12. NEDELJA med letom
MAŠNI NAMENI:
Sobota, 20. junij ob 11. uri: za + moža FRANČIŠKA KONČINA, 7. obl. (žena Vida z družino); SPOMINI: za + teto MILKO JOVANOVIČ (družini Poklar in Scandrett-Smith); za + MIRJANO ROŠKAR (družini Poklar in Scandrett-Smith); za + sestro IVANKO LUKAČ, 7. obl. (sestra Cvetka Jamnik z družino); za +a prijatelja IVANA in MARIJO ŽIC (Branko in Albina Kalc z družino); za + mamo FRANČIŠKO KAJNIH (hčerka Angela Dodič z družino); za + mamo ROZALIJO SMOLE ter + brata JANEZA (Matija ter hčerka in sestra Nežika Polajžer z družino).
Prvo berilo: Bog rešuje življenje ubogega
Odpev: GOSPOD, V OBILJU SVOJE DOBROTE ME USLIŠI
Drugo berilo: Z milostjo ni tako kot s prestopkom
Evangelij: Jezus nam vliva pogum
V mesecu JULIJU bo maša v soboto, 18. julija ob 11. uri.
V četrtek, 25. junija, bodo v Sloveniji praznovali dan državnosti. Bogu smo lahko zelo hvaležni, da imamo lastno državo. Molimo zanjo in za njene voditelje in vse njene prebivalce, pa čeprav nas kar nekaj kilometrov ločuje od naše domovine. Spodbujam Vas, da ta dan doma izobesite slovensko zastavo.
V ponedeljek, 29. junija 2026, bo praznik, ki je posvečen apostoloma Petru in Pavlu. Petra imenujemo »prvak apostolov«, ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi, Pavlu pa pravimo »apostol narodov«, ker je bil po posebni božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. Skupaj godujeta zato, ker sta skupaj dala življenje za Kristusa. Apostola Petra upodabljajo s ključi v rokah. Za svojega zavetnika so si sv. Petra izbrali kamnarji, zidarji, ribiči, čolnarji, kovači in drugi obrtniki. Apostola Pavla upodabljajo z brado (filozof), s knjigo (pisatelj) in z mečem (božja beseda pa tudi orodje njegovega mučeništva). Največkrat je njegov kip na oltarjih skupaj s kipom sv. Petra. Zaradi njegovega tkalskega poklica se mu priporočajo tkalci, vrvarji, izdelovalci preprog, pletarji in sedlarji (ker je ob spreobrnitvi padel s konja).
SPRAVA: ZANJO NI NIKOLI PREPOZNO. Sonce na nebu našega skupnega življenja zatemnjujejo oblaki nezaupanja, megla nepoštenosti, sumničenja in prenarejanja, noč besa in sovraštva. Soncu v našem življenju zapirajo pot visoki zidovi, ki smo jih postavili med ljudi, nevidni, srhljivi zidovi v našem lastnem stanovanju, v našem najožjem družinskem krogu. Naša vrata so neusmiljeno zaprta pred tistimi, ki jih nočemo videti. Sprava: edina roka, ki potrpežljivo odstira oblake.
Sprava: prva jutranja luč, ki postopoma prežene noč. Sprava: ključ, ki neprodušno zaprta vrata vendarle spet odpre. Nikoli ni prepozno, da se s kom spravimo, kajti nikoli ni prepozno ljubiti in tudi nikoli ni prepozno biti srečen. Kdor ne mara sprave, ostaja v temi, v njegovem srcu pa se bohoti nemir kot rakasta tvorba. Kdor ne mara sprave, kaznuje predvsem sebe. Sprava se morda zdi nemogoča, kajti sleherna sprava mora priti z dveh strani. Sprave ni mogoče izsiliti. Spravo moramo sejati, drobna zrnca miru in prijateljstva. Spravi se, kolikor je odvisno od tebe in kolikor je le mogoče, z vsemi ljudmi okrog sebe. Nikoli ni prepozno.
Phil Bosmans
LJUDJE POTREBUJEJO HRBTENICO. Ljudje so lahko neverjetni. Navdušeno se lotijo česa, kake življenjske naloge, se podajo v zakon, na pot k velikemu cilju … čutijo se močne, dokler ne naletijo na ovire, težke ure, udarce, neuspehe. Marsikoga postane strah in odneha, če mora v noč. »Ne morem več.«; »Pretežko je zame.«; »Sit sem vsega.«; »Čemu naj to počnem?«; »Krivi so drugi, družba, razmere, strukture …« Ljudem nekaj manjka: hrbtenica! Hrbtenica je stanovitnost, trdnost, zaupanje vase, v svoje zmogljivosti, v svojo vrednost, v soljudi. Hrbtenica je obvladovanje svojih čustev in svojih razpoloženj. Hrbtenica je vztrajnost. Nekateri ljudje so brez hrbtenice; takšni so se rodili, ker morda njihovi starši niso imeli hrbtenice. Ničesar jim ne očitamo. Nekateri ljudje so brez hrbtenice, takšni so postali, ker so v vsej njihovi vzgoji nekatere vrednote morda bile tabu, na primer »pogum« in »značaj«, »moč volje« in »žrtev«. Do njih moramo biti prizanesljivi. Nekateri ljudje so brez hrbtenice, ker se jim je morda pod težo življenja hrbtenica zlomila ali pa jo je zdrobila trdota ljudi. Zastopati jih moramo in jim biti v pomoč. Hrbtenico potrebujemo, da lahko hodimo pokonci kot ljudje, da ne povešamo glave, da prevzemamo odgovornosti in da nosimo bremena in skrbi, da v viharjih stojimo trdno in ne postanemo mehki pred nasiljem, da se nikoli ne plazimo pred denarjem. Hrbtenico potrebujemo, da vzdržimo takrat, ko drugi odnehajo, da hodimo pokonci in naravnost po lastni, svobodno izbrani poti. Samo ljudje s hrbtenico bodo ustvarili nov svet.
Phil Bosmans