Plečnik je prihajal v šolo vsak dan in bil v risalnici ali v svojem ateljeju od osmih do dvanajstih in od dveh do šestih. Izjeme so bile redke. K obrtnikom je hodil ponavadi pred osmo uro. Prav tako je bilo ob nedeljah, kot sem že opisal. Sam je rekel, da je v nedeljo popoldne rado dolgčas in naredimo najbolje, če gremo s punco na sprehod. Pozneje je bil v nedeljo popoldne vedno doma in se zadrževal pri cveticah. Še kasneje popoldne sploh ni več šel v šolo.

V šoli je šel od mize do mize in redno prisedel. Če ni, je položil desnico na študentovo desno ramo in se sklonil, da vidi, kaj študent dela. Da bi ga čisto prezrl, da bi šel mimo njega, se je zgodilo redko in je bilo slabo znamenje. Kako dolgo se je zadržal, je bilo v glavnem odvisno od študentovega dela, pa tudi od študenta samega. Ko je Plečnik tako sedel, je risal, skiciral in rad istočasno govoril, bodisi da je razlagal, kar je risal, bodisi da je filozofiral ali povedal zgodbo. Tudi duhovite, a vselej dostojne dovtipe je rad pripovedoval. Mnogokrat se je pri tem česa domislil, kar je hotel povedati vsem študentom. Tedaj je vstal, se naslonil na rob mize, ki je morala stati čimbolj sredi risalnice (pozimi se je naslonil na rob peči) in povedal, kar si je zamislil. Dokler je predaval nauk o slogih, kar pa je kmalu opustil, je zadevo vedno najprej prostoročno narisal, nato pa stoje razlagal. Skript ni imel, pač pa majhno knjižico.

Cenil je in rad je poslušal lep govor, čeprav je menil, da arhitekti niso možje besede. Potrdil je to z Göthejem: ?Künstler schaffe, rede nicht!? Ko je nekoč prišel z neke seje, je rekel, da je eden profesorjev govoril kot kak rimski senator in pristavil: ?Pozna se mu, da je jurist in po poreklu Hrvat! Ti znajo govoriti. Ko sva se pogovarjala s Kosto Strajničem, sem imel vtis, da se je naravnost opajal nad lastnim govorom in izražanjem. Slovenci ne znamo tako govoriti, a temu ne more biti kriv jezik, ki je lep in ima bogat besedni zaklad. Da pa so nam vsilili ?šev? namesto šel, ?biv? namesto bil, mi pa ni všeč. Na Štajerskem so na vlak stopile preproste kmetice in čisto neprisiljeno govorile ?prišel?, ?videl? itd., in ne veste, kako lepo jih je bilo poslušati.? Opozoril nas je, naj opustimo v zadregah goltni ?a? in ?pa?, marveč naj raje molče premislimo nadaljevanje.

Rekel je: ?Ljudje bi samo govorili, kdo bo pa delal!? Vendar je kljub temu, da je veliko delal, tudi veliko govoril, in so se mnogi nad tem spotikali. Mar je bil res nedosleden? Ne! Ni namreč rad govoril, ampak je samo veliko govoril. Da ni rad govoril vem, ker je sam tako rekel, ker za razgovor nikoli ni iskal prilike in ni hodil na obiske. Vem pa tudi, da molčeče družbe ni maral in je bil zato v družbi vedno zgovoren. Če ste bili pri njem na obisku, je govoril v glavnem on, ali kakorkoli onemogočil mučno tišino. 

Zakaj je torej nam študentom toliko govoril, več kot smo bili vajeni pri kateremkoli drugem predavatelju? Začnimo, kot smo vajeni.

Ali smo ga radi poslušali? Ali smo se pri tem dolgočasili? Ali smo pazljivo sledili in si skušali čimveč zapomniti? Da! Samo tako je bilo. Ali je Plečnik to vedel? Kako da ne! Saj je lahko videl na naših obrazih, po naših vprašanjih. Sam je rekel, zlasti če je prišel s potovanja: ?Vem, radi bi, da bi vam kaj povedal.? Rekel je tudi: ?Moja sestra Marička mi je rekla, da moraš otroku samo govoriti, pa bo rad pri tebi. Kako naj se otrok nauči govoriti, če mu sam ne boš govoril? In je vseeno, kaj mu govoriš, te bo že sam vprašal, če česa ne bo razumel, ali ga bo kaj posebej zanimalo.?

Prej sem omenil, da je bil Plečnik prepričan, da ima vsakdo čut za lepoto, ki ga je treba samo obuditi. Hotel nam je pokazati svojega in s tem obuditi našega. Predobro je vedel, da sama arhitektura, četudi pred našimi očmi ustvarjena, ni dovolj. Treba je še mnogo razložiti, povedati zakaj, skratka podučiti študenta v najglobjem pomenu besede. Mnogo je govoril o lepoti, umetnosti, duhovnosti, občutku, itd. Prav tako je mnogo govoril o umetnikih, in to prav o vseh panogah umetnosti. Kaj umetnost pravzaprav je, tega Plečnik ni povedal. Spominjam se, tega je že davno, njegovih besed: ?Umetnost je nekaj velikega, globokega. Umetnik vzbudi v človeku občutek nenavadnega spoštovanja, skorajda strahu. Umetnik venomer nekaj misli. Naši ljudje radi govore o posebnežu, da nekaj ?tuhta?. Veste, od kod pride ta beseda? Vom dichten! In pesnik res bolj kot drugi umetniki nekaj misli, v mislih ustvarja, torej tuhta. Umetnik je sam na svetu, v njem je nekaj božjega, drugače, kot pri običajnem človeku. Poeta nascitur! Zase nisem nikoli rekel, da sem umetnik, temveč pravim, da služim umetnosti. Slovenci in Slovani sploh nimajo pravega razumevanja za arhitekturo, ker je morebiti naš slovanski duh drugam usmerjen...?

Do užaljenosti zrevoltiran je gledal lepe kose naših oltarjev in cerkvene opreme v zasebnih stanovanjih. Rekel je: ?Po cerkvah je zraslo namesto starih oltarjev toliko modernega kiča! Temu je kriva napačna in topogledno pomanjkljiva izobrazba naših duhovnikov, ki so večji del kmečkega porekla. Nihče jim ne odkriva prave lepote in mislijo, da je dovolj, če znajo latinsko. To znam tudi jaz!? je ogorčeno pristavil.

Da, Plečnik je hotel, posebno nas študente, sicer pa vse naše ljudi, pripraviti do tega, da bi znali opaziti, občutiti in nazadnje vzljubiti res pravo umetnost. ?Wagner je rekel: Arhitektura je krona umetnosti,? je dejal, ?do velikih arhitektur pride le, če so vsi sodelavci umetniki pokorni arhitektu, kot se pri orkestru vse pokorava dirigentu.? In še: ?Za realizacijo arhitekture sta nujno potrebna dva: naročnik in projektant. Vsak tretji pa je odveč, celo škodljiv. Tako nekako, kot pri rojstvu otroka.? Zato nikoli ni maral sodelovati z odbori, komisijami ipd.

Kadar je videl našo malodušnost, nas je potolažil in rekel, da smo, da moramo biti gnoj zemlji, da bo mogla roditi umetnike, arhitekte. Napisal je, da brez tradicije ni umetnosti in da kolektivno čutenje izraža domovino. ?Michelangela in njegovo kupolo so rodila stoletja.? To je bilo njegovo temeljno spoznanje. Zato je toliko govoril, učil, dal vse od sebe, kar je vedel in znal in zmogel. Vse to le zato, da bi tudi mi vedeli in znali kot on. Videl je, kako so nekateri čepeli na svojih domislicah in idejah, zato je vzkliknil: ?Ne skrivajte svojih domislic, ne zaklepajte jih v svoja srca, nikdar in nič ne bodo obrodile in vi ne boste imeli ničesar od njih. Izpraznite si srca in glavo, naredite prostor novim idejam in mislim, ker sicer boste zakrknili!? 

Ali se more človek, in to umetnik, še bolj odkriti? In Plečnik je tako delal, tako učil. To vem, ker sem videl in slišal, da je Plečnik svoje misli, spoznanja, celo najbolj nedoumljiva hotenja nesebično, širokogrudno, prav zatajevaje se, razsipal in razdal zlasti mladini.

Toda, kljub vsemu je to počel silno previdno!

?Vi ne veste, kaj je mladost, kaj pomeni biti mlad, s poljubom muze na čelu, kot je rekel Mahnič. Poznate pregovor, da je neumno učiti starega konja dirjati. Drugače pa ognjevita, navdušena in hotenja polna mladina, ta že ob besedi vzplameni in se zažene, ?kot bi ji petardo nekam spustil?, kakor pravi moj brat Janez!? Plečnik ni maral sentimentalnosti, kaj šele cmeravosti. Zapel si nikoli ni nobene, požvižgaval pa si je mnogokrat, zlasti koračnico iz Aide. Če je bil študent vesele narave, ga je imel že zato rad. Odklanjal pa je tiste, ki mu niso hoteli slediti in so samozavestno vztrajali pri svojem. Ko se je stolica na fakulteti razdelila, je bilo za Plečnikovo odločitev, katere študente bo obdržal pri sebi, le to važno. Omenil sem že, da je rekel: ?Ne vem, kaj išče ta človek pri meni! Saj zna vse, ve vse, res mu nimam kaj povedati. Er ist ein gemachter Mann!? Zato moram popraviti svoj zaključek: Plečnik je imel rad mladino, ki ga je poslušala, ki je bila dovzetna za tisto, kar je učil in skušala tako delati. Taki mladini je razdajal svojo starost, svoj mir. Pri tem se je ravnal po nauku svetega pisma. Smelo rečeno?

Omenil sem že, da je rekel: ?Zakaj pisano je, da človek ne more dvema gospodoma služiti!? Dalje: ?Klasična filozofija je pozivala: Spoznaj samega sebe! Poslušajte, to je težka naloga, da ne rečem najtežja, nemogoča. Jezus pa je rekel, da se moramo odpovedati samemu sebi, vzeti vsak dan križ nase, potem 'pridimo in hodimo za Njim!' Pomislite, to je najtežja zapoved! Kdo to more??

Povedal sem že o Očenašu!

Imel je risalno pero, Damenfeder, držalo je bilo iz lahke roževine. Ko Plečnika ni bilo, sem pero vzel in z njim risal. Plečnik pride in vidi. Začel sem se opravičevati, on pa: ?Ne opravičujte se, dragec, saj vendar veste, kar je moje, je tudi vaše. Vam je všeč?? ?Silno,? odgovorim, ?kupoval sem ga, pa ga nisem našel!? ?O, zastonj bi ga iskali, ta je še z Dunaja. Če hočete, ga kar vzemite, vam ga dam za šenk,? in se je nasmehnil. Potem, ko je dolgo skiciral varianto, je končno rekel: ?Poglejte, vse sem vam dal, kar vem in znam.?

?Pisano je, ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! Vprašam vas, kdo to more, kdo to dela??

Bili smo v gostilni. Plečnik izve za dogodek, ki ga je povzročil pohlep po denarju, in zaključi: ?Gospod direktor, jaz vidim edino rešitev v prostovoljnem uboštvu: Pojdi in prodaj vse, potem pridi in hodi za menoj!? Plečnik, kot ponavadi, ni natančno citiral, pa sem dopolnil: ?Gospod profesor, važno ste izpustili!? ?Kaj?? ?Vse, kar imaš, in prodaj ubogim!? ?Zakaj?? vpraša Plečnik. ?Marsikdo bi lahko prodal vse, vzel denar in šel za Njim!? Ko smo se ločili in sva šla sama proti njegovemu domu, mi je rekel: ?Dobro, predobro ste povedali, samo, da bi ne bilo zamere!? Potenciral sem, jasno, to, kar je hotel povedati Plečnik.

Toliko za sedaj, kar je Plečnik citiral iz Svetega pisma. Kje so njegova dejanja, življenje?

Plečnik je postal znan že v Ljubljani, saj smo slišali, kako je bil pohvaljen in nagrajen. Dunajska leta pa so bila pravi slavospev. Če ne bi bil zaveden Slovenec, bi bil Wagnerjev naslednik. (Čudno se sliši, ampak umirjeni Plečnik je v mladosti pobesnel, če se je kdo spotikal nad njegovo narodnostjo. Vedno in povsod je hotel biti dostojen sin svojega malega naroda in prelepe domovine.) Če bi zmagala v njem častilakomnost in slavohlepnost (kot je pri mnogih Slovencih), bi bil bogvekaj. Ni popustil in, zapomnimo si, to je bilo potem, ko se je vrnil iz Rima. ?Za mojega bivanja v Rimu, sem videl in uvidel, kaj je to, kar mi delamo in znamo v primeri s tem, kar že je!?