo in temelje krščanske vere. Samo tako moremo razumeti Plečnika, pa naj se to še tako čudno sliši, naj je napravil še toliko del, ki z vero nimajo nič skupnega (na videz).
Pazimo! Plečnik ni ustvaril niti enega pohujšljivega dela! Še več! On ga ni dopustil in je delal samo posvečena dela.  Odločno je izjavil, da je prava arhitektura samo sakralna!
Še posebej je poudaril, da dviga umetnost človeka k Bogu, čeprav ni zanikal, da so napravili velika dela tudi neverni.
Kako se zrcali Plečnikova vera v njegovih delih? Tega bi ne načel, če bi mi Plečnik marsičesa ne povedal. Govoril je:
“Naredimo takole, da mojster ne bo preklinjal!”
“Delo lahko človeka plemeniti, dviga, lahko pa ga surovi, pokoplje. Zato naj bo delo tako, da vzbuja v človeku dobre, plemenite misli. Jaz sem proti vsaki mehanizaciji, tipizaciji, standardizaciji in industriji, ker ubija človeka tako, da nič ne misli, ali pa vedno misli eno, in to je slabo!”
“Ni za pomagat. So surova, nevšečna dela in nekdo jih mora opravljati. Ali misliti moramo, kako človeku delo olajšati, ga napraviti vredno in dostojno človeka, ki ga je sam Bog počastil!”
“Velikokrat sem se čudil svoji sestri Marički, zakaj hodi navsezgodaj v cerkev, pa mi je rekla, da je v cerkvi tako lepo in potem ves dan rada in lažje dela. Mnogokrat mislim na to - stvar je velika resnica!"
“Ne čudite se, če pravim: V Svetem pismu je pisano, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki pride iz božjih ust. In ta beseda je zame umetnost.”
“Godbo ljudje uživajo, se opajajo z njo, uživajo ob lepih slikah, kipih, pijejo lepote stvarstva. Saj veste: Panem et circenses! In kaj so igre, če ne duhovna hrana. Brez dvoma je umetnost hrana duhu človekovemu.”
“Človek je lepote žejen. Sam hoče biti lep in hoče lepoto gledati. Ta težnja je izpričana v zgodovini!”
“Umetnik je drevo, ki lahko rodi dober ali pa slab sad.”
“V teženju po lepem človek podleže raznim vplivom.”
“Zatorej, ni vseeno, kaj človek uživa in pije, še manj pa je vseeno, kaj da drugemu uživati in piti. Umetnikovo poslanstvo je torej odgovorno, usodno!”
Zato je Plečnik s svojim zgledom zahteval od študentov poštenost.
“Mar je preveč, če pravim, da bi umetnik nikakor ne smel napraviti, kar bi utegnilo biti drugim v pohujšanje? Bolj kot drugi bo arhitekt dajal odgovor od vsake prazne besede!”
Če mi je Plečnik tako povedal, v kakšnem duhu je sam živel?
“Arhitektura je krona umetnosti po pravici, ker bolj kot vse druge vpliva na človeka! Poglejte, koliko ljudi jo že samo ustvarja in je arhitekt kot dirigent, ki navduši in potegne za seboj ves delovni zbor, mogoče silno številčen, in potem, koliko je še tistih, ki gledajo in so lepote žejni...”
“Poglejte, vrata morajo biti danes iz 4,5 cm debelega močnega lesa samo zaradi utorjenih, industrijsko izdelanih ključavnic, katere, "nota bene", vsak svedrovec z urezom noža odstrani; in nasadila, kako "šlampih" so pritrjena. Pa poglejte vrata v Stolnici, niti iz tri centimetre debelega lesa niso, pa že tako dolgo "gverajo!”
“Po mojem ni prav, da se toliko betonira. Ni mogoče primerjati kamnoseka z lopatarjem, betonerjem. Poleg tega, poglejte, koliko materiala se uniči z opaži! Kako bodo ljudje pri grdem, napornem in potratnem opravilu, dobili smisel za štednjo, ko pa morajo na befel samo uničevati! In čisto praktično: Arhitekt se zmoti, se premisli - kako preprosto je popraviti v zidanem, pri betonu pa neznosno štemanje in kletev!”
“Unter solchen Bedingungen kann man nicht arbeiten!” (V takih okoliščinah ni mogoče delati!) je ogorčen odvrgel Plečnik oglje, ko sem mu povedal, da je kamen že prisekan na podlagi mer osnovnega projekta. “Bo že dobil drug kamen, ta mu bo že drugje prav prišel!”
“Tega, kar zahteva ta človek od mene, ne bom nikoli storil, saj nisem..!” je ogorčen izjavil, “in vam pokladam na srce, ne storite tudi vi nikdar kaj takega!”
Neko jutro je prinesel nekakšno dopisnico. Držal jo je v roki in dejal: “Poglejte, škandalkarto sem dobil. Pisano je ,Gut Weg!'. Kaj to pomeni, si lahko mislite z ozirom na to, kar je stalo v časopisu. Si ne morete misliti, kdo je to pisal, jaz pa dobro vem!” In je povedal ime, več ne. Jaz pa sem se zelo čudil. Bila je to čudovita doba v njegovem ustvarjanju. Zavist! Rekel mi je: “Moja nečakinja Maca mi je rekla: “Stric, če bi v Ljubljani zavist gorela, bi ne bilo nikoli temno.””
Vem le tole: Neki njegov študent mi je dejal: “Ali veš, da splošno govorijo, da ima Plečnik toliko dela le zato, ker dela načrte zastonj!” Ogorčen in užaljen obenem sem mu odgovoril: “Tega ne govore ljudje, to trosiš ti! Predobro veš, da to ni res!” 
Res, sam Plečnik je dejal, da je s svojo plačo zadovoljen. Dela na Hradčanih je predal g. Rothmeyerju, v Ljubljani pa je nadaljeval. Res, zase ni zahteval honorarja, je pa zato za svoje študente - sam jih je imenoval sodelavce - ki so mu risali, določil in zahteval nadvse pravičen honorar. 
Zase lahko potrdim, da mi je dal že kot študentu toliko zaslužiti, da sem lahko “bogovsko” živel, pozneje pa bi zadoščalo še za kaj več kot hišo. “Toliko ste se trudili, verjemite, to se ne da poplačat! Saj je delo več vredno kot stvar sama!” Toda tudi tako delo je poplačal, ponavadi takole: “Oprostite, ponoči sem mislil na vas!” in je pustil na mizi kuverto. In zraven denarja pismo: “Vzemite, malo je, a od srca!”
In to je bil denar, ki bi ga poljubil! Včasih je predlagal naravnost nenavadne honorarje in s tem vse, da tako rečem, zastonjsko delo, poplačal. Zadnji, nenavadno visoki honorar, je bil res kraljevski, tako po višini kot po darovatelju (delal sem za novi Suvobor). Plečnik je bil plemenit človek. Kdor mu očita izkoriščanje študentov, ta dvakrat laže!
Spominjam se, da je rekel: “No, saj se bom kmalu umaknil! Nescitis diem, neque horam! (Ne veš ne ure ne dneva) je napisano na šenklavških vratih!” (Zaman sem iskal napis, je namreč na sončni uri!)
Tako je razdal svojo starost domovini.
Koliko se imajo Plečniku zahvaliti kamnoseki, mizarji, pasarji, ključavničarji in rokodelci, in to ne le, kar se zaslužka tiče, marveč in predvsem, ker jih je toliko naučil, njih delo poplemenitil in izdelke napravil vzorne! Domači in tujci  so se jim čudili, čudil se je včasih celo Plečnik sam in pohvalil, da ni povedati, kako.
Plečnik je:
- hotel napraviti lepo, plemenito delo in to, kolikor je vedel in znal! V svojem delu je bil ves Plečnik.
- stremel za tem, da bi njegovo delo ljudje izvrševali z ljubeznijo in veseljem, ne pa s kletvijo in nejevoljo, pred čemer je bežal. 
- s tem, da so se njegovi načrti izvajali, hotel učiti in vzgajati, kar je spoznal kot svojo dolžnost in poslansvo.
- vse delal v globoki, absolutni veri v Boga, v katerega je neomahljivo zaupal in se ga bal, in je živel Bogu posvečeno življenje, polno kreposti in čistosti.
Moliti nisem videl Plečnika nikoli. Pri maši sem bil z njim na Trsatu. Povabil me je sam: “Če hočete biti pri sveti maši, bo jutri maševal moj nečak.”
Ko je stopil v cerkev, se je vedno prekrižal z latinskim križem in pokleknil na desno koleno, ne do tal. Moja mama ga je večkrat videla pri maši v cerkvi sv. Jakoba. Stal je vedno pri kropilniku in držal roke v naročju.
Povedal mi je, da je kot otrok mnogo preklečal, tudi na polenih - torej je imel stroge starše - in da je marsikdaj kaj "našpilal".
V Ljubljani ni hodil za procesijami, je pa šel vedno gledat. Na Dunaju pa je to delal in obstaja slika, na kateri je sam pokazal, kdo je on.
“Rad stopim k večernicam v nunsko cerkev, tudi lepo pojejo, sicer mi pa današnje petje ne ugaja!”
Vidimo, da je Plečnik svojo vero tudi javno pokazal,  ni pa bil nikakršen pobožnjakar ali svetohlinec.
Že na začetku sem zapisal: “Sem kristjan in to izključno rimokatoliške vere!”
Kako globoka je bila njegova vera, nam poleg prej nanizanih njegovih citatov kažejo tudi njegova dela. Tako nedopovedljivo skromna so. On, ki je imel tako bujno fantazijo, ki bi lahko izvršil bajna dela, saj je imel naročila, kjer denar ni igral nobene vloge, je na koncu vedno prišel do najskromnejše rešitve. “Če se vam pri reševanju naloge odpira enostavnejša rešitev, vedite, da je prava!” Bogate naročnike je brzdal, ni dopustil bahavosti, luksuza, grešnega napuha!
Torej je napuh odklanjal:
“Vidim edino rešitev v prostovoljen uboštvu in, gospod direktor, vidite, da tako živim!”
Plečnik se torej ni dal zapeljati svoji fantaziji niti svojim sposobnostim niti priložnostim. Pa je imel vsega v izobilju. A ne zato, ker taka dela ne bi bila lepa, ampak, ker bi ne bila v skladu s krščansko ponižnostjo, skromnostjo in krotkostjo. Ker je v njih napuh, ki nujno dela hudo kri, vzbuja grešno poželenje. Od tod njegove očiščene forme, stroge linije, njegov zgolj z duhovito obdelavo povzdignjeni material, od tod tisti njegov skromni dekor, ki skriva nagoto, kot jo je skril in pokazal, torej zapovedal skriti, Stvarnik! Plečnikova dela so stvarna dela, utemeljena in premišljena, da na njih ne sme nič umanjkati.
So izraz njegovega trpljenja, ki mu je bilo poezija krščanstva.
“To je irelevantno, človek mora najti samega sebe, ali, kot pravi Prešeren: Stanu se svojega spomni, trpi brez miru! Jaz sem hotel biti slikar! Moja srčna želja je bila to, a zgodilo se je drugače.”
Ni rekel kar tako: “Maul Halten, weiter dienen!” (Drži jezik in služi naprej)
Da, v mojih očeh je bil Plečnik res popoln umetnik, ki je to na zunaj kazal kot nobeden, kar sem jih videl in poznal. Bil je sam na svetu! Ni mi mogoče povedati kako.
Vračala sva se z vlakom - sama sva bila v kupeju in Plečnik je razkril, da je žalosten. Zakaj je bil žalosten, ni povedal, rekel pa je: “Moja duša je žalostna do smrti, pa mi oprostite, da uporabljam te besede, žalosten sem do smrti!”
Moral bi vprašati - nisem upal. (Umrl mu je poslednji brat).
 

nazaj na peto poglavje       nadaljevanje: