Moral je silno trpeti, ustvarjal je v trpljenju. Postaja nam umljiv njegov bledorumeni, v samoti vedno tako čudno nejevoljni izraz!

Kadar je bil sam, ali na pol sam - moja navzočnost ga ni motila - je bil vedno notranje žalosten. Zakaj?

Saj je znal človeka tako potolažiti in je vse za to storil!

Bil je silno, nedopovedljivo skrben človek. Več! Ko mi je preskrbel službo na magistratu, ki je bila veliko več vredna kot asistentsko mesto na Univerzi in bi je brez njega nikoli ne dobil (zveze so manjkale), mi je dejal: ?Vem, zavedam se, pošiljam vas ins eine Löwengrube. Zavedajte se tega tudi vi! Jaz se ne bojim in sem tako odločil!?

Minilo je nad pet let krasne službe, ko je prišlo do nenadne revizije na magistratu, in to najprej na gradbenem uradu. Ko sem ves zavzet šel po stopnicah, sta me dohitela dva geometra in mi povedala, da je vzrok revizije sumnja, da delam parcialne regulacije samo v prid strankam! Šel sem naravnost k Plečniku. ?Vi tukaj v tem času? Kaj se je zgodilo?? Povedal sem. ?Dragec moj, ostanite mirni, vas se zadeva ne tiče; to kar sta geometra rekla, je lisičje, zabrisati hočejo sled, verjemite!? In tako je tudi bilo. Vsi, prav vsi so bili zaslišani, samo mene ni nihče zaslišal, marsikdo je bil prestavljen, marsikdo prosil za upokojitev. Ko je bilo vse že skoro pozabljeno, me je magistratni direktor poklical k sebi in mi izročil načrte, ki so jih našli v mojih predalih: ?Tole se je našlo v predalih ob priliki vam znane revizije. Vračam vam jih in oprostite!?

Bolj ni bil oče vesel svojega sina!

Najmanj dve leti prej sem ga silno polomil.

Bilo je takole:

Plečnik se je vrnil z avdience pri kralju - bilo je sredi poletja 1934. Mudilo se je z načrti, vreme ni bilo kdo ve kakšno, zato sem bil na Tehniki. Okoli četrte ure je prišel Plečnik. Utemeljeno začudenje, čemu nisem na Savi. Nad eno uro sva stala, povedal mi je, naslonjen na omaro, marsikaj nenavadnega. Kot običajno je odšel okoli šestih. Naslednji dan me je direktor po telefonu poklical k sebi in me marsikaj vprašal o Plečniku. Povedal sem skoraj vse, kar mi je Plečnik povedal...

Popoldne me je Plečnik vprašal, kaj je novega in sem povedal vse o pogovoru pri direktorju. Plečnik me je poslušal z bolj in bolj strogim pogledom. Kri mi je začela ledeneti. ?Tudi to ste povedali? Kaj, smo punce med seboj? Da Hört sich alles auf!? ( Tu se pa vse neha..) Obupan sem sedel: ?Zakaj?? ?Saj to je tisto, jaz direktorju sploh nisem povedal, kje sem bil!?

Vsakdo bi takega ?izdajalca? enkrat za vselej odpustil, da se dostojno izrazim. Plečnik pa? Odtlej mi je prav vse povedal! Veliki Plečnik je premislil in nujno zaključil, da sem bil potegnjen. Saj je tako tudi bilo.

Omenjam te anekdote, ki so malenkost, a vendar se v njih kaže Plečnikova velika osebnost, njegov značaj.

Nujno moramo o Plečniku govoriti kot o globoko vernem človeku. Naštel sem že veliko primerov, kako so bila njegova dela dobrote polna in je bil v njih vedno skrit poseben, dober namen.

Ta dober namen je rdeča nit v Plečnikovem življenju. Darov je veliko, vendar vsi niso dosegljivi slehernemu, vsaj v enaki meri ne. Vemo, kako je z učenostjo, modrostjo, umetnostjo, čuti itd.

Kar pa je vsem ljudem dano v enaki meri, to je spoznanje dobrega in zlega. Spoznanje je enkratno in brezmejno, ker je bolj kot vse brezsnovno in brezprostorno.

Dober je lahko vsak človek in to v tem, da če ni v stanju napraviti dobro, ni nujno, da napravi slabo!

Spoznanje dobrega in zlega je človeku prirojeno, dano. To nam izpričuje zgodovina in o tem ne more noben razsoden človek dvomiti.

Ravnanje človeka po tem spoznanju pa je usodno!

Človek ima spoznanje dobrega in zlega zato, da dobro hoče. 

Tako je ravnal Plečnik.

Visoko je cenil pogansko umetnost, jo občudoval, kar se čuta tiče, vendar je zatrdil, da duše ni v teh delih!

Torej so pogani hoteli ustvariti lepa, velika dela in so se v tem izpopolnjevali. Niso pa imeli namena ustvariti Bogu dopadljivih del, v tem smislu, da bi bila dobronamerna, k Bogu, ki samo dobro hoče, kipeča in vabeča.

Zato so njihova dela za kristjana prazna, bile pa so dobe, ko so bila zanj ta dela še kaj hujšega, da ne rečemo grda.

Plečnik je silno ljubil znamenja in kapelice na razpotjih in po širnih poljih. Povedal je, kako so preprosta in smotrno postavljena za orientacijo, je pa tudi rekel, kam krenejo misli človekove, ko gre mimo in se vanje zazre!

Mislim, da je sedaj razumljivo, zakaj je Plečnik nekatera svoja dela odstranil, če jih je le mogel. (Vem za tri.)

Zatorej: če je imel še tako dober namen, pa je opazil, da se je zmotil in da je delo ljudem v spotiko - pohujšanje, je takoj odstopil.

Čeprav mi ni nikoli povedal, zakaj ni nadaljeval v čudovitem stilu, ki ga je nakazal s cerkvijo Sv. Duha na Dunaju, nam postane vzrok jasen: Cerkev je bila tako rekoč že ob porodu spotika.

Tako je Plečnik sam od sebe zavrgel to, kar ga je povzdignilo, zaradi česar je zaslovel. In ta nenavadni, edinstveni pojav lahko razumemo le ob predpostavki - hotel je dobro, ker je dobro delati božja zapoved.

V nekem pismu je prosil, naj se neko njegovo delo ohrani, ker so slovenski mojstri v njem pokazali vse svoje velike sposobnosti in ljubezen, in ne, ker je njegovo!

Služil je umetnosti, da je učil, navajal ljudi k dobremu in jih prej ali slej pripeljal k Bogu.

Bil je kapelica, kjer je gorela lučka in se je človek potolažil.

Ne poznam primera, ki bi kazal najmanjše Plečnikovo zlonamerno hotenje.

?In odpustite svojim dolžnikom! Veste, kaj se to pravi??

In vendar je odpustil, odpustil - kar je najvažnejše - iz srca! Nikoli ni pogreval svojega očitka. Njegovo življenje je bilo vzorno, kot življenje nikogar, kar sem jih poznal. Kdo se je mogel ob Plečnika spotakniti, mu kaj nekorektnega očitati? 

?Odpustite mi, prosim vas, sem človek kakor vi!?

Bil je nepopisno dober človek in to ne po svoji naravi!

Opisal sem dogodke, ki pričajo, da po naravi ni bil hladnokrven in prizanesljiv, ni bil usmiljen ne odpustljiv - ni bil dober - ampak so v njem divjali nedopovedljivi viharji.

Plečnik ni bil samo globoko veren, na njem je bilo tudi nekaj svetniškega!

Ta človek, ki je znal animirati vso družbo tudi do polnoči, je živel samotno sam zase v svoji hiši, kamor je redko kdo stopil do časa, ko ni več hodil na Tehniko.

Ta čudoviti človek je prebil vse nedeljske popoldneve v svojem ateljeju ves sam zase, nam, študentom pa je rekel: ?V nedeljo popoldne je rado dolgčas, najbolje naredite, če greste s punco na sprehod!?

Ali je Plečnik hodil? Sam je povedal, da so puncam v domovino pisali Gregorčičeve verze. Na Dunaju je premišljeval o ženitvi. Študentk arhitekture ni preziral kot mnogi drugi, raje privilegiral. Imel je čisto poseben obzir, ki ga nima smisla navajati. Kakšna ženska je bila Plečniku všeč, je težko reči. Kranjica na Napoleonovem spomeniku mu je bila silno všeč: ?Das hat er fein gemacht!? 

To opisujem, ker vem, da je imel, kakor za vse, tudi za žensko lepoto izrazit, izbrušen okus.

In vendar drugim ni zavidal lepote in uspeha! Nasprotno, kot krušni oče je skrbel za svoje učence in se veselil njihovega uspeha.

Nekoč mi je potožil, da si kralj in sploh nihče na dvoru ne zna predstaviti njegove zamisli o novem Suvoboru. V glavo mi je padla res originalna misel, kako narediti svojevrsten model razgibanega griča s tremi osnutki za sam grad. Imel sem situacijski načrt z metrskimi plastnicami. Iz milimetrske lepenke sem izrezal plastnico za plastnico in lepil drugo na drugo. Nato sem napravil še premakljive modele gradu. Vsem sem vložil v škatlo s premakljivimi stranicami. Malo v strahu sem nesel Plečniku. Ni mogoče povedati, kako se je razveselil. Imel je skoraj otroško veselje z modelom. Odnesel ga je k prvi avdienci. Ves navdušen mi je potem pripovedoval, da ga ne bom več videl: ?Šel je iz roke v roko, vsak ga je hotel natančno pregledati, dokler ga nisem preprosto pustil, nikdar več ga ne boste videli!?

Vedel je, bolje kot mi, kaj je človeku čast, kaj mu pomeni. Toda vsaj do svojega osemdesetega leta se je temu odločno izmikal, ogibal.

V Ljubljani stoji tovarna, o kateri malokdo ve, da je na njej veliko Plečnikovega dela.

Vzidana je plošča, kjer se skriva pod svojo šolo, skriva se v vseh publikacijah. Tam pa, kjer je pustil prostor za svoje ime, je še vedno praznina. (Na Marijinem stebru na Levstikovem trgu v Ljubljani, nad tekstom: Anton Vodnik kamnosek.)

Povsod sama odpoved in premagovanje samega sebe.

Ni se hotel oženiti, ni hotel postati bogat, ni ustregel telesnim strastem, ni hotel časti, niti skromnega priznanja, oboje dobljeno je skrbno čuval. Čeprav družaben in vešč družbe in okolja, je živel samotno in dolgčas preganjal zgolj z duševnim delom, risal je in bral, da mnogokrat ni vedel, koliko je ura.

?Veste, naturo je treba najprej ubiti, potem vam bo zvesto služila!? Tako nam je odločno zagotovil. In ni dvoma, da se je po tem ravnal in da do tega ni kar tako prišel. Odpovedi, samopremagovanja ni skrival, ampak ga je celo zahteval. Silno rad je pripovedoval zgodbe iz življenja svetnikov.

Študent, ki je Plečnika dobro poznal, je rekel: ?Plečnik ima predvsem nekaj, to je trdno, neomajno vero.? Plečnik je zaradi vere spremenil način življenja, ravnanja in čustovanja. Nekam skrivnostno je veroval v božje povračilo in živel v božjem strahu.

Še enkrat, kdo bi se lažje pohujšal kot Plečnik, tako vsestransko oblagodarjeni človek? In tudi on ni nikogar, tega se je skrivnostno bal, in vedel je, da pohujšujejo zgledi bolj kot besede in priložnosti, vedel je tudi, da je velik človek velik zgled. Opozoril je, da je rekel Učenik: ?Svoj zgled vam dam!? In še: ?Če ne verujete besedam, poglejte, kaj delam!? Plečnikov zgled je bil samo in izključno Učenik.

Bolj, ko sem ga poznal, bolj sem vedel: Ni imel samo nekaj svetniškega na sebi, hotel je biti svetnik. In zame je sčasoma tudi postal. Bral sem mnogo o življenju svetnikov, a predstavljati si jih nisem mogel. Njihovo življenje je bilo preveč odmaknjeno in predvsem preveč ?svetniško?. Predvsem zaradi Plečnika sem premišljeval, kako je mogoče svetniško živeti, četudi človek živi in dela tako rekoč za ta svet. In res, to je zame tisto, kar zahteva Bog od vsega začetka in so izpričali mnogi znani in neznani svetniki: živeti čisto in posvečeno! Besede, ki sem jih bral po njegovi smrti! Bolj zgoščeno ni mogel opredeliti svojega življenja.

S svojo smrtjo je pokazal, da bolje ni mogel, kako nespremenljivo je živel, kako zvesto stremel po že zdavnaj zaželenemu cilju.

Ni mogoče tajiti: Plečnik je skoro v kamen zapisal, naj se človek zaveda, da je minljiv, le njegova dela so njegov spomin. Ne vem, koliko je to njegova srčna izpoved. Ko sem bral, sem se čudil. Bolj kot kaj so minljiva ravno dela arhitekta - tako rekoč še za življenja jih rušijo, bodisi iz potrebe, ali zlobe. Vsaka slika, vsak kip se lažje ohrani v popolnosti.

KDOR LJUBI BREZ UPA, GA SVARIM! (Prešeren)

Plečnikova dela očitujejo poleg vsega doslej naštetega tudi, in še zlasti, njegovo ljubezen. ?Na srce vam polagam, delajte z ljubeznijo!? Tu je bil resnično neizprosen. Učenca, ki mu v tem ni hotel slediti, je odklonil.

?Pri nas na Kranjskem in v moji mladosti je bila lepa navada, da si dal za darilo svoje delo, karkoli že, delo, ki si ga sam naredil. Danes je to drugače. Ljubeznivost izkazuješ s povabilom v kino, kupljenim darilom, besede so na plakatih. To ni nobena ljubezen. Kdor tako izraža svojo ljubezen, ne ve, kaj je ljubezen! Ne bom pozabil besed: Ob vsakem vbodljaju sem mislila nanj!?

Darilo je vse, kar človek premore. Umetnikovo delo je darovano. On je skrivnostna žrtev, umetnine so podobe z žrtvenika. Da, umetnik sam ne ve, zakaj se mora toliko mučiti, trpeti in žrtvovati; mora se, to je pesnik jasno povedal! Plečnikovo delo je njegov dar domovini, kamor ga kliče Stvarnik - kosti mu teže h grobovom očetov - njegov dar pa bo poln njegove starosti in njegovega miru. V ta dar bo vložil vse svoje izkušnje in preizkušnje, vse svoje znanje in ves svoj tako težko priborjeni mir, mir z Bogom!

?Iz čiste domovinske so ljubezni vele,? je vzkliknil veliki pesnik.

Tako tudi Plečnik.

So cerkve, verska znamenja vsa lepota naše domovine? Ne, so pa gotovo neprimerno lepša od profanih del. Drži tudi, da slovenska arhitektura ni originalna, gotovo pa silo vplivana (Plečnik: vsiljena - gotika). Je pa aplikacija, koncepcija, kompozicija čisto avtohtona, originalna, za slovensko deželo značilna in edinstvena na svetu. Slovenska arhitektura ne očituje samo posebnega slovenskega čuta za lepoto forme, kompozicije, ne samo silne bistrovidnosti in iznajdljivosti v zasnovi, ampak tudi nenavaden čut za lepoto z arhitekturo poplemenitene pokrajine. Saj samevajo naše cerkvice, skrita so znamenja, a so vkomponirana kot nikjer na svetu. Te cerkvice, ta znamenja padejo v oči slehernemu popotniku. In kaj so dejansko ta znamenja, te cerkvice? Mar niso to izključno darovi, darila naših očetov Bogu, svojemu Stvarniku in Dobrotniku? Da, to je petrificirana vera, globoka vera Slovencev. Noben narod tega tako plemenito in skromno, boguvdano ne očituje.

In Plečnik, ki je poznal svojo domovino kot malokdo, vso lepoto njene arhitekture, saj je čutil, kot so čutili očetje - Plečnik in domovina sta skladna. Zato je tudi njegovo delo njegov dar Bogu. Kakor očitujejo znamenja in cerkvice vero, jo očitujejo tudi Plečnikova dela. Zatopljen v svoje delo je živel samotno. Kdo ga je brusil, kdo njega ?glajštal?, kot se je šaljivo izrazil? Kdo to točno ve? Predvsem ga je ?glajštalo? življenje, katerega je tako budno in s premišljevanjem opazoval.

Izbrušen, čist in dragocen kot kristal je šel s tega sveta in ponesel svojo veliko dušo Bogu, kot svoj poslednji žrtveni dar, katerega pa je čisto po svetopisemskem nasvetu nepopisno povečal.

Upam si reči: Plečnikova smrt, njegov pogreb, je prvo razodetje Plečnika, drugo zemeljsko še pride - ker ni mogoče, da prerok umre.

Zbuditi čut za lepoto, ustvariti tradicijo in s tem obnoviti umetnost, ustvariti kolektivno čutenje in s tem poveličati domovino - vse to so ostale samo njegove sanje - mar se je motil?

Kdo ve to zagotovo?