Zacherlova hiša, na kateri ni sledi klasike, je izrazita, mogoče najbolj duhovita secesija, polna posebnega, individualnega čuta za lepoto. Iznajdljivosti so take, da je naravno, da je stavba zbudila tako zanimanje in navdušenje.

V čem je odlika te stavbe, prve in zadnje v tisti Plečnikovi dobi?

Stoji sredi najstarejšega dela mesta. Je moderna zgradba, ki niti z enim elementom ne posnema okolice, vendar je tako usklajena z njo, da je niti malo ne moti. Človek mora biti skoraj opozorjen nanjo. Genialna prilagoditev starim mojstrom, spoštovanje preteklosti in zatajevanje samega sebe.

Ta zgradba je monument rokodelstva in obrtništva. Zato kip sv. Mihaela nadangela, ki tako plemenito odlikuje to stavbo. Plečnik nam je povedal: "Danes je sv. Mihael, na ta dan so začeli delati v delavnicah pri luči, potem so pri luči delali vso zimo!" Na Plečnikovo željo in prošnjo je cerkev na barju posvečena svetemu Mihaelu. Če je sv. Mihael zavetnik obrtnikov, ne vem, Plečnik mi je samo povedal, da sta obrt in rokodelsvo povezana z njegovim praznikom . Če še upoštevamo Plečnikovo izjavo, da dela kot rokodelec, da bi moral arhitekt vse, kar zahteva od obrtnika, tudi sam napraviti, potem postane marsikaj bolj razumljivo.

Zacherlova hiša je zgrajena brez slehernega statičnega izračuna! Ali je to pomembno? Pa še kako! Vse dimenzije in mere je Plečnik določil po občutku, in lastni presoji. Pazimo: "Da bo meni inženir diktiral mere in dimenzije nosilcev, mi takorekoč predpisal formo in proporcijo - nikoli!" "Tudi to ni prav, da so vsi prostori enako visoki, vrata in okna tipiziranih mer. Vse to je zadeva arhitekta, zato iz ene najemniške kasarne arhitekt ne more narediti drugega kot novo najemniško kasarno. Edino, kar je še lahko njegovo delo, sta stopnišče in fasada. Vse drugo so predpisi, norme. Pri tem še zahtevajo od arhitekta, da stlači služkinjo v luknjo brez svetlobe. Ne, dragec, raje sem se umaknil v dunajska predmestja in slabo živel, kakor pa, da bi se onečastil!" (uporabil je drug izraz).

Da, kip sv. Mihaela in tolikokratni vzklik: "Bog živi pošteno rokodelstvo!"

Danes je povsem naravno: arhitekt je v glavnem izoblikovalec, konstruktor je inženir. Vse drugo diktirajo normativi, statični izračuni, predpisi, tipizacija, standard, modularni sistem in kdo ve kaj bo še jutri.

Včasih, do preteklih dob, še ko je Plečnik postal arhitekt, je bilo drugače. Plečnik je to lepo povedal: "Arhitekt bodi dirigent zbora, ki dela pod njegovo taktirko!" Verjetno arhitekt nikdar sam ni tudi delal, delali so pač drugi, vendar nečesa ne smemo prezreti: kar so drugi delali, so delali, prvič, po navodilih arhitekta in drugič, arhitekt je vse, kar je risal in zahteval narediti, tudi sam obvladal, bolj kot vsi drugi, po potrebi bi zahtevano sam naredil in tretjič, arhitekt ni bil vezan na nobene predpise: "Das Programm bin ich!" Michelangelo je bil ponosen na svoj premakljiv oder, ki si ga je sam izmislil za smiselno in tehnično popolno poslikavo Sikstinske kapele.

Plečnik ni projektiral niti ene stvari, ne da bi vedel, kako bo rokodelec to naredil. Rokodelci in obrtniki so se čudili njegovim nasvetom, kar zadeva postopek pri delu, še bolj pa so se čudili, kako in zakaj je popravljal še ne povsem izgotovljena dela. Zahteval je, da se mu pokaže oziroma, da se ga pokliče pred dokončanjem dela in bil je silno užaljen, če je mojster delo dokončal, ne da bi ga prej obvestil.

Zacherlova hiša je Plečnik!

Za vsem, kar vidimo na Zacherlovi hiši, stoji Plečnik sam. Od povsod veje njegov duh in vam je izpostavljen. Kritizirajte ga, kolikor hočete, on se ne bo izgovarjal na nikogar, prevzel je vse nase, prav nase. Da, vse, kar pogledamo na tej hiši, povsod vidimo, moramo videti, Plečnika. To je odkritosrčna izpoved samega sebe, svojega znanja, hotenja - to je tako silno vplivalo na sodobnike. Ta, skoraj strah vzbujajoča osebnost, ki vse ve, vse zna, vse po svoje, a plemenito občuti.

O, lahko so bili zavzeti njegovi sodobniki, ko so zagledali tak javno izpostavljeno človekovo čisto osebno delo . Zacherlova hiša je monument znanja, sposobnosti, razumnosti, duhovitosti in zavesti enega samega človeka.

To, kar si je upal Plečnik pri Zacherlovi hiši, si je upal samo še Michelangelo, ko je kot kipar prevzel poslikanvo stropa Sikstinske kapele. On kipar - Plečnik rokodelec! Rokodelec z nenavadnim razumom in čutom. Kip nadangela pomeni to, kar smo povedali. DVA SPOMENIKA

Plečnik je v Ljubljani postavil dva eksponirana spomenika: Napoleonov spomenik pri Križankah in spomenik Matere božje na Trgu sv. Jakoba. Oba sta iz meni neznanih razlogov v Naporih eden zraven drugega. Časovna razdalja je šest let. Oba fotografska posnetka sta odlična in kot nalašč za primerjavo.

Menim, da je možno ugotoviti, da je projektant ena in ista oseba, četudi bi nam bil neznan. Čeprav je prvi skoraj supermoderen, drugi izrazito klasičen. Za oba pa moremo najti primere v preteklosti in sicer v Ljubljani sami.

Napoleonov ima obris kot Robbov vodnjak pred Magistratom, to je usločen, konkaven, vitek stožec. Robba je to usločenost dosegel s stopniščem in figurami ob vznožju nad razgibanim koritom, Plečnik jo je dosegel s konfini. Zanimivo je, da v prvotnem načrtu zunanjih konfinov ni predvidel, ampak šele, ko je bil spomenik dograjen. Zato so iz umetnega kamna, spomenik sam pa iz hvarskega marmorja. Še med gradnjo je Plečnik povišal višino spomenik in izpopolnil silhueto oziroma jo prilagodil silhueti Robbovega vodnjaka. Vsi elementi, iz katerih je Plečnik oblikoval spomenik, so najpreprostejši kvadri, kvadratičnega prereza. Elementi Robbovega vodnjaka so čudovito oblikovana, povsem negeometrijska telesa, razen debla obeliska, ki je prisekana, tristrana piramida. Ali: Plečnikov je preprosta, vendar čudovita kompozicija geometrijskih teles, Robbov nasprotno figuralna kompozicija, ki je kamnoseško dragoceno delo, Plečnikov pa zgolj kamnoseško in še to skromno. Je pa Plečnikov tako proporcioniral, da bi z malenkostno spremembo dimenzij povsem porušili silhueto in harmonijo.

Napoleonov spomenik je najpopolnejši primer nenavadnega čuta za klasično lepo kompozicijo.

( Po vojni so ta spomenik mnogo posnemali, a brez duha in čuta.)

Izraziti Plečnik pa se zrcali še v situaciji in legi spomenika. Postavljen je naravnost rafinirano. Je v osi Vegove ulice in Rimske ceste, zaključuje (ali bolje - ustvarja) intimen trg pred Križankami in obenem čudovito preseneti človeka, ki prihaja po Emonski cesti. Kljub temu, da je izrazit "point de vue" dveh komunikacij, stoji ob strani in niti malo ne ovira prometa, ki se s odvija mimo. Ni mi znan primer res tako genialno postavljenega, izrazito javnega spomenika. Vem pa, da je Plečnik kljub pomislekom - celo iz Francoskega konzulata - vztrajal, da se spomenik postavi tako, kot stoji danes. Vem tudi, da se je francoski konzul potem, ko je bil spomenik odkrit, Plečniku opravičil in silno pohvalil tako spomenik kot res efektno festiviteto ob odkritju, ki jo je prav tako ranžiral Plečnik in s tem pokazal, kako zelo obvlada tudi efekt - dekoracijo.

Izredno duhovitost je pokazal pri napisih. Način klesanja je po eni strani originalen, po drugi pa edino možen. Lahko samo občudujemo njegovo iznajdljivost. 

Vrednost tega spomenika je še stopnjevana z drevesi in njihovimi oblikami, kar je tudi Plečnikovo delo.

Napoleonov spomenik je podoba Plečnika - asketa v najčistejšem pomenu besede, ki gleda vse v duhu in ne potrebuje nobenih dražljajev več.

Nekaj čisto drugega je Marijino znamenje. Na primerno obsežni, višinsko nepomembni kvadratični ploščadi, stoji toskanski steber, točno po Vignoli. Spomenik stoji preprosto na utrjenih tleh. To je zanimivo, saj je sam Plečnik pohvalil, kako so v nunski cerkvi stebri na visokih podstavkih.

Stari spomenik Plečniku ni bil všeč in je verjetno, da je tudi zaradi tega opozarjal, da je že močno načet. Ko je dovršil ureditev trga, mi je povedal, da je bila to njegova že mladostna želja. "Krogle sem naredil zato, da bodo otroci skakali čeznje kot čez kozo in si hlače trgali ter se bodo matere jezile!" Tak vodnjak je gotovo naredil zato, da bi se otroci špricali in po vodi čofotali. Naredil je tudi majhen peskovnik z mivko in ob južni strani cerkve postavil klopi.

Plečnik je ureditev namenil otrokom in v razvedrilo.

Zato si lahko mislimo, zakaj je napravil stebru tako podnožje. Za otroške igre ga je mogoče duhovito uporabiti, marsikdo se usede in pokrepča.

"Ljudje se morajo gibati okoli spomenika, tako ga poživljajo in mu dajejo merilo."

Opazovali smo dva Plečnikova spomenika. Razlika med njima je očitna in preseneča. Znamenje je izrazito klasično, pri spomeniku je klasičnost komaj zaznavna. Ravno to pa je za Plečnika najznačilnejše.

Po spominih Plečnikovega učenca ing. arch. Vinka Lenarčič zapisal in uredil Andrej Lenarčič