Preveč učencev Plečnik ni maral. Pripravljen in zadovoljen je bil, ko se je stolica razdelila. Dvajset študentov, za katere je vedel, da jih bo redno hodila vsaj polovica, je imel najraje. Kako in kdaj bomo v šoli, to je prepustil študentu samemu, vodil pa je račun o tem. Ves dan v šoli, kot so nekateri delali, nikakor ni bilo treba biti. Meni je rekel: ?Vi tukaj ta čas? Kam je to za zapisat?? Ali: ?Kaj ga iščete ta čas v šoli, vidite, da je sneg in da smuča na Golovcu. Pridite po peti uri.? ?Res je lep dan, bodite brez skrbi, kopa se na Savi!? Ne za smučanje ne za kopanje nisem Plečniku nikoli povedal, a on je vedel! Glede kopanja je rekel, da se mu ne zdi prav, da človek ves božji dan preleži in žge svoje telo na soncu. ?O, tudi jaz sem se hodil podat (od baden), vendar kot otrok in niti malo tako!?

Za krajši čas je novega študenta prepustil samemu sebi, da je sploh videl, s kom ima opravka. Če je imel študent težave, je tolažil: ?Nur nicht versagen! Arhitekt ne sme nikoli obupati. Pisano je: Kdor bo vztrajal do konca, bo zveličan. Vedite, potrpljenje je božja mast!? Študentu, ki si je upal pregovor nadaljevati, se je od srca nasmehnil.

Duhovit humor mu je bil vedno ljub, saj ga je, kot že omenjeno, rad uporabil kot vzgojno sredstvo. ?Nedolžno veselje vam od srca privoščim, ohranite si ga, zakaj tudi to mine, ko pride ura!?

Kljub očitni resnosti je bil rad vesel. Dejal je: ?Rad vas imam, ker ste vesel človek!? Često so ga veselile povsem preproste scene: ?Smejati sem se moral, ko sem videl vajenca, kako ?flika? narobe obrnjeno kolo sredi ceste in si zraven žvižga, da je veselje! No, sem si rekal, ta konj je pa res nekaj vreden!? Sklonjen nad risbo, mi je potihem rekel: "En vic vam bom povedal!" Prisluhnil sem. ?Veste, šla sva z direktorjem domov. Pri Magistratu nekdo bruha in direktor se obregne vanj, rekoč: Prekleta svinja, za kva maš pa r't!?

Kategorično pa je izjavil: ?Preklinjanja in mastnega vica ne prenesem, das ertrag ich nicht!?

Bila je valeta po diplomi. ?Da vam ne pokvarim veselja, pridem.? Kadar je Plečnik prišel, je bilo to vedno med osmo in deveto uro in je dosledno pred polnočjo odšel. ?Piti zadostuje malo vina. Pijte ga z andahtjo. Ljudje mislijo, da se ga morajo nažret. Ni prav tako. Vino mora biti dobro. V Pragi sem hodil v gostilno, kjer je bil gazda Slovenec in je imel dobro domače vino. Zgodi se, da mora človek prebedeti vso noč, povem vam pa, da je zaradi vina, krokarije, nisem nikoli. Moj brat Andrej je silno grajal grdo razvado - domišljavost: Dva prideta v gostilno in že kličeta: Liter na mizo! In še pravijo: Pijan je kot krava. Ne delajmo krivice živali, ki ni nikoli pijana!?

Dva do tri deci vina, to je bilo največ, kar je Plečnik spil, še to ponavadi pred večerjo. Pred kosilom je pil samo ob posebnih prilikah, kot sem že opisal. Vina ni srebal. Napravil je požirek, potem pa je rad postavil kozarec na mizo in ga gladil z desnico od roba navzdol. Poznal je veliko jedi. Celo kralj Aleksander je bil presenečen. Povabil ga je na kosilo v dvornem vlaku, z zagotovilom, da bo jedel, česar ni še nikoli. A Plečnik je povedal, da je že jedel in je povedal celo pravilno ime jedi. Govoril je tudi: ?Kadar naročate jedi v gostilni pazite, da boste naročili tiste, o katerih veste, da bodo dobro pripravljene. Pojesti morate vse, nikdar ne smete pustiti jedi ali pijače.? Ob zaključku nekega večera so ostale na pladnju torte itd. Plečnik mi je naročil, naj se ?šajdesen? lepo zavije in izroči...?Iz kruha se nikdar ne norčujte, ker ga boste sicer beračili. Kruhek je dar božji, naj bo kakršenkoli že!?

Na takih večerih je Plečnik vedno in družabno govoril. Prepričan sem, da je imel skrit namen, preprečiti sleherno preklinjanje ali kvantanje. Tega enostavno ni prenesel.

Zgodilo se je tole: Bil sem z njim v gostilni. Vstopi in prisede znana oseba, ki se je tisti večer začuda velikokrat pridušala. Zdelo se mi je prav oditi. Videč moj namen je Plečnik plačal in odšla sva. Komaj sva bila zunaj, mi je rekel: ?Se vam ne zdi, da je gospod pijan? Še nikoli ni tako govoril. Povabim vas na črno kavo, saj imate še čas, žena ne bo huda, če pridete malo kasneje. Jaz bom najprej povečerjal, vi boste pa itak doma.? 

Pri veliki mizi v kotu velike kuhinje sva sedla. Posadil me je tako, da sem vse videl. Ko je pregledal pošto in časopisje, ki ga je čakalo na mizi, je Urška prinesla večerjo in Plečnik je začel jesti. Spregovorila nisva niti besedice. Bil sem v čedalje hujši zadregi. Vse sem že pregledal, pa sem začel opazovati Plečnika. Jedel je zbrano, ničesar bral, ampak gledal, kaj je in kako. Ko je pojedel, je odlomil košček kruha in počistil krožnik. Ostala ni niti drobtinica. Nato je rekel Urški, da bova pila kavo. Kuhati in pripravljati kavo jo je naučil sam. 

Kakšen namen je imel Plečnik s to čudno večerjo?

Premišljeval sem: Kot otrok ni živel v izobilju. Spoštovanja do tega daru božjega so ga naučili starši. Ali na Dunaju bi se lahko vsemu temu izneveril in se pokvaril. V Pragi je zlasti med vojno, po lastni izjavi, skoraj do bolečine stradal. V Ljubljani je jedel obilo, vendar samo dvakrat na dan. Pri tem je pazil na popoln red; ker je vedel, da je kosilo pripravljeno, je bil tudi pravočasno doma. Zjutraj, okoli desete ure, je rad pojedel jabolko. Tudi meni ga je ponudil s pripombo, da je zdravo. ?Mlad človek mora veliko jesti - ni pa vseeno, kaj. Menze sem se naveličal, velikokrat sem bil raje lačen. Kaj ste jedli, lahko hitro opazite po posledicah. Sicer ne spada na univerzo, vendar: glejte, da bo šlo od vas obilo, in to vsak dan. Tako si boste ohranili ljubo zdravje.?

Plečnik nas torej ni samo opozarjal, kakšen dar božji je kruhek, ampak se je po tem spoznanju tudi ravnal.

Povedal je: ?Neka francoska kraljica je videla zbegano množico in ni vedela, kaj to pomeni. Povedali so ji, da ljudje nimajo kruha in so lačni. Kraljica odgovori: Če nimajo kruha, naj pa potico jedo. In še druga kraljica je, ki je prosila, da bi bila vsaj enkrat lačna... Pustimo to,? je zaključil, ?ali to, da mečejo z ladij kavo v morje in požigajo pšenico, da se ne znižajo prodajne cene, ljudje pa stradajo, to je vnebovpijoči greh, to se absolutno ne sme; maščeval se bo sam Bog!?

Plečnik je poznal človeka. Ob neki priliki je nam študentom zatrdil: ?Kar se tiče javnih hiš, še na nobenega, ki je vanjo šel, nisem kamna vrgel. Menschlich, allzu mensehlich ist das... Sam pa nikoli nisem šel, to odločno izjavljam! Pazite na čast človekovo, ki jo ima edino človek. Pazite na svojo čast in na čast bližnjega se vedno ozirajte. Človeka je počastil sam Bog. Izgubiti čast, vzeti komu dobro ime, poslušajte, to se ne da popraviti. Zato bodite pri sodbah previdni. Sploh ne obsojajte, kot je pisano. Brat Andrej mi je rekel, da obsojajmo greh, ne pa človeka, ki ga je storil. Velike, da ne rečem vse nesreče, sta kriva napuh in pohlep, ki sta v človeku in jima človek podleže. Zato je pametno in pravilno, da kratko malo sovražimo denar, komfort, blišč, itd., ker so viri greha. Mučijo se in garajo ljudje za vsakdanji kruhek, ni mogoče drugače, ali brezobzirno se borijo za denar, za blišč, za ženske, ker so lakomni in poželjivi. Prišlo bo do kruhoborstva. Majhen, reven narod smo in je preveč vsega tega (mislil je šol, študentov ipd.) in vam odkrito povem, jaz ne vidim kruha za vas. Zato vam pravim z vso resnostjo in verujte mojim izkušnjam: Motite se, ako mislite, da boste vi kruhek pojedli, katerega ste drugim odjedli! Ne, nikoli ga ne boste jedli, tistega kruha že ne! Štedite v mladosti, kajti samo to boste imeli na stara leta. Res je, jaz imam svojo gažo, sem brez skrbi, kar se tega tiče, predobro pa vem, kaj se pravi biti zunaj na burji in v viharju. O, bili so hudi časi, vendar nisem nikoli naredil, kar bi bilo proti moji vesti. Rekel sem znano krilatico, ko sem bil na Dunaju: Kaj pomagajo zakoni, kaj predpisi, če pa so arhitekti in odgovorni pripravljeni narediti za denar, kar je proti njihovi vesti. Služkinja je prav tako človek, ne sme se ji narediti luknje, temnice. Arhitekt mora biti pošten človek! Kar je res, je res! O gospodu Vurniku niste slišali nobene denarne afere in o meni tudi ne!? (To je Plečnik silno poudaril in lahko sklepamo, da je ravno zaradi tega Vurnka spoštoval.) Vnaprej je videl, kaj se bo dogajalo, zakaj nadaljeval je: ?Vi ste cvet naroda in vedite, kaj se to pravi! Zato glejte, kaj delate in kako. Narod bo sojen po tem, kar da iz sebe. Jaz sem se vedno zavedal, da sem Slovenec, in tega se nisem nikoli sramoval. In sem toliko Slovana, da ne bom nikdar priznal, da bi bili Slovani manjvredna rasa, temveč kvečjemu več, ker imamo kvalitete, ki jih drugi nimajo: veliko slovansko dušo in smo edini, ki smo bratje med seboj. Sem pa proti zlorabi tega. Slovenci smo samonikel narod, gravitiramo bolj na zahod kot na vzhod, zato imamo posebno poslanstvo. Ne bom trdil kako, rečem le, da smo kulturen, visoko in srčno kulturen narod. Naša tla so kulturna. Od severa smo bolj tlačeni kot vplivani. Gotski duh je našemu tuj. Vehementna doba, kot je bil barok, ki je rušil in spravljal iz vida vse, kar je bilo staro in duhu tuje - brez ozira na vrednost in lepoto; ta doba je imela pri nas lahek posel. Ne čudim se, da se pri nas odkriva toliko gotike, sem pa proti obnavaljanju v tem duhu. Mislim, da je naš narod ne mara. Opevajo mistiko gotskih katedral. Tudi ta mistika je meni tuja.?

Ko je nekoč prinesel načrt za novo cerkev, je rekel: ?Že dolgo se ukvarjam z mislijo, napraviti čimbolj svetlo cerkev, približano naravi, ki naj jo človek gleda tudi skozi cerkvena okna, predvsem zelenje. To ga nikakor ne more motiti, ali bi ga vsaj ne smelo, saj se ravno v lepi božji naravi najbolj odkriva Stvarnik! Na obeh straneh sem naredil dvoje velikih oken - štirje evangelisti, viri prave, resnične svetlobe. Vi ne veste, kako prijetno se razliva svetloba v Pantheonu, velika, čudovita je misel, tako zviška razsvetliti prostor...?

Povedal sem že, kako je Plečnik arhitekturo - umetnost poučeval, kako v nas budil čut za lepoto.

Vsak učenec ga je moral gledati, kako riše, zato je zlasti pri začetniku mnogo presedel, preskiciral in zraven tolmačil. Zavedati se moramo, da je bila za Plečnika skica, risba izpoved duše, viden izraz - odraz misli, skrivnostno snovljenje abstraktne misli - občutka duše. V skicah študentov je videl dušo, s svojimi skicami je razodeval svojo. Malokdo se je tega zavedal.

Od študenta je zahteval najprej skice in kdor ni razumel, kaj se to pravi, mu je ljubeznivo pomagal, pokazal in razložil. Odločiti se za katero svojih skic je bilo študentu najtežje, to odločitev smo morali hočeš nočeš prepustiti Plečniku. Zatorej: vsakemu delu Plečnikovega učenca, ki ga je slednji naredil v sodelovanju s Plečnikom, je kumoval Plečnik, če drugače ne, že samo z odločitvijo, da je dobro!

Noben človek ni risal tako kot Plečnik. Črte ni skušal napraviti čimbolj ravne, ampak čimbolj premo. Bila je vedno malo valovita, nazobčana, kot da se je roka, ki je risala, malce tresla. Tako risana črta je učinkovala res ravno in premo. Mislim, da je ta način risanja črt Plečnikova iznajdba. V tem smo ga skušali vsi posnemati. Plečnikova skica ni bila jasna samo po vsebini, to se pravi da je kazala to, kar je hotel povedati, ampak je bila risana v merilu v določeni proporciji. To je silno važno, to je Plečnik - arhitekt. Zanj je bila skica odločilna, merodajna. Kako verno je treba nanesti skico, me je hitro naučil. Že ko sem risal klasiko po Vignoli in drugih, me je opozarjal, kako nujno se je držati proporca in linije. Bil je naravnost pedant. Kot kolikor toliko dober matematik sem klasiko razumel, niti malo pa ne občutil, da je samo taka delitev, tak proporc, taka linija lepa ali po Plečniku stroga, resna, ne pa mehka, sentimentalna. Tega nisem in ne bom nikoli razumel. Plečnik je zaradi tega obupaval nad menoj, verujoč, da ima vsak človek čut za lepoto... ?Ne, dragec, tako se nisva zmenila, tako ne gre!? Pričel je sam skicirati in skico potem lepo z distančnikom prenašati. Priznati moram, da sem se čudil, kako more biti človek suženj svoje lastne skice. Suženj klasike - to že, ampak lastne skice? In Plečnik je obupaval nad menoj in se žalostil! Ali obupavati mu je bilo kar nad vsemi po vrsti. So bili učenci, katere je očitno, pred vsemi, hvalil in odlikoval, in to ne kot pridne in nadarjene, ampak kot mladeniče s poljubom muze na čelu, in vendar vem, da se je zgrozil nad njihovimi deli, da kaj takega ni nikoli učil, kaj šele naredil!

Njegovo prepričanje, da bo v nas zbudil čut za lepoto, svoj čut in svoj duh, se je žal izkazalo z zmotno. O Plečnikovem duhu in čutu za lepoto v delih njegovih učencev ni ne duha ne sluha.

Rekel je Plečnik: ?Res lepih stvari je na svetu malo. Po mojem mnenju je arhitektura samo sakralna, ker je bila to od vsega začetka.?

Prinesel je skico tabernaklja za glavni oltar šišenske cerkve. Bila je na ?detajlir papirju?, iz česar sem sklepal, da je naredil že več skic. Kar se da verno sem nanesel in mojster me je pohvalil. Toda sedel je in začel spreminjati. Najprej profile, proporc, na koncu je začel risati čisto drugačen tabernakelj. Ko je napravil še zadnjo, čisto svojsko skico je vstal, rekoč: ?Heute bin ich ganz tepet,? in je odšel. Ker je to besedo rabil vedno v enakih okoliščinah, sem sklepal, da pomeni biti nerazpoložen, brez ideje, mogoče tudi zbit.

?Pa ne mislite, da sem skrokan ali da plav delam, četudi je ponedeljek! Ali veste, od kod pride ?plav delat?? No, pomočniki so se radi že v soboto stepli in marsikdo jo je skupil in je imel modrico in ni bil za delo, je ?blau? delal.?

Veste, vsekakor bi rad, da bi bil tabernakelj ?špička?, pa se mi ne posreči.? Tako, sedaj sem vedel.

Plečnik je v umetninah videl nekaj čisto posebnega in nam je tudi povedal, npr. kako gre iskra življenja od Stvarnika v ustvarjenega Adama po rahlem dotiku prstov. Ali, kako negibno sedi Meštrovičeva Mati in vendar intenzivno moli in misli na svoje otroke. Zanj je bila najlepše Meštrovičevo delo. Ko nam je pokazal Calaiške meščane, je poudaril, kako zamišljeni so, kako nosijo ključe in hodijo v krogu - ne morejo se odločiti.

Skoraj nešteti so spomeniki in nagrobniki, katere je naredil Plečnik. Nenadoma so se pojavile skromne, miniaturne kapelice. Rekel je, da je marsikateri človek bil in še je marsikomu kot kapelica, kamor se človek zateče, je zavetje, tolažba, upanje. In v njej gori lučka, ki jo je prižgala verna duša.

Končno se je Plečnik odločil, sedel in naneseni načrt tabernaklja deloma zradiral in začel sam nanašati svojo skico. Vzel je nov ?detajlir? papir in spremenil proporcije.

Prvikrat sem videl, da je Plečnik preveril proporcije tabernakljevih vrat s tem, da je potegnil diagonale. Ujemale so se za las. Kakšen čut za proporcije je torej moral imeti, ko je samo z očmi meril in tehtal in zadel. Najbolj bežne skice so bile v skoraj pravem merilu in razmerju. Antično arhitekturo je nanašal iz svojih skic, ne da bi kontroliral proporcije po znanih metodah. Vse to je v pravem razmerju videl, roka ga je brez izjeme vedno ubogala. Proti koncu svojega življenja je sam rekel, da mu odpovedujejo roke, ki so ga tako zelo in vedno ubogale in so mu bile poslušno vdane.

Plečnik je klasične proporcije in linije včasih kar bistveno spremenil. Ni jih spreminjal tjavdan, ampak je imel razloge. Eden je bil, da je hotel biti skromen. Preprost in skromen. Klasični motivi so prav po Plečnikovo poenostavljeni. Klasične stavbarske elemente je po svoje razumel, tako po nastanku kot po namenu. Tako je rekel, da je namen gezimsov in kordonov dvojen: da omogočijo hoteno delitev ploskev in jo ščitijo pred zunanjimi vplivi. ?Prav ste imeli, ko ste predlagali gezims pokriti s korci! Iz ometa vlečen in pokrit s pločevino - das ist keine echte Konstruktion.? Najlepše je to rešil z zaključnim vencem pri Univerzitetni biblioteki v Ljubljani. Ne samo po funkciji in formi, tudi izdelati ga je bilo nadvse preprosto.

Ko sem nekoč detajliral kamenit stebriček, je vzel Plečnik oglje, narisal, pa zopet zbrisal, vmes pa venomer spraševal, kako se mi zdi. Navsezadnje je postalo smešno, ko sem odgovarjal, da je lepo, da si ne morem lepšega zamisliti, on pa je zopet zbrisal. Ko me je spet vprašal, če se mi zdi bolje - ni rekel lepše - sem kar malo nejevoljen odgovoril, da je bilo prejšnje prav tako dobro. On pa se je nekam skrivnostno nasmehnil: ?Ko ste že tako odkritosrčni - veste, preveč tudi ne smete biti - vam bom povedal, zakaj tako spreminjam. Kaj rišem, to vidite, in risati, narisati končno ni težko v primeri z delom kamnoseka, ki bo klesal. Pri tejle, očiščeni formi bo manj preklinjal.? Če bi mi on ne povedal, bi za ta namen, premislek, nikoli ne vedel.

?Das können sie ruhig weglassen, ist ganz uberflüssig!? Kaj vse se je skrivalo za temi besedami! Njegova arhitektura, tako rekoč brez dekorja. Dokler je risal, je bilo mnogokaj in marsikaj, bližje izvedbi je bilo, bolj je odpadalo, ostala je stroga, očiščena forma.

Profesorja je obiskal pater Salvator, njegov dober znanec, varuh služkinj, ki ga je Plečnik visoko čislal. V preprosti kuverti je položil na mizo dragocenosti - prstane in uhane, in rekel: ?Prosim vas, gospod profesor, v imenu darovalk, če bi napravili iz tega zlata krono Svetogorski Materi božji!? Plečnik je obljubil, videl pa sem, da se je ravnanju g. patra čudil in večkrat pogledal mimo njega skozi okno, kar je storil redko, le kadar je kaj posebnega premišljeval. Po kratkem pogovoru je pater odšel. Plečnik me je poklical: ?Pridite, poglejva!? In je previdno stresel dragocenosti na mizo. ?Da hört sich alles auf! Take dragocenosti kar takole v kuverti, neprešteto, brez seznama. To je nezaslišano!?

Nadaljeval je: ?Ne bomo nič prelivali, nič drobili! Vse to je kamen spotike. Kar iz nepredelanega, tale quale, bom naredil krono, ne sme se tako uničevati lepih stvari!? Plečnik je cenil zlatarsko, pasarsko delo. ?Ne morem si misliti, kako boste to storili!? ?Videli boste,? je odgovoril Plečnik in odšel.

Naslednji dan mi je pokazal skico: Na dveh, malo usločenih prečkah so viseli uhani in prstani. Prečke so bile pritrjene na preprost, vendar nepopisno lepo oblikovan izrez krone. ?In imele bodo veselje darovalke, ko bodo videle svoje prstane in uhane v kroni Matere božje!?

Kako je dozorevalo delo, ne vem, ker je Plečnik vse sam risal in vodil.

Ko sem krono videl na njenem mestu, sem se čudil njeni lepoti. To je neznana Plečnikova mojstrovina, nepoznana umetnina. S to krono je pokazal svoje nedosegljive sposobnosti. Namestitev krone, premišljen, pretehtan in uglašen dekor, vse pa na tako ponižen, enostaven način. Je krona še na svojem mestu? Leta so minila, kar je nisem videl.

Nič ni bolj karakterističnega za Plečnika od te krone.

Plečnik, poln fantazije, idej.

Umetnik z nedopovedljivim, finim občutkom za razpored in uravnoteženje, raznolikost oblik in barv.

Človek, sam skromen in ponižen, je povzdignil veljavo izdelkom drugih.

Rahločuten, iskren in obziren, spoštljiv do bližnjega, saj si lahko predstavljamo ginjenost darovalk, ko so ugledale svoje darove v kroni!

Da, čudovit je učinek te krone.

Še bolj čudovita je zame, ker zrcali Plečnika, njegov skriti namen, ki zanj ne bi vedel, če mi ga ne bi sam razkril.

Naj se povrnem nazaj na to, kako so njegove ideje postale skice, skice načrti in ti končno gotova dela, umetnine.

?Ideje so v zraku, idej je vse polno,? je zagotovil. ?Včasih sem trdil, da more živeti umetnik le v velemestu, da rodi velike ljudi le velik narod, danes bi rekel, da se tamkaj počutiš tako nebogljeno, einsam und verlassen, wie Stein auf der Strasse (Osamljen in zapuščen kot kamen na cesti). Ideje so vseh vrst. Potegnejo človeka, cele narode s seboj. V umetnosti, zlasti v arhitekturi, je ideja veliko, ni pa vse. V stavbarstvu muss mann zuerst den Baugedanken auflassen, od tega je vse odvisno.?

Torej ni skiciral za prazen nič.

In te skice, ne oziraje se na konkreten namen, kažejo tudi njegov svetovni nazor. Rekel sem že, da so bile njegove skice polne bujne fantazije, bogate z dekorjem. Ali to slednje je že z načrtom plahnelo. Vse je poenostavil, marsikaj opustil, ohranil pa je bistvo: proporc, formo, kompozicijo. Skoraj suženj lastne skice: ?To ste pa drugače nanesli!? Preveril je s šestilom in pokazal napako: ?Dragec, to ni vseeno!?

?No, ta je pa dobra! Saj vi črk ne znate risati. Kaj je to, kar ste narisali, kak napis? Dobro, dobro, da sem vas ujel, preden odidete!? In razložil mi je, ob skiciranju, vse črke, njihovo medsebojno povezavo, kako morajo biti prazni prostori med črkami optično površinsko enaki, kakšne morajo biti črke, da niso pokveke, da ne padajo. Posebno tvegave so K, R, S, tudi O, ki mora biti vedno višji od ostalih, itd.

?Veste, čez klasične črke, klasično pisavo je ni!?

?Das haben sie gemacht, wie die alten Meister zu tun pflegen! Ste me okol prinesli. Pa veste, kar dobro izgleda!? - Mogoče bo koga zanimalo, kaj sem storil: Šrafiral sem fasado nekega paviljona, a ne pod kotom 45 stopinj, ampak različno, to je v smeri ploskve, venec v obratni smeri, stebre pokončno, seveda s krivuljnikom. S tem sem si zelo olajšal delo.

Ob prevzemu naloge mi je poudaril, da je silno važna die Auflassung der Aufgabe. Kako se nalogo ?gor vzame?!

?Sem dozvedel, dobil naloge, ki so me vsega prevzele, da sem se ves tresel!?

?Postaviti steber kar takole na rob vodnjaka, to je ideja, to je pogum! In ta figura z vedrom! In vse v primerni perspektivi! Tako risano in barvano - moram dati palmovo vejico temu delu!?

In je hvalil, naravnost občudoval študenta, ko je napravil spominsko ploščo Pleteršniku. Skoraj mu ni šla v glavo ideja, napraviti ploščo v obliki odprte knjige - Pleteršnikov slovar.

To sem navedel, da uvidimo, kako je cenil idejo.

Ideja je v zasnovi, v konstrukciji, je v formi, nobena umetnost ne zahteva takšnega premisleka kot arhitektura.?Originalität und Effekthascherei (stremenje za originalnostjo in efektom) pa sta za arhitekta lahko usodna.? Tako je svaril, če je študent za vsako ceno hotel uveljaviti sicer originalno, ne pa lepo, kaj šele pametno zamisel.

Predvsem pa vedite, da se umetnosti ne da vklepati. So zakoni, ki pa so na čisto poseben način uporabljivi. Lahko rečem, da je dala pobudo za arhitekturo konstrukcija, ali pozabiti ne smete, da je postala arhitektura res umetnost, ko je ta konstrukcija dobila obliko, mero in proporcijo.?

Odločno pa je pribil: ?Gradbeni inženir mi ne bo ukazoval! Hočem dimenzije, kot sem jih narisal.? Da, to je bil Plečnik - arhitekt, ki je snoval po zakonih svojega lepotnega čuta. Nosilnost je presodil po svojem čutu, ne po statičnem računu. Statični računi pa so bili pred oblastjo vse bolj nujni in železobeton se je vse bolj uveljavljal. Plečnik se je srečal z gradbenim inženirjem, ki je njegovo hotenje pravilno razumel. Tega inženirja je celo tikal in stalno nagovarjal z imenom!

?Poglejte naše lesene hiše. Konstrukcija in namen sta določila mere in proporcije, pa kakšne variacije, kakšne fantazije so možne ravno pri leseni hiši!?

?Človek porabi, mora porabiti veliko časa, veliko mora narediti in potem videti, da končno zadene, da se tako izrazim, polnokrvno formo določenega materiala, to je, da pride material do izraza, ki je tako rekoč že v njem!?

?Nujno je potrebno, da veste, kako bo mojster vaše delo izvršil, ravno pri mizarju si lahko marsikaj špogate, ker on lima!? Tako je opozoril študenta, ki je stol konstruiral preveč po tesarsko.

?Bog živi pošteno rokodelstvo!? je večkrat kot v šali vzkliknil, mislil pa je zares. Mojstra, ki je nekaj znal in je pri tem pokazal še veselje in voljo, je cenil nad vse!

Zato je rad in pogosto stopil v delavnico in mojstra, ki je delo izvrševal, najprej pohvalil. Če pa je bilo kaj narobe, je najprej krivil sebe. Zato so mojstri radi delali, popravljali in mu ugodili. Mojstra, ki pa za to ni imel smisla, je v bodoče odklonil.

?Das Programm bin ich!? (Program sem jaz)

Prosil je starega Tomana, naj bi študentom pokazal, kako se izkleše torus. Gospod Toman je vzel kladivo in dleto in pred študenti mirno izklesal en primerek. Plečniku je to nepopisno imponiralo: ?Tak mojster!?

?Kovano mora biti tako, da se poznajo udarci kladiva!?

Ne poznam Plečnikovega dela iz litega železa.

O železobetonu: ?Ta kaša, te železne štange notri, to ni noben monumentalen material! To opaženje in vlivanje, das ist kein bauen. Mislim, da že izraz graditi dovolj pove: Gradi se od kamna do kamna, torej s sestavljanjem, polaganjem!? Pozneje je vse to dopustil, kajti Plečnik ni nikoli zakrknil. Nasprotno! Bolj, ko je bil star, bolj je bil življenjski, uvidljiv.

Pohvalil je Dolinarjeve gigante na Krekovem grobu, nikakor pa ne arhitekture in kompozicije. Rekel je, da bi jih uporabil na drugem mestu, za drugačen spomenik, ob steni v cerkvi ali kapeli.

Ko je govoril o Meštroviču, je rekel: ?Veste, veliko sem mu pomagal ob razstavi na Dunaju. Kar mi je posebej ugajalo, sva postavila na prosto, pred vhod. Uspeh je bil popoln. Ljudje so si že iz radovednosti ogledali še tisto, kaj je bilo v paviljonu. In bili so navdušeni!?

Silno je hvalil in občudoval Quaglia in rekel, da je poslikal stolnico tako, da izgleda kot iz marmorja.

Tolažil je: ?Vsak človek pride enkrat na zeleno vejo, samo ne ve, kdaj je čas obiskanja!?

Ni vedel samo, kako mojster danes dela, vedel je, kako so delali stari. Zanimalo ga je vse, tudi način življenja. Rekel je: ?Zgodovina govori na dolgo in na široko o kraljih in o vojskah, ničesar pa ne vemo, kako so živeli navadni ljudje. Že to, kako so držali telo v snagi, ko niso imeli papirja. Nekako so morali, sicer bi se usmradili.? 

?Bila so kopališča, pa ne povsod.?

?Tambure stebra so vrteli nad spodnjim in tako dosegli fugo kot las!?

?Oče je padel z odra, sin je šel nanj, pa še ni bila zgrajena kupola cerkve Santa Maria del Fiore.?

?Veliko trpljenja, več kot veselja, skrivajo v sebi ti spomeniki davnine!?

?Človek se čudi, kdaj in kako so zvlekli vse te sklade, in zgradili piramide.?

?Na vsak način je bil odnos do časa nekdaj drugačen.?

?Že dela sama očitujejo zavest neskončnosti, večnosti, s svojo monumentalnostjo.? 

?Kje smo mi s svojo nestrpnostjo in naglico sposobni izvesti kaj podobnega!?

?V umetnosti ni nobenega napredka! Spreminja se okus. Gotika je preprosto preživela. Man mag nicht mehr ihre Formen!?

?Ni vse lepo, kar je naredil velik mojster. Ni vse lepo in dobro. Poznam tudi Michelangelove slabosti.?

Plečnik nam je vedno jasno pokazal, kaj se mu zdi lepo, in je vedno razložil zakaj. Rekel je:

?Stvar je lepa in fino občutena.?

?Linije so stroge.?

?Blizu so mi te očiščene forme. Tega je preveč,? in je pokazal bahavi dekor renesančnih kandelabrov, ?forma trpi in je zdrobljena. Poglejte pa kapitele na križevniški cerkvi.?

?Es ist fein gemacht, fabelhaft konstruiert!? itd.

Pri ograji je postopal podobno: ?Linije so preveč mehke, sentimentalne.? 

?Profili so slabotni, brez proporcije.?

?Klasiki so imeli fin občutek za linijo in proporcijo, duše pa ni v njih.?

?Duša se je pojavila s krščanstvom!?

?Starokrščanska umetnost izraža silno hotenje. Ne trdim, da ti ljudje marsičesa niso znali, trdim pa, da marsičesa niso hoteli, ampak ognjevito zavračali!?

?V stvari je neko globoko iskanje!? (Giotto)

?Utilitarnost, tip, standard, so smrt za umetnost! Umetnosti se ne da industrializirati!?

?Tudi ni prav, da je nekaj samemu sebi namen. Forma mora biti utemeljena, če ne drugače, pa v nas samih.?

Plečnik ni pohvalil niti ene gole figure. Všeč sta mu bila le Adam in David. Pri slednjem je opozoril na izredno močne roke - dlani. ?Na videz je miren, ko pa ga dlje gledate, imate občutek, da vse trepeta v njem, ko posluša Goljatovo zasmehovanje. Vsak čas mu bo dosti in bo sprožil fračo.?

?Človekovo telo je lepo, celo zelo lepo. Nagota pa je nevarna in je lahko hitro svinjarija.?

?Narcissus naj bi bil - jaz sem si pomagal s punco - stvar kiparja. Pod pogojem, da ne napravi vnebovpijoče svinjarije. Da imamo rit vsi, to že vemo brez kiparja!? Tako je lastnoročno napisal na skico za Gestrinov vodnjak.

Plečnik ni odobraval, da bi njegovi študentje risali akt. Zakaj?

Nekaj očitno izraženega mu ni bilo všeč, pa konec. Dela, ki jih je občudoval, so bila celo zanj polna skrivnosti.

Občudoval je arhitekturo in pri tem rad uporabil primerjave:

?Šmarna gora, lepšega zaključka, špičke hriba, si ne morete misliti. Iz skalovja raste arhitektura, objekti so razpostavljeni sicer po vidiku terena, vendar je človek oblikoval samozavestno in navkljub terenu.?

?Robbov oltar pri nunah kipi v nebo. Če stojite tik njega, vas prevzame strah, da se bo zrušil na vas in vas strl.?

?Kako genialno je Robba postavil svoj vodnjak. Vsaka treh mojstrsko oblikovanih figur gleda, naravnost bulji v človeka, ki prihaja iz ene od treh ulic. Z regulacijo Stritarjeve ulice je ena smer žal pohabljena. Kristalasto oblikovano podnožje figur učinkuje kot lesk peneče se vode.?

?Poglejte to okence (kmečka hiša). Preprosta profilacija v kamnu, skromna železna mreža, navzdol rastoč nagelj, mar si morete misliti lepši okvir za dekle, ki skozenj gleda, predstaviti si lepšo sliko!?

?Poglejte, portal hiše je iz sredine zgradbe. Kako je tehtal mojster ravnotežje in uravnovesil disharmonijo z namestitvijo kipa Marije. Čutite, kako se mu je to posrečilo? In potem proporcije oken! V pritličju skoraj kvadrat, v nadstropju elegantne, v drugem nadstropju zopet umirjene, skromne. Če pa bi premeril, bi mogoče ugotovil, da so okna v enakih proporcijah, samo enkrat večja, drugič manjša. Arhitekt je čudovito zadel poudarek sredine v vertikalnem in horizontalnem oziru, pri vsem tem pa očituje fasada namen, ustroj hiše.? (Gornji trg 27, zamenjana, drugačna streha nad Marijinim kipom, je povsem pokvarila fasado).

?Še nihče od nas ni fotografiral tega venca in vendar je čudež našega baroka. Šele pri tem zaključnem vencu se je razveselil, razživel arhitekt, iz njega vre, da tako rečem, življenjska radost, sila.? (Stari trg 3).

?Ornamenti Orienta so zato tako duhoviti, ker jim je prepovedano upodabljati živa bitja, človek pa se mora izživljati, tudi bojne igre so izživljanje.?

?Spomeniki, ki so postavljeni kot ,point de vue' - Pariz - wirken auf mich beräubend, ich liebe viel mehr die Uberraschung in Italienischer Städten.? (delujejo name razorožuječe, mnogo raje imam presenečenja v italijanskih mestih).

?Mar res ni še nihče izmed vas opazil te prelepe renesančne fasade? (Vzhodna fasada Križank). Kako fino je občutil arhitekt, ki je fasado rahlo usločil!?

?Fasada Souvanove - Koslerjeve hiše v Šelenburgovi ulici se mi zdi, kot da gledam dva zaljubljenca!? Kako naj to razumem, sem si mislil. Plečnik pa je nadaljeval: ?Dva zaljubljenca, ko sta sama med seboj, pozabita na ves svet, samo dobro si želita, nežna in zaupna sta, obzirna in fina. Tako se je tudi ta arhitekt vedel do svoje ljubice!? (No, to Koslerjevo hišo je uspelo primitivnim parvenijem uničiti).

?Linija lokov Frančiškanskega mostu je čudovito občutena, tako da imam občutek, kot da bi gledal obrvi lepega dekleta.?

?Pogled na Ljubljano s poti na Bellevue je bil edinstven! Sedaj imam zaradi Nebotičnika vtis, kot da bi me kdo udaril. Grad je izgubil merilo!? Zopet nisem razumel. ?Poglejte, prej je Grad dominiral nad mestom, čutili ste njegovo višino. Sloki zvoniki so še povečali ta občutek. Neprimerna masa Nebotičnika pa je čisto ubila to harmonijo.?

?Balustri se vam lahko smejejo, ali pa so tudi hitro rahitični!?

Lepo, nazorno je Plečnik poučeval, predaval nauk o slogih. Vse, kar se je dalo, je narisal na tablo, obrazložil in tolmačil.

Povedal je tako grško, latinsko in tudi nemško poimenovanje. Tudi slovensko, vendar je marsikdaj pripomil: ?Ni dobro, ker ni ukoreninjeno.?

Spominjam se še tega: ?Steber je pokončni nosilec, nosi in je tlačen. Arhitekt je to izražal, poudarjal s tem, da je steber spodaj širši kot zgoraj, da je napravil kanelure, da je zvezal te s kapitelom, da je napravil enthasis, bazo. S proporcijami pa je napredoval od preprostosti in solidnosti do elegance in končno propada!?

?Arhitrav in sploh Gebälk pa je vodoravni nosilec, zato vodoravne linije, vodoravni poudarki, vendar poživljeni z vertikalnimi triglifi in utemeljenimi zobci in konzolami. Veste, pri pravi arhitekturi je vse utemeljeno in izraženo po občutku. Tako je tudi v naravi. Slednje pa je odvisno od svetlobe in sence. Kaj vam pomaga lepa plastika, če ni sonca? Zato je arhitektura severnjakov povsem drugačna.?

?Veste, plemenito hotenje rodi velike umetnine, ne pa veliko vse-znanje brez hotenja. Zato so zame umetnine polne porodnih bolečin, da tako rečem. Na vrhuncu stilov in dob jih je manj kot na začetku.?