Skoraj trideset let bo, kar sem prvikrat videl profesorja Plečnika. Spominjam se ga dobro; bil je skoraj tak kot je še danes. Imel je kratko, niti do kolen segajočo, zamolklo violetno haljo (pozneje je nosil vedno dolgo haljo iz črnega klota). Plečnik je napravil name in, kolikor vem, na vsakogar, ki je prišel z njim v stik, nepozaben vtis. Kdor ga je enkrat videl, si ga je zapomnil za vse življenje. Značilno je, da se Plečnik ni spreminjal. Lahko rečem, da je bil pri petdesetih videti star, a tak je ostal do konca.

Plečnik je bil visok kakih 176 centimetrov, suhe, sloke postave. Ni bil širokopleč, le roke - dlan in prste - je imel močne; videti jim je bilo, da so delale v rani mladosti. Sicer pa so bili prsti povsem ravni, koža le malo nagubana, nohti pa niso bili polkrožno vzbokli, temveč na temenu sploščeni (na svojih risbah je vedno upodabljal take prste). Njegova glava je bila v sorazmerju s telesom. Imel je kratko ostrižene, nazaj počesane osivele lase, ki pa so kljub temu učinkovali temno in vlekli na modro. Zato v mladosti najbrž niso bili kostanjevi, ampak res črni. Imel je največ osem centimetrov dolgo, ravno odrezano brado in brke, ki so prehajali v brado. Zalizke in brado na licih si je vedno bril. Brada je bila bela in bolj redka.

Plečnik se ni dal slikati, posebno ne samostojno. Ker pa se je včasih le moral, se je vedno tako, da je prišla brada čimbolj do izraza. Zavih halje je zravnal, da se je brada odražala na črnem, in pristavil: ?Ta se pa res mora videti!?

Nosil je ščipalnik in je verjetno zato dobil značilni gubi med obrvmi na čelu, kar je napravilo obličje resno, skoraj strogo. Rjave oči so se skrivale za steklom in jih je moral človek prav posebej pogledati. Še danes bi verjetno ne vedel, kakšne barve so bile, če me Plečnik sam ne bi opozoril na to. Njegovo obličje je bilo vedno značilno bledorumeno, poudarjalo je obliko in ni bilo zalito.

V začetku, okrog leta 1925, je nosil temnomodro obleko iz ševiota, včasih črno, pozneje pa samo črno. Enaka sta bila površnik in suknja. Poleti v hudi vročini je imel listrast črn suknjič. Hlač ni imel nikoli zlikanih na rob, a tudi ne pomečkanih. Ovratnik je imel iz celuloida in vedno kratko črno kravato, navadno usnjeno. Dolge kravate ni imel nikoli. Nosil je črn klobuk s širokimi krajci, povsem neoblikovan, kolikor se krajci zaradi prijemanja niso sami od sebe oblikovali.

Sklenimo ta prvi, čisto zunanji opis. Plečnik je bil skromno, vendar vedno dostojno oblečen, nikdar zamazan ali zanemarjen. Razen klobuka na videz povsem kot ostali ljudje, a je kljub temu napravil nepozaben vtis. Še tole: Plečnik je vedno nosil črne čevlje, ki so se svetili, pete niso bile nikoli obrabljene ali pošvedrane. Bili so visoki, z elastičnim vložkom (štefletni). Le v vročem poletju je imel močne, prav tako črne sandale. Konice njegovih obuval so bile vedno oglate. Moral jih je torej naročati pri čevljarju, saj takih po trgovinah ni bilo.

Ko sem se Plečniku predstavil, je bil (na svetu) tak kot vedno - nenavadno ljubezniv. V čem je bila ta njegova ljubeznivost? Ker sem pozneje tako predstavljanje ali snidenje pogosto opazoval in so njegovo ljubeznivost vsi občutili, lahko povem, da je vedno on prvi ponudil roko (slabo znamenje, kadar tega ni storil). Roko je kar energično stisnil in jo nemalokrat pokril s svojo levico. Začutil si vso toplino sprejema. Pri teh gibih se je vedno nagnil na desno stran, tako da je pogledal malo od strani in navzgor, a vedno naravnost v obraz. Po predstavljanju je navadno takoj kaj vprašal, če drugega ne, vsaj odkod ste. Posledica takega ravnanja je bila, da je imel sogovornik vtis, da je res zbudil Plečnikovo pozornost. Prvi stik s človekom namreč Plečniku ni bil le bežen dogodek ali gola formalnost. Pozneje je sam rekel, da je zelo veliko odvisno od prvega vtisa. Ob srečanju z njim človek ni imel občutka, da govori z velikim Plečnikom, ampak da ga je Plečnik vesel in mu srečanje veliko pomeni. Vse se je vrtelo okoli gosta, Plečnika enostavno ni bilo. Tujca, gosta ali znanca (resničnega prijatelja Plečnik ni imel) je s svojim pozdravom vedno tudi počastil.

Ali je hotel spoznati človeka globlje, da ne rečem, do obisti? Imel je navado, kot njegov brat Andrej, da je mimogrede, navidez tjavdan, vprašal študenta o starših, o poreklu, o domu in podobno. Kot sem rekel, je napravil to mimogrede, da čovek ni posvetil vprašanju nobene pozornosti. Mehanično je odgovarjal. Plečnik si je vedno zapomnil tudi ime. Ponavadi je nam študentom rekel ?gospod kolega?, pa smo bili silno počaščeni, če smo kdaj pa kdaj slišali svoje ime. Na videz preprosto, a vendar nas bolj skoraj ni mogel odlikovati. S tem, da je koga poklical po imenu, je imel tudi poseben namen. Klicati po imenu je skoraj toliko kot tikati. Plečnik pa je tikal le brata, nečaka in nečakinji in, kolikor vem, še kiparja Zajca in slikarja Sternena. Nečak in nečakinji pa so Plečnika vikali. Kot rečeno, silno smo bili počaščeni, če nas je poklical po imenu. Pri tem niti nismo vedeli, če smo mu ga sami povedali, ker, kot rečeno, pri spraševanju nismo bil pozorni na odgovore. Vedel je za imena vseh študentov, za mnoge celo, kdaj imajo god. ?Nomen est omen? sem slišal prvikrat iz njegovih ust (sem realec) in, kadarkoli je pozneje Plečnik ta pregovor uporabil, je vedno zadel. Na svoj priimek je bil ponosen. Zanimal se je, odkod rod izhaja; sam je poudaril značilno končnico ?ik?. Posebej mi je omenil: ?Naš rod bo izumrl tako rekoč naenkrat, v moškem kolenu. Rod je bil krepak, saj smo bili trije bratje. In še sestrin edini sin je duhovnik in bo brez potomcev.? Z obžalovenjem je omenil, da je bil zakon njegovega brata Janeza kratkotrajen in brez otrok.

Plečnik je bil nenavadno široko razgledan, predvsem pa silno, kakor je sam rekel, zvedav. Srednja šola mu ni dišala (sam je rekel, da je bolj gledal, kako so profesorji oblečeni, kot pa poslušal). ?Raje sem šel k očetu delat. Pa vi ne veste, kako je bilo takrat naporno mizarsko delo. Samo pomislite, da sva z bratom cele popoldneve na roko žagala furnir.? V obrtni šoli se je s svojimi risbami in načrti silno izkazal. Približno takole je povedal: ?Na razstavi so moje risbe zelo pohvalili in nanje opozorili tedanjega župana Hribarja. Ta je rekel, da se moram spopolniti, da moram naprej študirati, in mi je preskrbel štipendijo, da sem šel lahko v Graz, kjer je bila srednja tehnična šola. Tako me ima, odkrito rečeno, cesar Janez na vesti.? In je dodal: ?Moja srčna želja je bila postati slikar; no pa, kakor vidite, nisem in je moralo biti tako.? Tako je šel Plečnik, mogoče niti petnajst let star, v tujino in je tam skoraj nepretrgano živel do svojih petdesetih let. V domovino se je vračal le ob počitnicah, pozneje z Dunaja le za nekaj dni, ponavadi ob praznikih. Pa tudi v Ljubljani ni strpel in je šel s sestro vsaj za en dan v Trst, mnogo časa pa sta prebila z bratom Andrejem na popotovanjih po Goriškem in Istri. Ko je končal šolo v Grazu, je bila razstava znanega dunajskega arhitekta Wagnerja, ki je bil predstojnik tamkajšnje Akademije za arhitekturo. Plečnik mi je o tem takole pripovedoval: ?Ko sem videl Wagnerjevo razstavo, sem si rekel: ?Moram, moram k temu človeku v šolo!? Pobral sem vse svoje skice in šel k Wagnerju. Odprl mi je njegov sin, ki mi je, ko sem povedal namen obiska, rekel, da žal pri profesorju ni več prostora. Obupan sem prosil sina, naj vsaj vzame moje skice in jih pokaže profesorju. Sin mi je ustregel in naročil, naj pridem naslednji dan. Naslednji dan me je Wagner sprejel v šolo in ne dolgo potem prav v svoj osebni atelje.? Da je bil Wagner prevzet od Plečnikovih risb in skic, si lahko mislimo.

Iz povedanega lahko sklepamo: Plečnik je bil silno nadarjen za likovno umetnost. Imel je prirojen čut za lepoto oblike. To mi je sam povedal in še dodal, da ima sleherni človek ta čut, le da ga je treba pri mnogih šele obuditi. ?Moja naloga je, da kot vaš učitelj zbudim v vas ta čut, svojega vam pri najboljši volji ne morem dati.? Te pomenljive besede je povedal očitno, pred vsemi takrat navzočimi učenci. Kolikor mi je znano, ni tako tolmačil svojega poklica noben človek, kaj šele umetnik. Kdor te Plečnikove izjave ne pozna, ga kot profesorja ne bo nikoli prav opredelil.

Plečnik je imel tudi izrazit dar opazovanja. Poudaril je, da je to še posebej lastnost njegovega brata Andreja. ?Vi ne veste, kaj vse je ta človek videl in presodil, opazil, si zapomnil. Samo tole vam povem: Dunajsko pokopališče je veliko; z bratom sva hodila po njem in ne veste, s kakšnim zanimanjem je bral napise in skoro pri vsakem drugem, tretjem grobu vedel kaj povedati. Čudil sem se. To je bila več kot zgodovina, bile so mnoge skrivnosti.? Plečnik je opozoril, da je zelo pomembno, kako človek opazuje.

Arhitekt mora mnoga svoja opazovanja sproti ponazoriti, skicirati. ?Zato vam pravim, skicirajte in zopet skicirajte, pri tem si boste skicirano bolje zapomnili ali vsaj ohranili, navadili se boste risati, kar je za arhitekta prvi pogoj, ?conditio sine qua non?, navadili se boste predočiti sebi in drugim, kar boste hoteli, česar ne morete izraziti z besedo, in kar je še pomembnejše, izpopolnili boste svoj čut za linijo, formo, proporcijo.?

Več kot naravno je, da človek opazuje le tisto, kar ga zanima. Plečnik je rekel, da moramo čimveč opazovati, iz česar sledi, da nas mora nujno čim več zanimati. Plečnik je drastično rekel, da mora arhitekt vtakniti svoj nos v vsako stvar.

Ko je nekoč prišel Plečnik k meni (takrat sem bil že v predsobici njegovega ateljeja), me je vprašal, če sem bral neko stvar v časopisu. Nekam malomarno sem rekel, da sem prebral naslov, več pa ne. ?A tako,? je vzrojil Plečnik, ?če vas to res ne zanima, vam pravim, da ne delate prav. Človeka, predvsem pa arhitekta morajo, pravim vam, morajo tudi take stvari zanimati. Ali niste ali nočete biti radovedni. Jaz pa vam povem, da sem radoveden in še vam rečem, arhitekt se mora zanimati za vse; in še vam pravim, to ni nobena babja radovednost, ali, kakor rečemo, babji firbec!? S temi besedami mi je hotel pojasniti, kaj se pravi biti radoveden. Plečnikova radovednost je bila vedoželjnost. 

Naj to pojasnim z nekaj lastnimi doživetji.

Plečnik je urejal stopnišče v Gledališki stolbi. Po njegovi skici sem moral posneti volute jonskega stebra, to pomeni, narisati v naravni velikosti. On je narisal vse s prosto roko in odšel. Kaj sedaj? Kje je moja prosta roka v primeri z njegovo? Mislil sem in mislil. Voluto sem nazadnje skonstruiral s šestilom in ugotovil, da je popolnejša od skice. Ko je napočil drugi dan, je že pristopil Plečnik: ?Natančno sem pregledal vaš detajl volut in ugotovil, da niste delali po komplicirani Vitruvijevi metodi, kako, pa nisem mogel dognati...? Zaskrbelo me je: ?Gospod profesor, ali sem prav posnel vašo skico?? ?Odlično, bolje ni mogoče,? je odgovoril Plečnik. ?Razložite mi!? Ko sem mu počasi in nazorno pričel razlagati, je sedel na stol, kjer sem običajno sedel jaz, in pazno sledil. Potem je dejal: ?Razumem, Ich sag's ihna, das ist eine Erfindung!?

Drugič spet je Plečnik urejal park, oziroma stopnišče pri trnovskem mostu. Oblika prostora je zahtevala eliptičen bazen. Plečnik je narisal tako imenovani ?korbbogen?. Rekel sem mu, da bi bila umestnejša elipsa, a je ugovarjal: ?Prav, samo kdo jo bo na mestu začrtal?? ?Nič lažjega,? sem odvrnil, ?če vam je prav, jutri zjutraj, kot po navadi.? Plečnik se je strinjal. Naročil sem vrtnarju, kakšno vrv in količke naj prinese. Drugo jutro se snidemo na mestu. Plečnika sem vprašal za smer in dolžino podolžne osi. Natančno je pokazal. Prav tako prečno os. Z vrtnarjem sva določila pravi kot (tudi temu se je Plečnik čudil!), določila obe žarišči elipse, nato pa sem vrtnarju pokazal, kako naj začne s količkom brazdati obod elipse. Plečni je bil ves prevzet: ?Tako star sem, pa česa takega še nisem videl. Povejte mi, zakaj in kako, me silno zanima!?. Razlaga, moram reči, vrtnarja ni prav nič zanimala.

Potem sva bila nekoč na griču, kjer naj bi stala kraljeva rezidenca Suvobor. Plečnik je odločil, naj bo podolžna os natančno na zvonik cerkve na Otoku. Nenadoma je vprašal, kje je pravzaprav sever. Silno važno zanj. Busole nisva imela, pa sem rekel: ?Takoj, gospod profesor!? Vzel sem uro in določil smer sever. ?Prav, v redu, sedaj pa mi povejte, kako ste z uro določili sever!? Pokazal sem mu. ?Dobro, to vidim, toda ne razumem, zakaj, poučite me, prosim, rad bi vedel, zakaj je tako.? Sedaj sem bil v škripcih. Pojasniti nekaj, česar nisem še nikoli nikomur razlagal. Vendar se mi je posrečilo v taki meri, da mi je Plečnik, potem ko me je pogledal naravnost v oči, dejal: ?Kapito, pozna se vam, da ste veliko instruirali.? Dvakrat značilno: Kako pozorno je sledil razlagi in odkod je vedel, da sem v mladosti instruiral?

Plečnik torej ni bil radoveden v običajnem pomenu besede, ampak silno vedoželjen. Ne samo nekaj poznati, ampak razumeti vzrok, to je hotel Plečnik. To je bilo njegovo gonilo, zato je toliko res v polnem pomenu besede vedel in znal. Čut za lepoto in vedoželjnost sta prirodna darova ali, po Plečniku, božji dar.

Na Dunaju se je Plečnik na Wagnerjevo pobudo posebej učil opisne geometrije. Profesorja mu je preskrbel Wagner sam. ?Ne morem povedati, kako mi je ta človek znal vse razložiti in nazorno pokazati. Lahko rečem, prostoročno risanje mi že prej ni delalo težav, poslej pa tudi tehnično ne.? Poudarjam: Ne samo, da je Plečnik znal opisno geometrijo, kolikor jo mora znati arhitekt, ampak je tudi takoj ugotovil, kakšni tlorisi, prerezi in pogledi so potrebni, da bo stvar nazorna, umljiva. Natančno je tudi vedel in svetoval, v kakšnem merilu je treba kaj risati, od ideje pa do detajla.

Študent je skiciral tloris hiše v silno majhnem merilu. Plečnik ga je takoj opozoril: ?Gospod kolega, niste na pravi poti. Ko boste prenesli skico v merilo 1:100, boste naleteli na težave. Tudi skicirati je treba v določenem merilu.?

Drugič me je povabil: ?Zdaj bova pa detajlirala.? To je pomenilo vse, ali samo nekatere dele, zrisati v naravni vlikosti. Risali smo na ovojni papir. Takoj sem se pripravil risati v naravni velikosti. Plečnik pa me je opozoril: ?Ni prav tako, dragec, se bova zmotila, izgubila v detajlu. Najprej boste to narisali v merilu 1:10, ali pa tudi v merilu 1:20. Potem šele boste mogli prav risati v naravni velikosti.?

Kadar je videl, da določena stvar študentu ni jasna, je silno rad ponazoril vse v normalni aksonometriji, ali, kakor je sam rekel, v ?kavalir perspektivi?. ?Boljše ponazoritve, zlasti konstrukcije, od kavalir perspektive ni,? je rad ponovil.

Wagner, ki je Plečnika visoko cenil, je ,kolikor mi je znano, prepustil naročilo za Zacherlovo hišo v celoti Plečniku. Tako se je Plečnik lahko bolj razgledal tudi po visoki, tako buržoazni kot aristokratski, družbi. Videl je lahko od blizu njih navade, dobre in slabe strani. Zato pri sprejemih in visokih obiskih nikoli ni prišel v zadrego. Pogosto je, prav zaradi svojih dunajskih let, pri tem uporabljal nemščino.

Ne vem, koliko je Plečnik cenil Wagnerja kot arhitekta, recimo umetnika. Ko se je po vsaj enoletnem bivanju v Italiji (za nekaj časa se je pomudil tudi v Parizu) vrnil nazaj na Dunaj, ?nisem in nisem mogel nazaj k Wagnerju, četudi so mi bila vrata na stežaj odprta. Morda sem se mu s tem celo zameril. Toda v Rimu in Florenci sem tolikanj lepega videl.? Da, brez Italije, kjer je risal, skiciral, opazoval ter spoznal, kot je sam rekel, klasiko do vseh podrobnosti, bi Plečnika ne bilo, vsaj takega ne, kot se nam pozneje razodeva. Rim je pomenil v njegovem dojemanju in pojmovanju nenavadno prelomnico. Koliko je nanj vplival Wagner, ne vem, vsekakor pa se je Plečnik po Rimu temu morebitnemu vplivu odtegnil popolnoma in po svoji volji. To je sam povedal. Da pa se je prepustil vplivu klasike, nam kaže njegovo delo.

Poleg ukaželjnosti je imel Plečnik posebno nagnjenje do potovanj. Omenil sem že popotovanja po Goriški in Istri ter potovanja s sestro v Trst, pa Italijo in Pariz. S študenti iz Prage je potoval po Slovaški, Češki in Nemčiji. Bil je tudi v Varšavi. S svojimi ljubljanskimi študenti je napravil mnogo krajših izletov, posebno rad je imel Šmarno goro, o kateri je rekel, da je njegova ljubica. Dolgo je bilo potovanje po morju v Atene in z vlakom nazaj. Značilno za Plečnika je, da je vsako potovanje naredil potrebno. Nikdar mu ni bilo potovanje samo zabava. Morda ni narobe trditi, da je na potovanjih učil najprej sebe, nato pa še druge. Ko smo dvomili, da bo šel z nami v Atene, nam je takole dejal: ?Nečaku sem že davno tega obljubil, da bom potoval z njim kam daleč. No, vidite, sedaj imam priliko, res pa je, da bi Akropolo rad videl!?

Jasno vidimo njegov namen. Vedno je tako ukrenil, da je lahko rekel: ?Je bila pač taka volja božja.?

Plečnik je bil nenavadno priden človek. Nedelja zanj ni bila prava nedelja. Od delavnika se je razlikovala le po tem, da je šel zgodaj k maši (kolikor vem, v stolnico ali k sv. Jakobu), nato v kavarno, kjer je rad kaj pripovedoval študentom. Vse nedeljske popoldneve je prebil v svojem ateljeju (ime je ključ, ker je bila tehnika v nedeljo popoldne zaprta). Delal, risal, snoval je neprestano. Na obiske ni hodil. To je posebej poudaril, kot bi nas hotel opozoriti. Rad pa se je sprehodil. Nikamor pa ni šel tjavdan. Ko so gradili njegovo cerkev v Šiški, je bilo potrebno marsikaj preveriti na kraju samem. Plečnik je šel, pa je vendarle ubral pot za Cekinovim gradom! In to čimbolj zgodaj zjutraj ali takoj po kosilu. Vselej je rad prišel še malo v šolo. Zvečer, redno po šesti uri, je šel h Kolovratu, kjer sta bila domenjena z bratom Janezom in pozneje še z direktorjem Prelovškom. Tudi drugi so vedeli, da ga tam lahko najdejo. Saj je lahko vsakdo videl, da je Plečnik notri, po njegovem značilnem klobuku, ki se je kot senca odražal na steklenih vratih v veži. Plečnik je namreč vedno sedal v kot pri vratih, na levi strani veže. Niti v najhujši zimi ni stopil v sobo. Kakršen je šel po cesti, tak se je pri Kolovratu tudi usedel. Pod skal'co - to je druga gostilna, kamor je zahajal - se je najraje usedel v kuhinji. Pozneje, ko je prihajal z zgoraj omenjenimi, je posedal v sobi. Tu je površnik ali zimsko suknjo odložil. V ateljeju ni nikoli dovolil, da bi mu kdo pomagal obleči se, v gostilni pa je to dopustil in se posebej zahvalil. Imel je to za posebno tehtno. Med vojno je povsem prenehal zahajati v gostilno in tudi po vojni ga tam nisem več videl. Če je bil v gostilni sam, je vedno bral časopis. Vidimo zopet, kako je Plečnik vse, kar je počel, sam pred seboj opravičil.

Iz Rima se je Plečnik vrnil na Dunaj, a ne k Wagnerju. Kaj je na Dunaju potem delal, ne vem. Tega mi posebej ni povedal. Rekel pa je nekako takole: "Nastopili so težki časi, vojna je bila v zraku, zaslužka ni bilo - so bili arhitekti, ki so si vzeli življenje in jaz se temu nisem čudil. No, pa me je obiskal prijatelj, arhitekt Kotera, in mi rekel, naj bi prevzel mesto profesorja na praški srednji tehnični šoli. Priskrbel mi je frak in kar je potrebno za avdienco pri prosvetnem ministru. Ne vem, kako bi dalje živel na Dunaju. Tako pa sem prišel v Prago, kjer sem mislil, da bom od dolgega časa umrl. To je nekaj neverjetnega, Dunaj - Praga, kot noč pa dan. Ko sem prišel v Ljubljano, mi ni bilo tako, niti malo ne.? Kolikor vem, je Plečnik užival pri Čehih velik ugled. Po vojski mu je predsednik Masaryk poveril preureditev Hradčanov in svoje letne rezidence. Kolikor sem lahko povzel iz pripovedovanja, sta se Plečnik in Masaryk vzajemno silno cenila. Bila sta si že na zunaj, še bolj pa notranje zelo podobna. O tem se je Plečnik izrazil takole: Masaryk je velik, globok filozof. Ne veruje sicer, da je Jezus Bog, trdi pa, da je to največji človek vseh časov in narodov.? Kot posebej pomembno je dodal, da je Masaryk Slovak, Beneš pa Moravan. Plečnik je silno užival, ko je s svojimi študenti hodil po Slovaškem. Mnogo mi je pripovedoval, kaj je tam videl, kakšni so običaji itd. Opozoril je, da Slovaki same sebe imenujejo Slovenci, nas pa kličejo Slovinci. O Čehih je rekel, da so nekam sami zase, da so neveseli ljudje, ?nekaj husitskega je v njih,? je dobesedno zaključil. Rekel je še, da Čehi Slovake prezirajo, da jih zatirajo, in povedal je rek o vlakih, ki vozijo na Slovaško: Na Slovensko, na Slovensko in obratno: do Prahi. Prvo se govori hitro, drugo mukoma in počasi. Masaryku, jasno, odnos med Čehi in Slovaki ni bil všeč, a moral je vzdržati. Plečnik mi je tudi povedal: ?Masaryk mi nekoč bolj vzdihne, kot reče: ?Spet sem moral podpisati smrtno obsodbo, kar je proti mojemu spoznanju. A prisilili so me, moram, kot predsednik... Vendar vsak tak dan zabeležim v koledarju s črno piko.??

Da je bilo Plečniku v Pragi dolgčas, lahko zaključimo iz nenavadnega primera, da je vzel k sebi svojo nečakinjo Špelo. Sam je rekel: ?No, pa je nisem imel dolgo pri sebi. Odkrito vam povem, začel sem se bati zanjo.

S kakšnimi občutji, zakaj se je Plečnik tako rad vrnil v Ljubljano, je sam lepo, da lepše ni mogoče, napisal v sedaj znanem pismu svojim praškim študentom. ?Kosti teže h grobovomo očetov in - če mi je dovoljeno tako izpovedati - ljubezen do preostale pedi naše zemlje narekuje: Dvigni se, nesi domov razdat svojo starost, svoj mir.?

Plečnik mi je sam z vso resnostjo, ki je temeljila na spoznanju, rekel, da postane arhitekt resnično arhitekt šele s petdesetimi leti. In toliko star je prišel v Ljubljano. In ni se vrnil kar tako. Imel je tehten razlog: ljubezen do domovine. Svoj edinstveni umetniški čut, svoje neizmerno znanje je hotel razdati pedi domovine, ki je ostala po vojni. Vedimo, da je Plečnik jokal po izgubljeni Goriški, Krasu in Trstu, po tem najlepšem delu domovine. Samega sebe je tej domovini dobesedno razdal, njegove besede so bile preroške.

Skrivnostni Plečnik? Nad trideset let se je skrivnostno pripravljal za delo v domovini. In vse, kar je v tujini naredil, je malenkost v primeri s tem, kar je naredil doma; in to niso samo njegova dela, raztresena po domovini. Plečnik ni bil samo arhitekt.