In Plečnik, mlad in slaven umetnik, ki se je gibal tako rekoč v najvišjih dunajskih krogih, vsaj lahko bi se, če bi hotel, ki bi lahko užival slavo, se je raje umaknil v predmestje, kjer se mu ni ravno dobro godilo. Zlasti pa ni bilo upanja - razmere sem že opisal - in se je šel dolgočasit v Prago. Tam, vemo, se je povzpel kot malokdo. A tudi tam je ostal skromen in ponižen, izpolnjujoč zvesto zapoved prostovoljnega uboštva.

Mislim, da je Plečnik dobro poznal svete knjige in se po njih naukih ravnal. Dosledno je upošteval opozorilo: ?Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred nebeškim Očetom!? Grožnje, ki je v opozorilu, se je Plečnik naravnost bal, živel je v strahu božjem, o katerem je rekel, da je dar božji. In skoraj logično po njegovem: ?Če se človek umetnika nekako boji, kako naj bi se ne bal Boga, Stvarnika vsega??

Če ne privzamemo, da je Plečnik dosledno spoštoval in upošteval zapovedi svetega pisma, si nikdar ne bomo predstavljali, kaj šele razumeli njegovega življenja.

Pojdimo nazaj v šolo.

Plečnik je zahteval red in snago in disciplino. Ko smo neki ponedeljek prišli v risalnico, so bile vse naše mize pospravljene, kamni, na katerih smo brusili svinčnike, zbrušeni. To je storil Plečnik v nedeljo popoldne! Lahko si je predstavljati, kako smo odtlej pospravljali mize! ?Religion und Ordnung muss sein!? Kako je bil Plečnik napravljen, sem povedal; tudi, kako je to opazoval na drugih. Ne gizdalinstvo, neka specifična dostojnost mu je bila merilo. ?Vi ne veste, kako lepo so oblečene Istrijanke, kako njihova obleka harmonira s tožno pokrajino.? Sam se je ukvarjal s pečo in obleko sploh. 

Če je lepoto občutil, je bilo zanj tisto lepo in ni dosti premišljeval. ?Kaj pomaga vse znanje in izvedenost v teh stvareh, če pa ne ve, kaj je lepo!? Jasno je povedal, da je čut za lepoto poseben čut, ne skupek, sodelovanje človekovih čutil. Da je oseben in spremenljiv, kot se spreminja človek. Značilen primer je moda, s katero se nasilno spreminja čut za lepoto.

?Umetnika nosi in mora nositi narod! Mi smo majhen narod!? Zato so ga napake naroda bolele, a rekel je: ?Saj res pije! Toda moj brat Andrej, ki ni ne pil ne kadil, je na podlagi statistike trdil, da drugi pijejo še mnogo več. Pijani so naši ljudje, ker niso vina vajeni. Stari župan Tavčar je rekel, da če ga udariš s praznim frakljem po rit', že bo pijan!? Grajal pa je Plečnik grde razvade. Tako je rekel o znanem pisatelju, da ni znal v gostilni sedeti drugače, kot pri litru vina. Domače razprtije, zlasti blatenje narodovih voditeljev, je obsojal: ?To jemlje narodu zaupanje vase in v svoje može, kvari nujno potrebno samozavest, ruši temelje njegove morale.? Za svoj slovenski narod je rekel: ?Mnogo sem storil zanj, pa ne z jezikom!?

Plečnik nam ni vsega samo povedal, ampak tudi pokazal! Kako naj rišemo, s kakšnimi svinčniki, kakšno je priročno merilo, kako in zakaj se napne papir, kako se preizkusi čopič, da ne kupimo mačka v žaklju! Pokazal je tudi, kako se kaj poenostavi in tudi pogoljufa. ?Mit viel Radieren und Meser wird Zeichnung immer besser!? In je tolažil: ?Ni za pomagat, bova pa še enkrat začela!? Ko sem začel senčiti z barvami, namesto s svinčnikom, mi je rekel, da je senčenje z barvo vedno tvegano, zlasti polihromo, vendar naj le poskusim, in je prinesel predloge z Ecole de beaux Arts. Koliko je storil, da bi študentje znali risati in da bi risali z veseljem! ?Risanje vam ne sme delati težav! Z njim se morate igrati kot otroci in pri tem imeti veselje kot otrok, ki se igra, in morate biti tudi tako zamišljeni. Glejte, kako se igra. Pozabi na ves svet, tako je zatopljen v igro. Vi morate biti prav tako... Imeti morate tudi pogum, kot ga ima otrok. Otrok ima pogum igračo razdreti, mika ga ustroj. Vas pa je strah, da ga boste polomili. Povem vam, arhitekt se z blamažo skozi življenje rine! Kar arhitekt ustvari, stoji skoraj vedno na vidnem mestu in se ne da ničesar popraviti. Če ste ga polomili, ste ga pač polomili, nichts zu helfen!? Povrnil se je na otrokovo zamišljenost: ?Šla sva z bratom Andrejem ob grajskem poslopju. Zagledava otroka, ki je hodil vrh ograje nad prepadnim zidom. Na glas sem se ustrašil. ?Pst!? mi je šepnil brat in obstala sva. Fant je prišel do kraja in brezskrbno odskočil. ?Vidiš,? mi je rekel brat, ?fant je bil tako zatopljen, da ni nič videl, nič slišal, zato je mirno šel in ni padel. Ti bi ga s svojim vzklikom prebudil, zmotil, da ne rečem ustrašil, in fant bi zagotovo padel!??

Tudi umetnika naj pri delu nič ne moti, oziroma naj se motnji sam odtegne (Plečnik je to velikokrat naredil in se zaprl v svoj atelje).

?Za umetnikovo delo je kritika in avtokritika nujno potrebna, mora pa biti vselej dobronamerna. Preveč kritike ali preostra kritika greni, zamori veselje do dela, kot če bi oželi limono v mleko, ki se potem sesiri. Zlonamerna kritika - zapomnite si to - umetnika lahko ubije za vse življenje, je pravi zločin nad umetnikom in njegovim narodom. Govoril in kritiziral bi marsikdo, arhitekta posebno, ker je najbolj izpostavljen, saj se njega najbolj tičejo Goethejeve besede: Wer am Wege baut, hat viele Meister!?

?Kaj se spotikaš nad našo kritiko, kdo nas je je učil? Mar ne Plečnik? In kdo več govori kot on?? Že, toda strupene kritike nas ni učil. Zakaj je govoril, zakaj kritiziral, sem že povedal. ?Namen posvečuje sredstvo,? je rekel Plečnik, ?in je treba nadaljevati: Ad maiorem gloriam Dei!?

Rekel je: Ženska je angel, lahko pa je hudič. Denar je hudič, vendar je sredstvo svobode. Francozi imajo mnogo velikih svetnikov, pa tudi hudičev. Ne govorite, ampak delajte, pa zopet govorite. Ne kritizirajte, pa zopet: ?Kako se vam zdi?? Plečnik bi ne bil Plečnik, če bi drugače govoril, drugače učil in delal, zakaj to je več kot logika, doslednost, to je globoko poznavanje življenja.

Govoril je, da bi zbudil čut za lepoto, kritiziral je, da je povedal svoje mnenje, da bi naš čut poplemenitil, da bi vedeli, kaj in kako naj delamo, živimo. ?Svoj zgled vam dam, kar se pridnosti tiče, in vedite, Michelangelo je rekel: Pridnost je pol genija!? Svojega in zgledov drugih pa ni mogel dati drugače, kot z besedo in kritiko.

Pokazal je sliko kupole Santa Maria del Fiore v Firencah. ?Pogleje, če bi imela kupola obliko polkrogle, bi čepela, ždela, tako pa zaradi koničnosti naravnost kipi v nebo! Ni zastonj rekel o njej veliki Michelangelo: ?Mann kann wohl anderst, aber nicht besser und schöner machen!? (Lahko je napraviti drugače, ne pa bolje in lepše). Veliki Michelangelo se ni bal, ni se sramoval posnemati, on, o katerem veste, kako je bil ljubosumen na originalnost svojih idej. Saj je tožil, kako mu kradejo njegove mukoma pridobljene originalnosti.?

Občudoval je Michelangelovega Mojzesa: ?Poglejte, kako je vse dodelano, muskulatura, brada, obleka in ta obraz, ta pogled. Ta človek naravnost trepeta od notranje jeze, zdaj zdaj bo vstal, treščil ob tla 10 božjih zapovedi in planil nad svoj narod, ki pleše okoli zlatega teleta! To je zame najlepša statua na svetu!?

Listal je dalje in pokazal kip, ki slovi kot najlepši: Michelangelovega Sužnja. S stegnjeno roko ga je postavil pred nas in rekel: ?Mar ni lep? Človek bi rekel, da od same sladkobe kar skup leze!? Bolj vase je zamrmral: ?Das ist keine Kunst!? (To ni nikakršna umetnost) in se ustavil pri plešočih, nagih ženskah. Pokril je spodnjo polovico: ?To bi še nekam šlo!? Nato je pokril zgornjo polovico, da so se videl samo mesnate zadnjice in noge: ?So was, vse kar je prav!? in je listal dalje. Silno je občudoval Donatelovo Oznanjenje, vse mu je bilo popolno do podrobnosti, in je zaključil: ?Ta Marijina gesta in izraz, ali se vam ne zdi, da je to poosebljena ponižnost in vdanost, ali ne slišite: Glej, dekla sem Gospodova??

Tako nam je razkazal in razložil vse knjige, kar jih je imel. Sodil je, opozarjal, razlagal, pohvalil, odklanjal, se zgražal, navduševal. In vselej povedal, zakaj. Njegova sodba je bila vedno utemeljena, avtoritativna. Umetnost, znanost, tehnika, življenje, davnina in sedanjost, vse se je prepletalo v njegovi razlagi. Knjige je puščal v šoli in naročal: ?Pa glejte, da ne boste samo listali in gledali, marveč prerisujte, skicirajte - ne kopirajte, ampak rišite. Navadili se boste risati, budila se vam bo prepotrebna fantazija. Ne bojte se in ne sramujte se posnemati, kar je narisal, ustvaril mojster pred vami ali kar je sploh lepo. To je edina pot učenja, druge za nas ni. Spomnite se, kaj je rekel Michelangelo!?

Ko je bil vodnjak na trgu sv. Jakoba gotov, je Plečnik prinesel študentki predlogo iz neke revije. To je bil vodnjak, prav tak, kot ga je Plečnik naredil in smo ga vsi imeli za originalnega. To je storil nalašč, nam v spodbudo. Storil, delal je vedno le tisto, kar je vedel, da je za nas, njegove učence, res dobro. Kako nas je učil opazovati! Rekel je, da bi moral arhitekt vse videti na lastne oči. Vpeljal je krajše enodnevne izlete, da nas je lahko opozarjal in učil neposredno ob predmetih in dogodkih.

Ne mislim samo na arhitekturo, ampak prav na vse, na ljudi, krajino, barve, nebo, skratka na vse božje stvarstvo, kar smo lahko videli, slišali, občutili. Nemalokrat je rekel: ?To vam povem iz lastne izkušnje in verujte mi, to je za vas dobro!? Svoje globoke zaključke je Plečnik premislil na osnovi opazovanja. Plečnika - filozofa najmanj poznamo, ker, žal, ni pisal. Zato je tem važnejše, kaj je govoril.

Plečniku ni bilo vseeno, kako se obnašamo v šoli in zunaj nje. Neštetokrat je zatrdil, da mora biti arhitekt predvsem pošten. Ko smo se vrnili iz Pariza, je Plečnik vodjo ekskurzije vprašal, če smo bili tudi v Marseilleu. V časopisu je namreč bral, da so neki študenti iz Jugoslavije napravili tam neko neumnost. Ko se je prepričal, da v tem mestu nismo bili, je napisal izjavo za časopis in zavrnil sumnjo. Silno ga je razveselilo, če je kdo pohvalil njegovega učenca. Sploh je rad pohvalil, ozmerjal ni nikoli nobenega. Pohvalil je vedno direktno, grajal posredno. Drugemu je rekel in naročil: ?Pa mu povejte!? Najraje je na napake in razvade opozarjal tako, da je o njih govoril splošno in povedal splošne primere.

Rekel je, da do graje mora priti, da pa vedno boli. Zato je uporabil vedno najobzirnejše metode. Kakšen dogodek, anekdoto ali dovtip je uporabil, da nam je mogel dati potreben nauk, poduk. Rekel sem že, kako nas je navadil reda in snage v risalnici. Hotel je tudi, da vlada primerna tišina. Nekoč smo postali hrupni. Nenadejano, proti navadi vstopi Plečnik, gre za trenutek k nekemu študentu in odide. Vsi smo vedeli koliko je ura.

Plečnik je imel, kot pravimo, silno tanka ušesa, mogoče je celo več in bolje slišal, kot kdorkoli izmed nas. Tako nam je rekel, da je mnogokrat poslušal, kako pljuskajo valovi ob gondole na Rivi degli Sciavoni v Benetkah, in se mu je zdelo, da mrtvaško. V Pragi je s Hradčanov poslušal zamolklo, v en sam ton zlito valovanje mesta pod seboj. Posluh za glasbo je moral imeti dober. Nekoč je poslušal: ?To naj bi bil Chopin? Bi vi mojega brata slišali, kako ga on igra, to se peni kot šampanjec!?

?Če pogledam južno fasado semenišča z Vodnikovega trga, kadar sije nanjo sonce, mi je, kot da slišim Beethovnovo simfonijo!?

Visoko je cenil Bachove fuge. O Mozartu je rekel, da je pravi otrok baroka, vedno vesel in razigran. O Prešernu, da so njegovi verzi in soneti zloženi kot prava arhitektura.

Imel je dober vid, le malo kratkoviden je uporabljal ščipalnik. Opozarjal nas je, naj pazimo na svoj vid. ?Zwielicht je škodljiv. Ali beli dan ali močna luč.? Ko se je delal mrak, ponavadi ni risal, ampak je gledal skozi okno, naslonjen na rob peči. Delo je nadaljeval pri močni luči, ki je bila vedno visoko, vsaj en meter oddaljena. Lahko rečemo, da je bil Plečnik tankočuten za vse. Nekoč se je proti večeru komaj opazno potreslo, takoj je prišel in vprašal, če smo čutili potres.

Neko jutro mi je pokazal skico plošče, ki jo je narisal na pisemsko ovojnico, verjetno pri Kolovratu. ?Tole bova zdetajlirala, Penatje jo bodo vzidali pri Figovcu kot spomenik Smoletu.? Povedal mi je, kdo so Penatje, kakšne navade imajo itd. Ko sem začel risati črke, prvikrat v naravni velikosti, je prišel: ?Joj, joj, dragec, saj vi pa črk ne poznate, ne pisave. Vidite, to je pa kot nalašč!? Šel je po knjigo in mi iz nje razlagal, kakšne morajo biti črke in kakšna pisava. Pustil mi je knjigo. Ko sem po neštetih njegovih popravkih napis končal, me je opozoril na veliko akcentov in me vprašal, če se mi ne zdi, da je nekaj pijanega v napisu. Prešernoslovcev, Prešernijanov ni odobraval. ?Saj imamo njegove Poezije. Kar nam je hotel, moral povedati, je sam izdal. Česar ni, tega gotovo ni hotel, in ni prav, da se obelodanja, naj ostane v arhivih. Kaj nam mar njegovo intimno življenje. Da pa smo pod kožo meseni vsi, to vemo.?

?Saj to je božji grob,? se je začudil Plečnik, ko je stopil v risalnico, ki je bila skoraj prazna. Hotel je, da napravimo vse izpite, ali k njemu smo kljub temu morali hoditi, če le mogoče vsak dan. Kdor ni tako delal, je lahko kmalu slišal: "Z vami se ne da delati! Pridete in vas zopet dolgo ni.

?Kontinuiteta dela mora biti, če že ni veselja.? Predlagal je, naj prizadeti hodi samo na korekture, mizo pa naj zasede kdo drug. Prostora je bilo malo, saj je moral razdeliti svoj atelje. Ko je prišlo do nesoglasja glede poučevanja in smo o tem govorili na sestanku, je odločno izjavil: ?Poučujem samo jaz!? Tako je bilo tudi edino pravilno.

Pri diplomi študenta, ki ni bil njegov učenec in je nekaj časa študiral na Dunaju, je po opravljenem izpitu pristopil Plečnik in rekel: ?Gospod kolega, nisem vas imel v pesteh, tudi sedajle pri izpitu vas nisem ničesar vprašal. Dovolite mi, da vam vsaj obisti pretresem!? In prijel ga je z obema rokama in: ?Veš, da me je kar dobro stresel! Nisem si mogel misliti, da je on tako ljubezniv človek!? Jasno, sodil ga je po besedah nekaterih študentov.

Proti večeru je neki študent navdušeno hvalil Nietschejev Also sprach Zaratustra. Zelo glasno je bral. Nepričakovano je vstopil Plečnik. ?No, kaj ste pa brali?? je vprašal študenta. Moral je, čeprav v zadregi, povedati. Na vprašanje, ali mu je všeč, ni spravil kaj dosti skupaj - prej pa tako navdušenje! Zato pa je Plečnik temeljito razložil svoje stališče. Velika škoda, da to ni nikjer zapisano, tako tehtne in globoke so bile misli. Potem je kratko odsekal, kakor je storil vedno, kadar je hotel poudariti, da je s čim za vedno opravil: ?Ne maram ljudi, ki so napihnjeni; tega človeka je sam napuh. Bog je zavrgel hudobne angele zaradi napuha. Zato se ne čudim, če je ta človek tako končal (blaznost). Nemški narod je, bolj kot drugi, nagnjen k napuhu. Ne vem, zakaj - zaradi tehnike? Hm... Er hat sein Volk mit seinem Obermenschen direkt enthusiasmiert v napuhu. Verjemite mi, to se ne bo dobro kočalo. Če natančno premislimo, je bil napuh, kriv vseh vojska in človekove nesreče sploh. Ni zastonj prvi med poglavitnimi grehi. Poleg tega pa ni res, kar ta človek trdi. Vem, kako imenuje Jezusa (Plečnik ni mogel - jaz pravim: ni hotel - ponoviti izraza), ali povem vam, vse kaj drugega je dosegel Jezus, kot pa je ta človek! In Jezus je to dosegel, to se ne da ovreči, s ponižnostjo. Biti ponižen, od srca ponižen, je neskončno težje, kot napuhniti se. Prvo se človeku samo upira, drugo ga naravnost vleče! Verjemite mi, vsak res velik človek je tudi ponižen! In vam še pravim, brez ponižnosti sploh ni veličine, je ne more biti..., ker je veliko, največje spoznanje človekovo, ko uvidi, razloči, ali če hočete, zasluti, kako je majhen pred Bogom. To pa veste: Kempčan je rekel s sv. Pavlom, da je človek toliko vreden, kolikor je vreden pred Bogom... O, le preberite to knjigo, ali vedite, kar sem rekel, to za mene drži!? Sklenil je po nemško: ?Da lass ich mir gar nichts einreden, mit so a Mensch hab ich...? (rabil je glagol, ki si ga nisem zapomnil - pomenilo je: opravil).

Te besede so bile in so zame najpomembnejše, kar jih je povedal Plečnik. In še posebej je značilno, Plečnik se na nikogar ne sklicuje. Do teh in takih zaključkov je prišel sam.

Plečnik ni samo pozorno zasledoval, kaj delamo v šoli, ampak tudi, kako sicer živimo. Študenta je vprašal marsikaj naravnost nenavadnega, tako, da ga je spravil celo v zadrego. ?Ne zamerite, vam moram malo vest izprašati!? Skoraj bi lahko rekli, da to ni bila več že omenjena Plečnikova vedoželjnost, pač pa že kar ?babji firbec?. Ali temu ni tako. 

Veroval je, da ima človek dušo in je rekel, da je ta duša žejna lepote. ?Odkriva pa človek dušo vedno in samo nehote, in to zopet in samo po človeku, ki jo išče, ki jo hoče spoznati, pa vi za to niti malo ne veste.? In Plečnik je to iskal! Kje in kako je kakšno našel? Ena pot je bila gotovo omenjeno spraševanje. Tega se je naučil prav gotovo od svojega brata Andreja.

Vzkliknil je Plečnik: ?O ti nedolžna duša!? Duša?! Kar naštevajmo: To je zlata duša - to je dobra duša, bodite brez skrbi - to je izgubljena duša, imejte usmiljenje z njo - ne obsojajte, da ne boste sojeni - to je predana duša - bojte se ga kot duhič križa. In:

?Kako se vam zdi ta človek?? me je vprašal. ?Ne bi imel rad opravka z njim!? sem odgovoril gladko. ?Das ist ein schlaziger Mensch. Ima popolnoma pokvarjeno dušo, ogibajte se ga! To je strašno!?

Kako je napajal žejno dušo, kako vzgajal, pove lahko le njegov učenec, pa še to le zase osebno.

?Enemu v korist, drugemu v pogubljenje!? je rad zaključeval svoja razmišljanja.