Ob obisku Darling Harbourja, za National Maritime muzejem se ti oko ustavi na dolgem temno sivem zidu, na katerem med drugim piše “WELCOME WALL - Več kot šest milijonov emigrantov je prispelo v Avstralijo po morju. Prišli so z vseh koncev sveta... zid dobrodošlice ob National Maritime muzeju je simbol  naših različnosti in naše enotnosti.” V kamniti zid je že vklesano veliko imen prišlekov, ogromna nepopisana površina pa še čaka na druga imena. Svoje ime lahko da izpisati na ta zid vsakdor, le v muzeju mora izpolniti obrazec in plačati $ 100.00. In ne samo ime na zidu, za to vsoto  bodo dali na internet 40 besed o vas, te podatke pa je mogoče dobiti tudi pri vhodu v muzej ob pritisku na gumb. Med že izpisanimi imeni smo naleteli na znan priimek našega rojaka: Cvetkovich John Hubert. Vemo, da je gospod Cvetkovič izredno zanimiva osebnost, saj so njegove zgodbe o medvojnem (II. sv. vojna)  in povojnem času izredno zanimive. Prav zaradi tega smo ga obiskali in mu prisluhnili. 

---

 J.C.: Priimek Cvetkovich so dali izpisati na zid moji otroci. Namreč v to pristanišče - Pyrmont Bay - sem prispel oktobra leta 1948. .  
 G.S.: S čim ste se ukvarjali po priselitvi v Avstralijo? 
 J.C.: Najprej sem delal v Water Boardu z lopato in krampom, tako kot vsi drugi priseljenci. No, kmalu nisem več kopal, v podjetju sem postal “first aid man”. Za nekaj časa sem se zaposlil pri nekemu zdravniku tudi kot tolmač. Že kot mlad sem si želel postati medicinski delavec, patologijo sem študiral pred vojno na Dunaju, med vojno pa v Nemčiji. Toda usoda je hotela, da sem se v Avstraliji posvetil tiskarskemu poklicu.   Izvleček iz stoterih zanimivih  medvojnih zgodb    J.C.: Med  vojno sem v Nemčiji delal pri nekem zdravniku, ki je imel svoj laboratorij - raziskovali smo revmatična obolenja. 
 G.S.: Kako in zakaj pa ste prišli v Nemčijo? 
 J.C.: Moji starši so bili izseljeni v Nemčijo. Jaz pa sem delal začasno v Brežicah v frančiškanskem samostanu. S prijatelji smo pričeli organizirati partizanstvo... toda ko sta bila ubita moja dva prijatelja, sem pobegnil za starši v Nemčijo. Takrat sem bil star 23 let. Delal sem v Nemčiji in na Poljskem. 
 G.S.: S čim ste se ukvarjali v Nemčiji? 
 J.C.: V Nemčiji sem sprva delal v tovarni ob reki Odri, ki je bila podružnica Telefunkena;  tu so delali sami inženirji in znanstveniki na proizvodnji fau I in fau II, izdelovali pa so tudi druge aparate za podmornice in za letala. Sprva sem  delal težaška dela, kasneje pa sem po šestih mesecih  vozniške šole postal voznik avtomobila v Leibusu. Tu so bili tudi moji starši in dobili smo lepo stanovanje. Zaslugo za vse to je imel glavni šef v tovarni, ki nam je bil naklonjen in nam nudil vse ugodnosti, bil nam je kot oče. 
 G.S.: Kako pa ste prišli med partizane? 
 J.C.: Leta 1944 sem prišel domov na dopust. Domača obveščevalka je obvestila partizane, da je v vasi “mlad poba” - čez tri dni so me že pobrali. Poslali so me v Mokronog. Nemci so se pripravljali napasti kraj, pripravljenih so imeli že okoli trideset takov, mi pa razen granat ničesar. Kljub vsemu smo imeli vsako jutro ob petih teorijo komunizma. Šel sem k polkovniku Tonetu Žokalu, ki je imel na kapi že petokrako zvezdo in srp in kladivo, vprašal sem ga: Zakaj posvečate toliko pozornosti leninizmu in komunizmu? Nemci se spodaj pripravljajo da nas bodo 
napadli, zakaj nas ne učite kako se bomo branili? Odgovoril mi je, da se bomo o tem pogovarjali kasneje. Čemu zvezda, sem ga še povprašal. Dejal je, da zato, ker krvavimo za našo bodočnost. Dejal sem mu: Spoštovani gospod, prišel sem iz Nemčije, bil sem v Rusiji in na Poljskem, ne govorite mi o vaši krvaveči zvezdi, vi prodajate komunizem. Po štirinajstih dneh partizanstva sem pobegnil v Nemčijo. 
 G.S.: Ob koncu vojne ste delali v ameriškem taborišču, kajne?  
 I.C.:  V Rudolfstatu je bilo ob koncu vojne ameriško taborišče sedemstotih Slovencev, sem se je preselilo še tristo Slovencev iz drugega taborišča, tako da nas je bilo okoli tisoč. Po sporazumu Stalin-Churchill-Rooswelth naj bi se torej Rusi pomikali južno in mi smo imeli sedem dni za umik v prehodno taborišče Bamberg. Tu sem postal “camp leader”, bil sem zveza med jugoslovanskimi in ameriškimi oblastmi. Preko mene je šlo dva milijona ljudi različnih narodnosti. 
 G.S.: Zakaj so po vojni Slovenci ostali v tem taborišču? 
 J.C.: Nekateri niso hoteli domov v komunistično Jugoslavijo, drugi so se bali,   nekateri pa so sčasoma le odšli. Vsem sem svetoval: vsi, ki ste starejši od petdeset let in imate v Sloveniji domove in posestva, pojdite nazaj, k Titu... mladi avanturisti pa pojdite po svetu... Takrat mi je veliko ljudi zamerilo, češ da sem bil za komuniste, toda ko sem prišel domov v Kapel pri Brežicah leta 1982, so me dočakali s “pleh muziko” in mi čestitali da sem jim tako svetoval in končno pomagal velikemu številu slovenskih rojakov. Tito pa me je, nasprotno temu, obtožil, da sem bil kriv za smrt nekaj jugoslovanskih oficirjev, čeprav se je dogodek zgodil 300 km daleč od tam kjer sem bil jaz.  
 G.S.: Kam ste se odpravili po Bambergu? 
 J.C.: V ”logor”v Kassel, kjer sem postal učitelj in direktor 
 šole.Učil sem slovenščino in srbščino. Tam sem se po treh letih, leta 1948 podal v Avstralijo.  Avstralski začetki  G.S.: Vaše medvojne zgodbe so izjemno zanimive, toda za podrobno zapisovanje zahtevajo več časa in prostora, zato se vrnimo v Avstralijo. Potem, ko ste opravljali razna dela, ste ustanovili svoje tiskarsko podjetje. 

 J.C.: Najprej sem delal kot medicinski tehnik v patologiji v Crows Nestu, dokler se nisem spoznal z nekim človekom, ki je imel reklamni in litografski biznis.  Seveda sem se moral tudi tega dela znova učiti in hoditi v šolo litografije; v tem podjetju sem kmalu postal manager. Svojo tiskarsko firmo sem ustanovil leta 1963, jo vodil vse do pred dvema letoma, ko sem se upokojil. 
 G.S.: Ime vašega pod-jetja? 
 I.C.: Imel sem tri podjetja, Busines Ofset Service, Neo-Graphic Printing in Fotomet Pty Ltd 

Avstralski Slovenec in Avstralec -   G.S.: Vaš odnos do slovenske skupnosti v Avstraliji. Ste bili tudi vi kje aktivni? 
 J.C.: Ja, predvsem skozi moje tiskarsko podjetje. Najprej smo delali s pok. p. Bernardom Ambrožičem na projektu prevoda biografije Baraga, knjigo smo tu natisnili. Potem so bile na vrsti prve Misli...z Jožetom Čuješem smo pričeli s Slovensko kroniko, pomagali smo Urbančiču pri izdaji časopisa Žar - zanj smo izdelovali fotografije in drugo. 
 G.S.: Imate kakšne zasluge pri ustanovitvi slovenskega lektorata na Macquarie univerzi? 
 J.C.: Nekaj ja, na sestanku na katerem smo kovali načrte za lektorat, sem bil prvi, ki je denarno prispeval. Spominjam se, da je vse začel Leon Krek, prišel je k meni in prosil, če bi natisnili članske izkaznice. Napisali smo tudi prošnjo na univerzo. Ivan Kobal je skrbel za vse kot tajnik, zraven so bili še Jože Čuješ, gospa Lajovic, pater Valerijan, Alfred Brežnik, Cvetko Falež in drugi. 
 G.S.: Veliko ste delali tudi za slovensko cerkev. 
 J.C.: Točno. Tudi za šolski odbor pa za maturantski ples... vedno sem jim vse delal ceneje. 
 G.S.: Kaj pa tam v devetdesetih letih, ko se je Slovenija osamosvajala? 
  
 J.C.: Enkrat sem natisnil 30.000 pamfletov, ki smo jih poslali avstralskemu premieru in zunanjemu ministru s prošnjo, da bi priznali Slovenijo.  
 G.S.: Ste to delali za Avstralsko slovensko konferenco oziroma Slovenske narodne svete? 
 J.C.: Ne, za to me je zaprosil Avstralec Ian Johnson, ki se je zelo zanimal za Slovence. Bil je moj in Urbančičev prijatelj pa je to naredil iz simpatij do našega naroda. Vse pamflete je razdelil predvsem drugim narodnostim, recimo Litvancem in Hrvatom ter drugim.  
 G.S.: Ste bili član kakšne slovenske organizacije? 
 J.C.: Sem član sloven-skega društva. Nekoč sem bil vključen v skupino Slovencev, ki so si prizadevali uničiti komunizem v Sloveniji. Takšne organizacije Slovencev so bile povsod po svetu, v Kanadi,  Argentini in drugod. Delali smo antikomunistično propagando. 
Sodeloval sem tudi pri Zvezi slovenske akcije, natisnili smo nekaj številk glasila te organizacije. 
 G.S.: Gospod Cvetkovič, še kakšne zasluge za Slovence? 
 J.C.: Veliko več sem jih imel v Nemčiji med vojno in po vojni kot v Avstraliji. Najmanj 50 slovenskih vojakov v nemških uniformah sem preoblekel v civil in jih poslal v Belgijo, kjer smo imeli zvezo z duhovniki. V “lagerjih” pa sem pomagal še velikemu številu Slovencev, in tudi rešil sem jih še veliko. 
 G. S.: Iz vaših prejšnjih pripovedovanj vem, da ste pozabili povedati kolikim Slovencem ste še pomagali v Avstraliji. 
 J.C.: No, veliko sem hodil s Slovenci na sodišče in tam za njih tolmačil. Mnogim sem tudi pomagal, da so prišli v Avstralijo. Pomagal sem p. Bernardu Ambrožiču, večkrat sem ga vozil naokoli, tudi v umobolnico, kjer so se nahajali Slovenci in nasploh sem bil vedno v stiku z verskimi središči. 
 G. S.: S frančiškani ste radi sodelovali že v Evropi. 
 J.C.: Ja, s slovenskimi in holandskimi.   
 G.S.: Na zidu, tukaj v vaši dnevni sobi, vidim veliko priznanj in odlikovanj. 
 J.C.: Podpiral sem tudi različne neslovenske organizacije in dobrodelne ustanove. Na primer Life Saving Ocean Beach, Salvation Army, Disabled Children of NSW in mnoge druge. 
John Cvetkovič in njegova družina 

 J.C.: V Avstraliji imam tri sinove in dve hčerki. Vsi so dobro študirani. Vnukinji pa imam dve.  
Zdaj živim že trideset let z drugo ženo Katty, ki je Avstralka. 
 G.S.: Ali govorijo vaši otroci slovensko? 
 J.C.: Moji otroci ne govorijo slovensko, ker je bila moja prva žena Litvanka. Ona ni znala slovensko, jaz pa ne litvansko, tako sva doma govorila nemško. Danes nasploh malo mladih govori slovensko. Veliko so krivi starši pa tudi slovenske organizacije. Najbolj negativno pa je delovalo med nami strankarstvo oziroma politika in delitve. Meni je Slovenec vsak, ki govori slovensko. Nikoli mi ni bilo važno kdo je kdo, od kod je prišel, kakšna je njegova ideologija; je bil partizan ali domobranec, zame to ni pomembno.  

  Tiskarski uspehi  G.S.: Kako uspešni ste bili v svojem tiskarskem poklicu? 
 J.C.: Naše podjetje je prejelo tri nagrade - 3 M AWARD. Leta 1963 dve avstralski in mednarodno leta1966. Mednarodno smo dobili za produkcijo nekega kataloga v zelo močni konkurenci Nove Zelandije, ZDA in South Pacific. 
 G.S.: Prej ste nam v pogovoru dejali, da ste imeli v Avstraliji prva dva elektronska stroja za izdelavo tiskarskih plošč. 
 J.C.: Drži. Obiskoval sem razne seminarje, kjer sem dopolnjeval svoje tiskarsko znanje. Prav zato, ker sem sledil sodobni tehnologiji, je bilo moje podjetje zelo spoštovano, saj smo delali za velika podjetja kot n.pr David Jones, National Cash Register, Farmers Store’s, Mark Toys, Wrigley Chuwing Gum ter za veliko glavni privatnih šol v Sydneyu.