 Jubileji so v življenju posameznika, skupnosti, župnijskega občestva, društva ali kakršnekoli organizacije - važni mejniki. Tudi zakonci praznujejo svoje pomembne obletnice poroke - jubileje. To so znamenja zvestobe in služenja Bogu v zakramentu svetega zakona. Duhovniki, redovniki in redovnice tudi slavijo svoje jubileje kot znamenja zvestobe v njihovem poklicu.
Vsak življenjski ali poklicni jubilej pa nas vabi k zahvali Bogu za opravljena dela in doživetja. Saj brez božje pomoči ne moremo nič dobrega storiti in ne vztrajati, zato gre zasluga Bogu po besedah psalmista ''Ne nam, Gospod, ne nam, ampak svojemu imenu daj čast!'' Tudi papež proglasi vsako petindvajseto leto za jubilejno sveto leto, v katerem so razpisani posebni odpustki. Pri Judih je bil neke vrste jubilej tako imenovano sobotno leto. Po postavi so pustili, da je zemlja vsakih sedem leto počivala /prim. 3 Mz 25, 1-7/. Vsakih petdeset let so obhajali jubilejno leto /prim. 3Mz 25, 8-34/. Tedaj so vso zemljo vrnili prejšnjim lastnikom in osvobodili vse sužnje.
60-LETNICA PRIHODA
Kako številne skupnosti raznih narodov, tako obhajajo tudi nekateri naši rojaki, ki so prišli sem leta 1948, 60-letnico naselitve v Avstraliji. Močne skupine so prišle leta 1949 in naslednja leta. To so bili tako imenovani politični imigranti, ki so zapustili domovino v začetku maja 1945. Pravijo, da so odšli iz domovine brez potnega lista, torej ilegalno, vendar v tistih dneh po razsulu stare Jugoslavije, ni bilo nobenega urada, ki bi jim mogel izdati potni list. Pozneje, v letih 1960-1970, je sledil nov val tako imenovanih ekonomskih imigrantov.
Tako prvi kot drugi so nekaj časa pred odhodom v Avstralijo preživeli v raznih taboriščih ali kot sezonski delavci v Avstriji, Italiji in Nemciji in drugod, dokler se niso odločili, kam želijo iti in katera država jih je pripravljena sprejeti. Veliko naših beguncev je sprejela Argentina, ker je nudila ugodne pogoje družinam v celoti, saj so sprejemali tudi družine z majhnimi otroci in starejše ljudi.
Zato se je odločila glavnina naših beguncev za izselitev v Argentino, z njo je šla tudi večina naših izobražencev in duhovnikov. Prednost te imigracije je tudi to, da so strnjeno naseljeni, kar mi v Avstraliji nismo. Zato je argentinska imigracija dosegla zavidljive uspehe na kulturnem in prosvetnem polju in ima zato zagotovilo, da se bo najdalje ohranila.
Res pa je, da je argentinski gospodarski položaj nižji od avstralskega in kot posledica tega je bila, da so se posamezni rojaki pozneje iz Argentine preselili v Avstralijo, nekateri, ali pa njihovi potomci, so se tudi vrnili v Slovenijo. Isto velja za druge države Južne Amerike.
PRIHOD NA PETO CELINO
Prvi naseljenci v Avstraliji iz Slovenije so prišli ze po prvi svetovni vojni. Vendar so bili maloštevilni. Med temi je bil Jože Plut iz vasi Vranovici v Beli Krajini. Njegovi dediči živijo v Brisbanu in okolici.
Slovenci, ki so se po drugi svetovni vojni odločili za Avstralijo, so potovali trideset dni po morju in pristali v Freemantlu, nato so jih prepeljali v zbirno taborišče Bonegilla in od tam v druga manjša taborišča ali hostele, kot na primer v Villawood, v Cabramatto, Bunnerong, St. Marys, Greto, Fairy Meadow itd.
Stanovanja v teh hostelih so bila nezadostna, posebno tista v kovinskih barakah, ki so bile brez stropne izolacije in je bilo podnevi izredno vroče, ponoči pa zelo hladno. Zato so ljudje komaj čakali, da so dobili službe in si najeli stanovanja. S skromnim življenjem so si kmalu prihranili denar za depozit za hišo, banka pa je posodila denar.
Veliko rojakov se je naselilo v Vzhodnih predmestjih Sydneya, kot v Wollahri, Paddingtonu, Surry Hillsu, Randwicku, itd. Mnogi so se zaposlili v avtomobilski tovarni v Pagewoodu, v tovarni stekla in v pivovarni v Redfernu. Živeli so v starih hišah. Marsikje so imeli soseda, ki je dvorišče za hišo uporabljal za zbiranje odpadkov. Naši rojaki pa so si uredili vrtove. Dober zgled je kmalu tudi soseda nagnil, da mu je sledil. V šestdesetih letih 20. stoletja pa so naši rojaki začeli prodajati stare hiše v vzhodnih predmestjih in se selili v zahodne dele, kjer je bila zemlja poceni.
SLOVENSKO DUŠNO PASTIRSTVO
Začelo se je leta 1951, ko sta prišla iz Amerike dva frančiškana p. Klavdij Okorn in p. Beno Korbič. Prišla sta na prošnjo skofa dr. Gregorija Rožmana, njega pa je naprosil Joze Čuješ, ki mu je pisal iz Sydneya v Cleveland, da naj za naše izseljence preskrbi duhovnike. Takrat je bilo že kar precej naših ljudi v Avstraliji. Poleg obiskovanja rojakov po raznih taboriščih in domovih sta patra še isto leto ustanovila mesečnik ''Misli''. Pomagal jima je tudi Jože Čuješ. Časopis izhaja ze 59. leto.
Patra sta stanovala v frančiškanskem samostanu na Waverleyu. Njuno delo za Slovence je bilo otežkočeno, ker sta morala skrbeti tudi za druge narodnosti. To je bil eden od vzrokov, da sta se leta 1953 vrnila v Ameriko.
Nato je prišel s Kitajske p. Rudolf Pivko, ko so ga komunisti izgnali, kot vse ostale misijonarje. Po nekaj letih je pustil duhovništvo. Pozneje je zbolel in leta 1963 umrl v Sydneyu. V tistem času je prišel s Koroške dr. Ivan Mikula, duhovnik krške škofije. V začetku je deloval v Perthu, potem pa ga je p. Bernard Ambrožič, ki je prišel iz Amerike leta 1955, prosil, da naj mu pride pomagat v Sydney.
P. Bernard je po odhodu p. Rudolfa postal urednik ''Misli'' in jih urejal vse do svoje bolezni leta 1972. Poleg uredništva in dušnega pastirstva je razpečaval argentinski Zbornik, celovške Mohorjeve knjige, zbiral darove rojakov za Papeški zavod ''Slovenik'' v Rimu, za Baragovo in Slomškovo beatifikacijo, za ''Korotan'' na Dunaju, itd. P. Bernard je umrl v Sydneyu leta 1973, dr. Ivan Mikula, ki je znan tudi po pesmi ''Rož, Podjuna, Zila'', pa leta 1988.
Leta 1961 je prišel iz Amerike v Sydney p. Odilo Hajnšek in se nastanil v Paddingtonu. Ob nedeljah je maševal za naše rojake v raznih avstralskih cerkvah. Bil je izreden pevec in pridigar, v domovini pa preje vnet ljudski misijonar. V Sydneyu je organiziral glasbeni ansambel, dramsko skupino, knjižnjico, itd. Ko sem jaz, p. Valerijan, leta 1963 prišel v Avstralijo, je bilo najpreje določeno, da grem v Melbourne pomagat p. Baziliju. Vendar je p. Odilo prosil, da bi on šel v Melbourne, jaz pa ostanem v Sydneyu v pomoč p. Bernardu. P. Odilo je pomagal p. Baziliju dve leti, nato se je vrnil v Ameriko, od tam pa kmalu v domovino, kjer je leta 1971 umrl v samostanu pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah.
Nastanil sem se pri frančiškanih v Paddingtonu pri cerkvi sv. Frančiška. Med tednom sem obiskoval rojake v raznih hostelih ali po domovih, ob nedeljah pa sva s p. Bernardom maševala za rojake v raznih sydneyskih četrtih, kot St. Patrick, Wyneyard, Croydon Park, Blacktown, Leichhardt, Villawood in drugod. Kadar ni bilo dr. Mikula, sva maševala še v Canberri, Wollongongu, Newcastlu in v Brisbanu. Dr. Mikula je obiskoval tudi rojake, ki so bili zaposleni pri hidrocentrali v Snowy Mountains. V Paddingtonu, kjer sem stanoval, sicer ni bilo slovenske maše, pač pa vsako soboto dopoldne spovedovanje, enkrat mesečno pa se je v kapeli ob glavnem oltarju sestajala molitvena skupina, ki jo je organiziral p. Bernard. Patri v Paddingtonu so nam šli zelo na roko. Dali so nam na razpolago pevsko sobo in dvorano brezplačno. Tu je ''Akcija za dom'' imela več prireditev za sklad za nakup zemlje v Horsley Parku za Slovensko društvo Sydney.
PREMIK PROTI ZAHODU MESTA
Kot sem ze omenil, so se naši rojaki po letu 1960 začeli seliti v zahodne dele Sydneya. Začel sem razmišljati, da bi se tudi sam preselil bliže našim ljudem. Videl sem potrebo po lastnem verskem in kulturnem središču. Saj maševanje v avstralskih cerkvah ni bila idealna rešitev, ker nismo vedno mogli dobiti pravšnje ure, nismo mogli okrasiti oltarja, kot smo navajeni doma, pogrešali smo na božič slovenske jaslice, o veliki noči pa božji grob in procesijo.
Pisal sem razmnoženo pismo prodajalcem zemlje in hiš in razložil, da potrebujemo in želimo kupiti cerkev v zahodnem delu Sydneya. Prejel sem nekako deset odgovorov z opisom nepremičnin, ki so bile naprodaj. Med ponudbami se mi je zdela najbolj primerna in ugodna prezbiterijanska cerkev sv. Štefana v Merrylandsu.
S tedanjim avstralskim provincialom sva šla pogledat to leseno cerkev. Pastor je bil zadovoljen, da bo cerkev se naprej služila za službo božjo. S patrom provincialom sva šla k nadškofu kardinalu Gilroy-u prosit za dovoljenje za naš center v Merrylandsu. Rad je ustregel najini prošnji pod pogojem, da sami poskrbimo za finančna sredstva za nakup in da tudi krajevni župnik da privoljenje. Župnik je takoj privolil, ko sem mu pojasnil, da je v njegovi župniji le enajst slovenskih družin.
S pastorjem smo sklenili pogodbo za nakup cerkve in župnišča poleg nje. Cena je bila $20,000, prihranjenih smo imeli $11,000, $9,000 pa nam je posodila banka. Nato smo cerkev in streho prebarvali s pomočjo bogoslovcev iz Campbelltowna in naših rojakov, soboslikarji so prebarvali notranjščino, žene so poskrbele za zavese na oknih in na Silvestrovo, 31.12.1969 zvečer je bila cerkev blagoslovljena.
Naslednji dan, na novo leto 1970, je bila v cerkvi prva daritev svete maše, popoldne pa ze tudi prvi krst, ki ga je prejel Marko Tomšič. Prvi par, ki se je poročil v tej stari cerkvi, sta bila Anton Škarlovnik in Marija Poler-Marčič, kmalu nato pa nam dobro znana Mirko in Marija Lukežič, roj. Verzel. Še isti mesec (januarja 1970) sta prejela prvo sv. obhajilo Vinko Škrajnar in Alenka Alenka Žigon. K slovesnosti smo povabili tudi prvoobhajance preteklega leta. Prvi pogreb pa je bil avgusta za 13-letnega Danny-ja Obljubek, ki je našel smrt na svojem biciklu pod kolesi avtomobila v bližini svojega doma v Granville-u.
SESTRE FRANČIŠKANKE BREZMADEŽNEGA SPOČETJA
V avgustu 1972 je našo skupnost razveselil prihod sestre Ksaverije Jerebič in sestre Miriam Horvat. Nastanili sta se v hiši poleg cerkve, ki je do tedaj služila za moje stanovanje in župni urad. Jaz pa sem se preselil v prostor za oltarjem, kjer je sedaj razred za Slomškovo šolo. Sestri sta takoj poprijeli za delo, sestra Ksaverija za gospodinjstvo, sestra Miriam pa je prevzela skrb za Slomškovo šolo in za tiskanje ''Nedelje'', ''Rafaela'' in vsega drugega.
Nekaj let je bila pri nas sestra Marija Goretti Kadiš, ki je pozneje postala provincialna predstojnica sester frančiškank Brežmadežnega spočetja s središčem v Slovenski Bistrici. Pozneje so se sestre zamenjale in sta prišli sestra Hilarija Šanc in sestra Francka Žižek. Prva je skrbela za gospodinjstvo, druga pa za glasbo, za mešani zbor in razna pisarniška opravila, ter za Slomškovo šolo.
V Melbournu so sestre delovale od leta 1966 do 1992, pri nas pa od 1972 do 1997, v obeh krajih petindvajset let. Zaradi pomanjkanja redovnih poklicev so bile sestre odpoklicane v domovino. Vendar je njihovo delo v zgodovini našega izseljenstva zapisano z zlatimi črkami.
BLAGOSLOV NOVE CERKVE
Takoj po blagoslovitvi stare cerkve smo sklenili, da bomo na istem mestu zgradili novo. Rojaki so v ta namen velikodušno prispevali in tudi pomagali s prostovoljnim delom.
Gradnja nove cerkve je hitro napredovala, posebno ko smo dobili gradbeno ekipo sydneyskega magnata Reubena Scarfa, ki jo je vodil polir Stan Young. Veliko dela pa so opravili naši rojaki sami. Tako je bila nova cerkev pripravljena za blagoslovitev. To slovesno dejanje je opravil ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič v nedeljo, 14. januarja 1973. Z njim sta prišla naš takratni provincial p. Marijan Valenčak in g. Vinko Zaletel iz Koroške. Naslednjo nedeljo pa je škof podelil sv. birmo 69 kandidatom. Na blagoslov cerkve in na sveto birmo smo se duhovno pripravljali s tridnevnico.
Naslednje leto, 1974 so nas obiskali člani ansambla Minores. Sestavljali so ga minoritski bogoslovci. Trije od njih so bili ze novomašniki in so imeli ponovitev nove maše na Slovenskem drustvu v Horsley Parku. Nastopili so v Auburnu, Paddingtonu, Wollongongu in drugod in povsod želi velik aplavz.
Naslednji project, ki smo ga načrtovali, je bila dvorana. V ta namen smo kupili dve hisi na številkah 1 in 3 Warwick Road. Te hiše smo porušili in začeli graditi dvorano. Delo je vodil gradbenik Ignac Drevenšek, drugi naši rojaki pa so veliko delali prostovoljno, mnogi so tudi finančno podprli naš projekt. Največji dobrotnik pri gradnji dvorane pa je Dušan Lajovic. Dvorana je bila v glavnem dokončana v januarju 1983. Blagoslovil jo je ob svojem obisku ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, ki je pri sv. maši v naši cerkvi tudi birmal 28 mladih.
Tako je naša skupnost pod vodstvom sv. Rafaela rastla in se razvijala. Dobili smo molitveno skupino, ki se shaja k molitvi in sveti maši vsak četrtek. Ustanovljen je bil župnijski svet, ki se sestaja občasno. Tri delovne skupine skrbijo za postrežbo ob raznih prilikah. Imamo tudi odbor za stojnico, odsek za diakonijo, liturgijo, katehezo, petje, gospodarstvo in finance. Prav tako je močna skupina, ki skrbi za pecivo ob nedeljah po maši. Poskrbljeno je za čiščenje cerkve, dvorane in prostorov bivšega sestrskega samostana. Sklenjeno je bilo, da naj bi vsaka družina darovala v ta namen letno $ 30.
Tudi Igralska družina Merrylands živahno deluje in pripravlja odrske prireditve in igre, s katerimi gostujejo tudi drugod, kjer žive naši rojaki. Ker je naše versko središče obenem tudi kulturno središče, nastopajo kdaj v naši dvorani razni ansambli in pevske skupine, ki pridejo iz domovine ali iz zamejstva.
DUŠNI PASTIRJI
Poleg že prej omenjenih patrov, ki so kdaj delovali v Sydneyu, naj omenim se druge:
p. Lavrencij Anžel 1975-1979,
p. Janez Tretjak 1980 (februar-julij),
p. Evgen Ketiš 1981-1982,
p. Ciril Božič 1982-1992,
p. Tomaž Menart 1994-1996 (predstojnik misijona),
p. Metod Ogorevc 1997 (februar-avgust),
p. Filip Rupnik 1998-2005,
p. Darko Žnidaršič od 2005 (sedanji predstojnik).
V Melbournu pa so bili:
p. Bazilij Valentin (1956-1997, + 26.7.1997),
p. Stanko Zemljak (1969-1980),
p. Bernard Goličnik (1983-1984),
p. Tone Gorjup (1986-1989 in 1992-1997),
p. Metod Ogorevc (1997-2001) in sedaj je tam
p. Ciril A. Božič (od 2001).
V Adelaidi:
p. Bazilij Valentine je v začetku prihajal tja vsaka dva meseca.
Prvi stalni duhovnik je bil
p. Filip Inocenc Ferjan (1975-1980) in sedaj je tam
p. Janez Tretjak (1980- ).
MLADINSKI KONCERTI
Naša verska središča v Avstraliji prirejajo vsako leto mladinski koncert, izmenoma na raznih krajih: Melbourne, Sydney, Adelaide, Canberra, Wollongong, Geelong. Letos bo ta koncert že 36. po vrsti 2.10.2010 v Sydneyu.
POGLED V PRETEKLOST IN VIZIJA ZA BODOČNOST
Ko naša društva in verska središča praznujejo razne jubileje, je prav, da se ozremo nazaj na storjeno delo in damo priznanje in zahvalo vsem, ki so vsa ta leta neutrudno delali in se žrtvovali za dobrobit naših skupnosti, da bi se čimdalje ohranile. Eni kot drugi delamo za ta isti, skupni cilj, vsak na svojem mestu, na svoj način. Mnogi se sprašujejo, kaj nam obeta prihodnost. Vztrajati moramo pri delu, čeprav se naše vrste krčijo. Ko se naši ljudi starajo, onemorejo, si moramo biti drug drugemu opora. Takrat naš clovek najbolj potrebuje nekoga, ki mu je blizu po krvi in predvsem po srcu. Mladi in mladi po srcu pa zaupamo v Božjo Previdnost, da bi danes in v prihodnje bilo naše pričevanje in življenje v Božjo slavo, za medsebojno spodbudo in medsebojni blagor.
|
