Pojdimo nazaj k njemu v šolo. Po svoje sem opisal svoje prvo srečanje z njim. Plečnikov vpliv se je kmalu pokazal. Je pa značilno, da je Plečnik vplival na vsakogar po svoje. Na nekatere študente sploh ni, oziroma so se ti njegovemu vplivu zavestno odtegnili. To je lahko storil vsakdo. Plečnik je to celo odobraval. Saj mi je rekel: ?Ne vem, kaj išče ta čloek pri meni. Er ist ein gemachter Mann.?

Kako je Plečnik vplival na študenta, lahko določno rečem le zase. Spoznal sem, da je arhitektura nekaj velikega (Plečnik je pozneje ob priliki navedel Wagnerja, da je arhitektura krona umetnosti) in da jo ima Plečnik v mezincu. Začutil sem njegovo ljubeznivost, zaznal njegovo neizmerno znanje. V nasprotju z vsemi, ki so nas učili, je bil v svojem govorjenju in ravnanju res skromen in ponižen, pri tem pa sem hočeš nočeš moral priznati, da je njegovo znanje univerzalno. Drugi so zopet v Plečniku videli velikega umetnika. Še drugi, zlasti oni, ki niso bili njegovi študentje, so fantazirali o neki sugestiji, da ne rečem hipnozi. Zame velja, kar sem povedal in drži, da ni mogel mimo njega, kdor ga je enkrat poznal. Res je, da smo mnogi njegovih študentov govorili, pisali in hodili kot Plečnik. Razumeti je treba, da smo ga hoteli posnemati tudi v teh malo važnih stvareh. Pojavile so se celo brade. Profesor dr. Prijatelj je videl moj indeks, me pogledal in dejal: ?Nenavadno moč ima ta človek, saj tudi vi pišete tako kot on, in menda kar vsi po vrsti.?

Posnemati Plečnika je imelo velik smisel, samo v čem, to je vprašanje. Mnogokrat je Plečniku ušel sarkazem, zlasti, če je kritiziral, sodil. Sarkazem je lahko duhovit, a je vedno boleč. Študent, kolega, ki ni bil Plečnikov učenec, mi je rekel: ?Ne misli, da boš drugi Plečnik, če ga boš v tem posnemal.? Da so mnogi nosili širokokrajne klobuke, polni domišljavosti, je znano. Hodili smo okoli, kot da opazujemo fasade in krajino. Res je bilo nekaj smešnega v tem. Ko je Plečnik videl, da posnemam njegovo pisavo, je rekel: ?Že prav, da pazite na svojo pisavo, vendar bolj pazite da boste čitko (ni rekel čitljivo) pisali.? Nekateri so namreč pisali že dobesedno hieroglife. S Plečnikovimi izrazi smo kritizirali in utemeljevali, zakaj je nekaj lepo, zakaj nam je kaj všeč, in obratno. Pri tem smo skušali biti čim bolj originalni in subjektivni. V resnici pa bi morali reči: ?Všeč nam je, ker je tako rekel Plečnik,? ali ker smo vedeli, da je njemu všeč. Plečnikovo presojo smo morali sprejeti, ker je bila že sama na sebi utemeljena. Vse, kar je presojal, je tudi poznal in vse vedel. To svoje znanje je velikokrat hote ali nehote pokazal. Študent, ki ga je Plečnik, vsaj v začetku, silno hvalil, je narisal originalen feston, ki ga nosijo ptiči. Plečnik je pripomnil: ?Lep motiv. Lahko si ga ogledate na Souvanovi hiši.? Ko je študent detajliral železen zapah pri cerkvenih vratih, mu je pomagal: ?Pojdite si ga ogledat na vratih Vodnikove kisarne v Šiški?. Če je videl, da si študent s čimerkoli že beli glavo, je takoj prinesel knjigo in, kot pravimo, študentu oči odprl, zlasti še, ker je v knjigi razvidne stvari vedno temeljito in poučno razložil. Kot sem že omenil, so mnogi kmalu nehali na zunaj posnemati Plečnika. Poznejše generacije, in teh ni bilo malo, pa ga sploh niso posnemale. Moja generacija je posnemanje ohranila predvsem v pisavi, govoru in risanju. Zase lahko trdim, da po slednjem spoznam skoraj slehernega Plečnikovega učenca.

Plečnik je bil, kot sem že omenil, nenavadno priden in delaven. To svojo lastnost je očitno poudarjal in naravnost hotel z njo vplivati na učence. Tako je meni že prvo leto rekel: ?Nulla die sine linea! Ali razumete?? Odkimal sem. ?No, vi bi pa to že morali razumeti!? ?Zakaj bi moral razumeti, saj nisem hodil v latinske šole,? sem molče ugovarjal. Pa mi je Plečnik hudomušno odvrnil: ?Saj vendar berete francoske romane?. Kot da bi vedel, katera beseda mi dela težave, je dostavil: ?Die se pravi dan!? Razumel sem. ?No, vidite, pri meni to drži, tudi vi tako delajte.? Mene se nasvet ni prijel, začudil pa sem se, odkod ve ta človek, da berem francoske romane. Pozneje sem celo zvedel, da je drugemu, starejšemu študentu povedal, da tega pri meni ne odobrava, da to ni prav in mi je torej očital. Ko smo že ravno pri tem, kako je Plečnik poznal človeka, naj povem o dogodku, ki je bil zame skoraj usoden. Nisem imel nobenega pravega risalnega orodja. Sčasoma sem se zavedel, da Plečnik to moje orodje gleda postrani. Ne bodi len sem pretapeciral neki star etui, vanj zložil šestila in peresa različnih firm, šestiloma sem celo naredil držalo. Vse sem očistil in spoliral. Zdelo se mi je imenitno. V šoli sem ga postavil na vidno mesto.

Zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Komaj sem se Plečniku umaknil, da je lahko sedel na moje mesto, že me je obšel čuden strah. Ko je vzel v roke moje šestilo, sem mislil, da se bom sesedel. Pobliže si je ogledal moj izdelek, potem pa rekel naravnost: ?No, pozna se vam, da ste šlosarjev sin!? In čez čas: ?Vsak šuštar ima sebi primerno orodje, kaj šele arhitekt! To boste morali drugače ukreniti, nabaviti.? In je šel. Bil sem strt in nepopisno užaljen - prvič v življenju mi je nekdo očital, da sem šlosarjev sin! In ta človek je bil Plečnik, tišlarjev sin! Nepopisno, grozno mi je bilo pri srcu. Dobro vem, da v šoli nisem zdržal. Šel sem ven in se nisem potolažil, dokler nisem sklenil, da se prepišem drugam - kamorkoli, samo proč, za arhitekturo - umetnost tako nimam ?geista?... Človek obrača, Bog obrne (sem slišal kasneje, prav tako iz Plečnikovih ust prvič). Meni se je zgodilo v tej stiski precej tako. Kmalu po tistem dogodku, o katerem živ krst ni vedel, me je brat vprašal, če bi kupil za osemsto din risalno orodje pokojnega študenta arhitekture Likoviča. Njegov brat bi ga rad prodal, saj ni imel orodja kaj rabiti, bil pa je v stiski. Izplačam ga lahko v obrokih. Pristal sem in ostal v Plečnikovi šoli... Zadeva je bila na videz končana, dejansko pa še dolgo ne. Omenjeni dogodek je bil v silnem nasprotju s Plečnikovo ljubeznivostjo, skromnostjo in nezahtevnostjo. Vendar Plečnik take skromnosti pri mladem človeku ni odobraval. ?Kdaj se boste napucali, če ne ko ste mladi? Samo mlad fant si lahko da, in to utemeljeno, klobuk postrani, saj ga ima punca rada!? 

Že davno bi moral povedati: Plečnik je bil nepopisno dober in plemenit, tako dober in plemenit, da je vsa njegova nenavadnost v dejanju in mišljenju razložljiva le, če vemo za to dobroto, plemenitost. Ta njegova lastnost je bila posledica njegovega svetovnega nazora. Bil je edini človek, ki sem ga poznal, ki je imel jasen, neovrgljiv svetovni nazor.

Plečnik ni imel premožnih staršev. Revščino je dovolj okusil, po lastni izjavi celo na telesu. Rekel je: ?Revščine se človek upravičeno sramuje.? Iz zgoraj omenjenega dogodka sledi, da je bil do revščine skoraj neusmiljen. Poudaril je, da mu življenje umetnikov - bohemov ni všeč, in se z njimi ni družil, čeprav so se mu vsiljevali. Plečnik je predobro videl, kako ste oblečeni (po njegovo: vobče soanirani). Spotaknil se je, če niste bili svojemu stanu primerno oblečeni. Rekel je: ?Ni mu treba biti tako zanemarjen, umazan.? Ko sva se nekoč poslovila pred mostom pri trnovski cerkvi, je pepel z njegove cigatere padel na mojo obleko. Brž ga je odpihnil, kar sem hotel preprečiti, in rekel: ?Oprostite, imate tako lepo obleko.? ?Die Französin kleidet sich, eine Deutsche zeiht sich an!? je rekel in pouaril oba glagola. ?Ni mi všeč ?Trauerschleier?, z nežnim pajčolanom zastrt obraz pa mi je všeč.? In čudo vseh čudes: Škornje je imel za primerno žensko obuvalo.

Kdo je kdaj videl Plečnika neobritega, neostriženega ali zamazanega? Kdo ga je videl strganega ali s pošvedranimi čevlji? Ali vsaj z zaprašenim klobukom? Nihče in nikoli. In vendar je bil Plečnik tako skromno napravljen in ga na videz vse to ni motilo niti zanimalo. Vidimo samo protislovja.

Spominjam se, da je rekel to in to, pa zopet takoj ravno diametralno nasprotje, da je to naredil, pa zopet nekaj čisto drugega. Tak je bil kot človek, tak kot arhitekt. Prepričljivo: Naredil je načrt za cerkev sv. Duha na Dunaju, pa je naredil tudi cerkev sv. Frančiška v Šiški v Ljubljani.

Slučajno je bila na mizi samo obrabljena radirka. Z njo se je potrudil Plečnik. Ko je vstal od mize, je vzel svoj staromodni ?priftošl? (tako je sam rekel) in iz njega deset dinarjev, jih položil na mizo in rekel: ?Nate in si pojdite kupit radirko.? Najmanj pet novih sem imel v predalu! Naj mu jih pokažem? Počasi sicer, a vendarle sem pogruntal, kaj hoče. Nabavil sem si brezhibne risarske potrebščine. Ko sta z nekim učencem risala detajl, je nenadoma rekel: ?Tale naš Lenart ima imenitne barvaste svinčnike, ne vem, kje jih je staknil, kar sposodiva si jih.? Odklonil je izdelavo načrtov za lovsko kočo v dolini Radovne - namenjena je bila kralju Aleksandru. Temelji so že stali. Rekel je: ?No, če hoče moj kolega to delati doma, ker tu nima časa, v redu.? ?Bom?, sem odgovoril, ?če mi boste, gospod profesor, pomagali.? ?Bom,? je bil odgovor. Ko sem vse nanesel in nakazal fasade, je Plečnik marsikaj popravil. Na eni od fasad je med dvema oknoma naskiciral sliko Matere božje. Vse sem narisal, dobro premislil in Plečnik je pokazal delo učencem, z dostavkom, da tako premišljenih načrtov še ni videl. Podobico Matere božje sem pustil prazno. ?No, zakaj pa tega niste narisali?? Plečnik je dobro vedel, zakaj nisem tvegal in je nadaljeval: ?No, pa naj bo tudi nekaj mojega zraven.? Nariše in pobarva.

Vse sem namreč vnaprej pripravil. Ko je odložil čopič, je rekel v dunajskem narečju nekako takole: ?No, so a Pinsel, slišite, s takim čopičem še svoj živ dan nisem barval.?

Ni mi dal tisočaka, da bi si kupil orodje, ne, skoraj žaljivo je dal deset din, naj si kupim radirko, in vendar mi je dal sedemkrat sedem tisoč in še mnogo več, zakaj Plečnikova dobrota ni bila očita.

Pripovedoval mi je zgodbo: ?Wagnerja je nekoč iskala neka gospa, pa je ravno njega vprašala, če ve, kje je. Wagner pravi, da ne ve, in jo še vpraša, čemu ga išče. Gospa odgovori, da bi ga rada prosila za podporo, kjer je slišala, kako dober človek da je. Wagner pa je odvrnil: ?Kako ste mogli kaj takega slišati? Kolikor jaz poznam Wagnerja, on še zdaleč ni dober človek...? Plečnik je povedal zgodbo do konca in dodal preprosto: ?Jaz sem pa zraven sedel.? Nekoč je Plečnik odpravljal berača - jaz sem samo poslušal, videti ni bilo mogoče. Sklepal sem, da je berač stalen gost. Koliko mu je Plečnik dal, torej ne vem, ali berač se je silno zahvaljeval. Pri tem pa ga je Plečnik ošteval, da sem se moral smejati. Pod skalco je dal vedno napitnino Agati. Pri tem je skoro vedno dejal: ?Na, hudič, pa beži.? In Agata se je od srca nasmejala. In zopet na cesti proti njegovemu domu: ?Tamle gre en moj revež, počakajte!? In je šel prek ceste in revežu dal - vse je bilo storjeno v tišini, le iz oči reveža in njegovih gest je sevala nenavadna hvaležnost. Plečnik je pregledal seznam udeležencev ekskurzije v Grčijo. Videl je, da mene ni. Baje je rekel predlagatelju: ?Kar napišite ga, tudi on bo šel.? Meni samemu je rekel: ?Kar pripravite se, tudi vi boste šli.? Kako neki, sem si mislil, saj nimam denarja. Nekaj dni za tem mi je dal ček za dva tisoč kron, rekoč: ?Denar dvignete v Češki banki, vaš je! Ne zamerite, čisto sem pozabil na vas; ponoči sem se spomnil.? Pustil je kuverto na mizi. In koliko sem še dobil takih kuvert. V vsaki je bilo kaj napisano, skoraj vedno pa zaključek: Vzemite, malo je, a od srca. Kaj vse je storil Plečnik za svoje učence. Če kdo trdi, da zanj nič, je bil tega pač sam kriv. Zase in za mnoge druge moram reči, da takih honorarjev, kot sem jih dobival kot njegov ?oproda?, nisem dobil nikdar več. ?Veste, kar si boste prihranili, si boste v mladosti, na starost se ne da šparat!? Mnogim je (meni samo in izključno on) toplo priporočil službo, pri tem pa skrivnostno rekel: ?Wir sind ja kein Arbeitsvermittlung Bureau!? Tudi je mnogim profesorjem prikazal, da arhitektom nekaterih stvari enostavno ni treba znati, ker arhitekta tisto samo bega in ga zapeljuje.

Vidimo, da je Plečnik delil dobroto tudi očitno.

Zelo redko je Plečnik ukrepal takoj, tudi z nasvetom je vedno počakal. Kako in kdaj je ukrenil, se ni dalo zlepa zaslediti, zakaj Plečnik je delil dobrote premišljeno. Ni bil rojen dobričina, a je iz meni neznanih razlogov postal neizmerno dober človek.

Nikdar, v še tako zagonetnih primerih nisem mogel zaslediti pri njem zle namere, marveč vedno globoko skrit dober namen.

Da bo vsaj kolikor toliko razumljivo, kar bom še povedal, moram posebej poudariti, da je bil Plečnik veren človek: Edino svoje vere, ali bolje Boga, ni nikdar zatajil. To smo vsi lahko videli. Ne glede na to, s kom je šel, se je dosledno pred cerkvijo odkril, pa tudi pred znamenjem. Odločno je povedal pred učenci: ?Jaz sem kristjan, in to brezpogojno katolik. Druge krščanske vere nosijo v sebi pečat razkola. Čehi so sicer pobožen narod, ali nekaj zagrenjenega, husitskega je v njih.? Kadar je opisal kaj bolj nenavadnega iz svojega življenja, je rad zaključil: ?Ne morem si kaj, liebe Kinder Gottes, jaz verujem v Previdnost božjo.? Tudi je dejal: ?Pisano je, da je vera velik zaklad, pa je še pisano, da je vera največji dar božji.? Vsiljeval svoje vere ali zameril drugim nevero ni nikoli, vsaj očitno ne. Verjetno je spoštoval svobodo vesti. ?Vi se morate zavedati, da ima samo človek prosto voljo in je samo to njegova odlika.? Vedno, kadar sem se poslovil za dalj časa, je rekel: ?Pojdite z Bogom!? In koliko pisem zaključil: ?Ostanite z Bogom!? Vsem nam je rekel: ?Oče naš je tako težka molitev, da jo boste nehali moliti, če jo boste preveč premišljevali, mar res tako delate, kot molite? Pomislite vendar: Kakor tudi mi odpuščamo! Saj to ni mogoče...!?

Že sem povedal, kako je Plečnik opisal razmere med arhitekti pred vojno, da so nekateri napravili samomor in da se temu ni čudil. Zakaj ne? Kolikor poznam Plečnika, je vedno sovražil denar. Rekel je: ?Denar je hudič, bojte se ga!? Taisti Plečnik pa je tudi rekel: ?Denar vam bodi sredstvo vaše svobode, brez denarja ne morete nič in vas vsak nekam sune...!? Tudi je modroval, da brez denarja ni arhitekture. ?Ne vemo sicer, koliko denarja so imeli, ko so nastajale velike arhitekture, na vsak način pa so vsaj nekateri morali imeti denar. Zacherl je bil bogat in tak trgovec, da je znal pljunek spraviti v denar. Na njegov bežen opis, kako naj bo urejen trgovski lokal, sem pripomnil, da bo taka oprema zelo draga. ?Nič ne de, ravno to hočem. Veste, če so take drage reči v trgovini vidne, to ljudi zelo privlači.?

Plečnik je imel najraje, če denar pri njegovih delih ni igral odločilne vloge. Ni bil noben fantast, imel je preveč lastnih izkušenj. ?Ljudje, saj ne rečem, govorijo in sanjajo, radi bi velike, lepe reči, pri denarju pa se vse ustavi ali vsaj zmaliči.? Nekoč je rekel: ?Gospod kolega, tega res ne delajte, ne zahtevajte, da se mora izvršiti, ker je izvedba nepotrebna, absolutno pa predraga.? ?In prišlo je sedem suhih krav in sedem debelih! Verjemite in zapomnite si, zgodba je večna. Redke, zelo redke so prilike, ko arhitekt lahko nekaj izvrši, kot hoče! Kadar pa boste videli razsipati, tedaj vedite: napuh hodi pred padcem, to je zgodovina.? Predobro je vedel, kaj je denar, da je blagodejen in da je pogubonosen. Zato je sovražil pohlep po denarju.

Za neko veliko zgradbo sem risal načrte. Dobil sem lep, nepričakovan honorar. ?Bodi pameten,? mi je svetoval prijatelj, ?zahtevaj pri Plečniku tudi vodstvo gradnje, to je šele honorar, zakaj bi ga prepustil drugemu?? Ves razburjen, kot da ne delam prav, sem šel k Plečniku v kabinet. Hvala Bogu, da sva bila sama. Verjetno niti končal nisem, ko me je že Plečnik prekinil. Z vso odločnostjo je odbil prošnjo, češ, naj si zadevo izbijem iz glave, sicer pa to ni niti malo njegova zadeva in naj ne bo niti moja. Nekoč sem videl, kakor je Plečnik nekoga predirljivo pogledal in si odtlej vedno rečem, da je takrat tudi mene tako pogledal. Hvala Bogu še enkrat, da sva bila sama. To me je rešilo. Šel sem iz kabineta in začel pospravljati svoje stvari. Neskončno me je bilo sram. ?In vsega so krivi kolegovi, morebiti celo zlonamerni, nasveti! Vedno sem tako skromno živel, pa nenadoma tak pohlep po denarju! Nikdar več mu ne bom mogel pogledati v oči! Samo proč in izgini...?

O, kako sem se motil o njem, ravnal pa sem mogoče pravilno. Ko sem že vse pospravil, je nenadoma vstopil Plečnik: ?Kaj ste naredili?? Opravičil sem se, da grem, ker nimam pravega dela itd. Plečnik teh mojih besed sploh ni poslušal, ker je takoj hitro rekel: ?Kaj, vi ne dela? Pri meni? Kdo vam je to rekel? Vinohradska cerkev vas ponovno čaka in pogovorila se bova.? Nato se je sklonil k meni nad mizo in tiho dodal: ?Veste, prav sem vam rekel, ni to moja zadeva in vam pravim, naj ne bo tudi vaša zadeva. Vi veste, čigava je, in še vam pravim, da sem zadeve sit. Samo čakal sem, da ste z njo končali. Ne sprašujte, kmalu boste zvedeli, prekmalu. Kar se drugega tiče, vi vodja, ?arhitect en chef?, verujte, poznam vas in vem, kaj je to, vi niste za to, vi niste in ne boste znali ljudi sekirat. Zato vas prosim, da me ubogate!? Preden je izrekel poslednjo besedo, je malo počakal.

Ni mogoče povedati, kakšen kamen se mi je odvalil od srca. Kamen, ob katerega bi se usodno spotaknil. Skoraj taksativno mi je Plečnik nanizal razloge in res sem kmalu izvedel zakaj mi je rekel, da je zadeve sit. Ali, česar sem se najbolj bal in sramoval, tega preprosto ni omenil. Pa je bilo na dlani: Vsega je bil kriv pohlep po denarju. In Plečnik, naj poudarim, tega ni omenil, na to ni namignil. Zakaj ne? Mar nisem bil naravnost drastičen primer njegove trditve, da je denar hudič? Ob človeku, ki je to zagrešil, pa se, ne morem reči drugače, veliki Plečnik ni spotaknil! Nasprotno, v silni bolečini ga je preljubeznivo potolažil in spodbudil za vse življenje.

?Vi ne veste, kaj se pravi pomagat,? mi je mnogokrat rekel, ?kaj pomeni to za tistega, ki mu pomagamo, kaj šele za tistega, ki pomaga!?

Plečnik, kot je sam povedal, ni bil nikakor mirne, ampak je bil skoraj divje narave in je poudarjal, da je Kraševec. ?Kot otrok sem se nad svojim bratom Janezom tako razjezil, da sem letel z nožem za njim in ga, hvala Bogu, nisem ujel, ker ne vem, kaj bi se sicer zgodilo.? Wagner je študente, če so Plečnika dražili, na njegov srd opozoril in Plečnik je po nemško povedal, da je Wagner odklonil vsako odgovornost, če bi se kaj zgodilo. Z bratom Janezom sta na Dunaju silovito demonstrirala in ?skozi okna stole metala!? Ker niso bile neke publikacije raznešene, kot je odredil, je pridrvel na tehniko - bila je nedelja - našel tam študenta, ki je bil zadolžen za to in se nad njim tako znesel, da je študent mislil, da ga bo jeza vrgla. ?Stande pede,? pri priči, je moral na Plečnikovo zahtevo raznesti pulikacije, ?do poldneva morajo biti raznešene!? Presrdit nastop svojega nečaka je opravičil z besedami: ?Veste, mu ni za zameriti, je naše krvi!?

Naj opišem še en značilen dogodek.

Dvajsetega januarja leta 1932 zvečer, okoli šeste ure, je stopil Plečnik k moji mizi in vprašal: ?Gospod kolega, mar nimava midva nekaj pogledati v Rogaški Slatini?? Pritrdil sem. ?No, prav. Jutri greva. Kdaj gre vlak?? Dogovorjeno. ?Mein Gott!? sem si mislil, ?pa ravno za moj god!? Ali ... Drugo jutro sem prišel vsaj četrt ure pred odhodom vlaka, pa sem tam že našel Plečnika in njegovega brata Janeza. Plečnik se je od brata poslovil z vprašanjem: ?Torej zagotovo prideš?? ?Zagotovo!? Preden sva prišla v Rogaško Slatino, me je vprašal, kje bi bilo primerno zvečer malo posedeti in s kom. Svetoval sem gostilno ?Pri Ogrizku? v naselju Sveti Križ. ?Je to daleč?? ?Tričetrt ure!? S kom naj bi posedeli, nisem vedel svetovati. ?No, gospoda direktorja boste povabili, h gospodu kanoniku greva pa itak sedajle skupaj.? Kanonik se je s predlagano gostilno nadvse strinjal in naju pridržal na kosilu. Preden smo odšli, sem šel povabit še direktorja. Medtem sta se Plečnik in kanonik gotovo pomenila, za kaj gre. Meni je postajalo vse bolj in bolj zagonetno. Vedel nisem nič. Pri Ogrizku je Plečniku silno ugajalo; sami smo sedeli v posebni sobici, ljudi pa tako ni bilo veliko. Plečnik si je ogledal tudi klet. 

Občudoval je vzoren red in nenavadno prijetno toploto. Jedli smo bohinjski sir, ki ga je Plečnik nenavadno pohvalil. Krčmar je pojasnil, da postane sir tako dober, če je shranjen v vinski kleti na policah pod stropom. Nenadoma je vzel Plečnik iz žepa uro in mi rekel, naj grem na kolodvor pogledat, če bo morebiti le prišel njegov brat, da bo vedel, kje smo. ?Malo pozno si se spomnil,? sem si misli, ?vendar, saj znam hitro hoditi!? Kljub temu sem malo zamudil. Gospod Janez je že stal na peronu in se oziral okoli. Bil je, kot ponavadi, brez klobuka, čeprav je bilo mraz. Imel je lepo črno suknjo, podloženo s klobučevino. Opravičil sem se zaradi zamude, pa me je kar prekinil, češ, glavno je, da sem prišel. Takrat sem prvič in zadnjič govoril s Plečnikovim bratom. Takoj me je vprašal, če sem letos že kaj smučal. Govorila sva o tem lepem in zdravem zimskem športu. Vedel je tudi, da se poleti veliko kopam in da sem dober in vztrajen plavalec.

Kmalu za nami je prišel gospod direktor in družba je bila zaključena. Tedaj se je dvignil gospod kanonik in v lepem, jedrnatem govoru Plečniku čestital za šestdesetletnico. Zavesa je padla. Direktor me je očitajoče pogledal, meni pa ni preostalo drugega, kot da sem skomignil z rameni. Ali je bila hotena ali ne, duhovito speljana potegavščina je povzročila najlepše razpoloženje. In Plečnik je imel pripravljeno še eno presenečenje. Dvignil se je namreč in mi prisrčno, kot je on znal, stisnil roko in mi voščil vse najboljše za god. Tako je mineval v najlepšem razpoloženju dogodek, ki pa se je prežalostno končal.

Mnogo sta povedala Plečnik in njegov brat iz svojih skupnih dunajskih let. Kako dolgo smo sedeli, ne vem. Za konec nam je gospod Janez pripravil črno kavo, ker je vedel, kakšno ima Plečnik rad. Drugo jutro smo šli v restavracijo Pri pošti na zajtrk. Stali smo še, ko pride šef in čestita Plečniku. Plečnik ga je takoj vprašal, odkod to ve. Šef mu je pokazal pravkar dospeli časopis Slovenec. Plečnik ga je samo bežno pogledal in že ga je popadla nepopisna jeza, ne, grozen bes, ki vrže človeka iz tira. Z najgršimi izrazi je psoval izdajatelja in ni mu bilo mar, kdo ga sliši. Buljil sem v tega besnega človeka. Bil sem že priča napadom togote in besa, a česa takega še nikoli dotlej nisem ne videl ne slišal. ?In to naj bo Plečnik? Nemogoče!? Ne vem, kako dolgo je trajalo. Še ves poln besa mi je skoraj grozeče ukazal: ?Mi moramo takoj proč, kamorkoli, samo proč!? Nisem vedel ne kod ne kam. Pomagal mi je gospod Janez in vprašal, koliko je do prve postaje in ali poznam pot. Opozoril sem, da je še hladno in da bo na poti poledica. Kljub temu smo takoj odšli. ?Vendar ste obljubili direktorju, da pridete na kosilo!? ?Ne pridem!? me je zavrnil. ?Kar pojdite in me opravičite, kot veste in znate, ne pridem, in šli bomo takoj, ko se vrnete!? No, opravil sem hitro in, mislim, dobro, saj sem imel kaj povedati v opravičilo. Gospod direktor mi je še svetoval gostilno v Kostrivnici. Nakazal mi je pot. Odšli smo. Pot do postaje mi je bila znana. Padajoče ivje je prekrivalo poledico in hoja je postajala tvegava - spodrsavalo nam je. Pogovor je skušal voditi Plečnikov brat. Vse mogoče je načel, da bi le speljal brata od besnih misli. Ko smo prišli do postaje, sem pokazal postajo in gostilno, kjer sem bil že večkrat, a Plečnik je vztrajal, naj gremo, kot je svetoval direktor. Pripomnil sem, da tam še nisem hodil in poti ne poznam. No, navkreber je še šlo. Restavracija Plečniku ni bila všeč, kosilo mu tudi ni teknilo, in čeprav smo imeli še dovolj časa, smo kmalu odšli. Pot navzdol je bila zelo nevarna, drselo je skoraj na vsakem koraku. Pazila sva vsak nase, še bolj pa na Plečnika in nekajkrat sva preprečila njegov padec. (Plečnik mi je svoje čase pripovedoval, kako je sedel na stopnicah nunske cerkve, kako težko je hodil in kako se je ?nekam naprej vzel?, da bo napravil drugačne stopnice, in jih, kakor vemo, tudi je). Plečnik mi je očital neumnosti, da smo šli najprej gor, potem pa po isti poti dol. Ko smo prišli do odcepa k postaji, mi je ponovno očital. Tedaj pa je bilo bratu dovolj: ?Poslušaj, Jože, kaj se znašaš nad gospodom arhitektom! Kaj ni prav na tem mestu pokazal, kje je postaja in kje je gostilna?? Te besede ?naravnost moža?, kot je o bratu rekel pisatelj Finžgar, so me sicer potolažile, a bal sem se, kako bo v krčmi, ki sem jo poznal kot preprosto a snažno. Ko smo vstopili, se je Plečniku zjasnilo. Nobenega gosta ni bilo, vse poribano in pospravljeno. Kmečka peč zakurjena in bilo je prijetno toplo. Krčmarica je prihitela s svežim prtom. Plečnik ji je prijazno naročil: ?Gospa, najprej boste prinesli liter belega vina na mizo, potem bomo pa naprej govorili. Te lepe mize pa ne pogrinjajte!? Prvič in zadnjič je v moji navzočnosti Plečnik naročil liter vina. Sicer je vedno vprašal, kdo bo kaj pil, zase je naročil največ tri deci.

Precej dolgo po tem dogodku je Plečnik težko hodil. O dogodku pa nikoli nič...

Še enkrat se je Plečnik, ko je sedel pri moji mizi, sklonil nad risbo. Tako je storil, kadar mi je hotel kaj bolj na uho povedati. ?Veste, včeraj sva se z bratom pri Kolovratu tako sprla, da so kelnarce zijale, vpila sva kot dva furmana.?

Zakaj mi je to povedal? Iz drugih ust o tem nisem nikoli nič slišal.

Iz opisanega lahko sklepamo, kaj je mislil Plečnik, ko je opravičil svojega nečaka. Nenavadno umirjenost, ljubeznivost, neoporečno taktnost in galantnost je očitoval le Plečnik. Kako to in zakaj? Plečnik sam nam bo mogoče veliko razjasnil. Kakšen je bil kot arhitekt, lahko vsakdo vidi, po svoje dožene iz njegovih del in publiciranih načrtov. Ni pa iz tega razvidno, vsaj očitno ne, kaj in kakšen je bil Plečnik kot človek.

Tudi za ves dan se je zaprl v atelje, da je preprečil obisk. To vem zagotovo, ker ga je nekoč pomembna oseba nervozno, skoraj užaljeno iskala. ?V Pragi sem včasih ostal kar v svojem kabinetu. Spal sem na mizi, pod glavo pa sem si dal knjige.?

V Kamniku smo bili. V gostilni je Plečnik naročil klobase. Med jedjo je (mogoče tudi namerno) tretjemu članu družbe ušla pripomba, da je petek. Prej dobra klobasa Plečniku ni več teknila. In nobena stvar tisti dan.

Bila je lepa velikonočna sobota. Okrog devetih mi je Plečnik rekel, da gre domov po Sivkota (to je bil njegov psiček), naj ga počakam, ker bomo šli v mestno vrtnarijo pogledat, kako so uredili, potem pa Pod skalco. ?Dovolj sem star, da si lahko kaj privoščim!? je smehljaje dostavil. Nekoč je povedal: ?Strašno me je mikalo, pa sem si rekel: Ne, Jože, ne boš!? Velikokrat je nam študentom razlagal: ?Vem, poženili se boste, vsak človek ima pravico, da se oženi.? Nekoč je dostavil: ?Tudi jaz bi se lahko oženil in sem mislil na to, ko sem bil na Dunaju. Da, bolj kot marsikdo drugi bi se lahko oženil, pa se nisem. Rekel sem si: Dvema gospodoma se ne da služiti, in arhitektura je postala moja ljubica.?

Ali je še kdo v Plečnikovi rodbini imel podobne lastnosti, da ne rečem čednosti, mi ni znano. Kakšni so bili starši, ne vem, ker mi Plečnik o njih ni govoril, razen da je bilo očetovo delo naporno, da je delal ves dan in si le ob sobotah privoščil liter vina. Ponj je hodil Plečnik in sicer v krčmo tam nekje pri Gledališki stolbi. Spotoma je kupil tudi časopis Slovenski narod. O materi pa je povedal le, da je z njo hodil vsako nedeljo k maši, k svetemu Jakobu, in da je bilo lepo.

Sklenem lahko še, iz opisanih dogodkov, da Plečnik svojih lastnosti ni imel v krvi, da mu niso bile prirojene. Torej si jih je moral sam pridobiti. Da, a kako? Ko bomo naprej premišljevali, bomo mnogokaj slišali od njega samega, še več, prav zgled nam bo dal. Da pa nam bo nadaljnje pripovedovanje bližje, povem naravnost, vnaprej: s premagovanjem in samozatajevanjem, z odpovedjo.