Simboli, povezani z bogoslužji
velikega tedna in velike noči

Postni čas, ki ga začenjamo na pepelnično sredo in traja štirideset dni, sklenemo z večerno mašo velikega četrtka in tedaj nastopi sveto velikonočno tridnevje.

Dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju,
smrti in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa.

Zapise o teh dogodkih v Svetem pismu opisujejo vsi štirje evangelisti. 

 

Veliki četrtek

Veliki četrtek je dan evharistije. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki predstavlja ustanovitev zakramenta sv. maše ali evharistije.

Krizmena maša 

Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po posvetitvi oljčnega olja v sveto krizmo. Oljčno olje, obogateno dišavnimi zelišči, nad katerim škof moli posvetilno molitev, postane sveta krizma. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto. Škofje in duhovniki sveto krizmo uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) ter pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo povezanost s škofom in stolno cerkvijo.

Olje

Olje je v splošni uporabi poznano v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi širokega spektra uporabnosti je že v zgodnjih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni Maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem. 

Sv. maša Jezusove zadnje večerje z učenci 

Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov, in sicer evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji z učenci svoje telo in kri izročil v jed in pijačo. Obenem je postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z gesto umivanja nog učencem. Po zaključku maše duhovnik s spremstvom prenese monštranco s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki simbolizirajo živo Jezusovo navzočnost, iz tabernjaklja na posebno mesto oz. v »ječo«, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani. 

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

Kruh in vino

Pri vsaki maši, posebej pa pri maši na veliki četrtek zvečer, se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj dejanje posvetitve tudi oni odslej obhajajo v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavni simbol tudi po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala.

Simbolika kruha in vina je nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi. Kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi. 

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh spečemo iz moke, ki jo dobimo iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa dobimo iz mnogih jagod, ki jih zmeljemo in jih pustimo, da zavrejo. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve. Tako kot kruh nastaja iz mnogih zrn in vino iz mnogih jagod, je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v duhu edinosti.

Umivanje nog

Pri obredu umivanja nog škof ali duhovnik vzame posodo z vodo, poklekne pred izbrane vernike in jim umije ter obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s to gesto učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju. 

Veliki petek 

Na veliki petek se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Na ta dan je poleg pepelnične srede, strogi post. Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca. 
Ljudsko pobožnost križevega pota, ki je razdeljena na štirinajst postaj, molimo in premišljujemo posebej v postnem času. Skoraj v vsaki cerkvi ali kapeli so postaje ali upodobitve križevega pota sestavni del bogoslužnega prostora, obstajajo pa tudi postaje in kapelice križevega pota v naravnem okolju. Molimo ga ob petkih na dan Jezusove smrti na križu, pri nas pa je navada, da ga verniki v velikem številu molijo tudi ob nedeljah, večkrat na romarskih krajih ali podružničnih cerkvah, kjer v premišljevanju našega odrešenja hodijo od postaje do postaje in nosijo križ. 
Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ne obhajamo sv. maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot. Med obredi velikega petka beremo poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija, častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. Ob koncu je obhajilni obred. Duhovnik posvečene hostije, ki jih je prinesel iz »ječe«, kamor so bile odnesene na veliki četrtek, po zaključku obreda odnese na novo mesto, tokrat v Božji grob. 

Velika sobota 

Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Kjer še kurijo na trda goriva, gospodinje na ognju, ki ga zanetijo z blagoslovljenim velikonočnim ognjem, pripravljajo velikonočne dobrote. Velika sobota je sicer dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Velikonočni blagoslov jedil ima posebno simboliko.
Velikonočna jedila blagoslavljamo na veliko soboto v povezanosti s čaščenjem pri Božjem grobu ali pa pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, …). Namen blagoslova je, da se zavemo Božje dobrote in darov, ki smo jih prejeli od Boga, ter da začutimo Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju. Blagoslov prebudi misel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči. 
Velikonočna jedila v domu in družini ustvarjajo »Božje okolje« in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, in hkrati podoba daritve sv. maše – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni. Jedi, ki jih verniki prinašajo k blagoslovu, imajo posebno simboliko. Mednje sodijo kruh, meso (šunka), pirhi in hren. 
Velikonočno praznovanje začnemo z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil, ki predstavljajo našo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma. 

Ogenj

Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih; npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.

Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju spustil nad apostole v podobi jezika, podobnega plamenu (prim. Apd 2,1–3).

Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega nalagamo kadilo. Ob veliki noči ogenj blagoslavljamo. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.

Voda 

Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si umažemo telo, si lahko umažemo tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.

V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienskega pomena, ampak nakazuje tudi notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža tudi najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico. Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju. 

Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bedenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti. 

Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v blagoslovljeno vodo in se z njo pokrižajo. 

Vodo uporabljamo tudi pri maši. Potem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«. 

Velika noč 

Velika noč je največji krščanski praznik. Ta dan se spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Po starodavni slovenski navadi so po župnijah vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.

Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti.

Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti. Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih, ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. 

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost. Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35). 

Aleluja

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki je v velikonočnem času na poseben način izpostavljen. Izhaja iz hebrejskih besed Hallelu in Yah, kar pomeni slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. 

Veselje ob veliki noči je tako veliko, da ga težko izrazimo z eno samo besedo, zato refren aleluja ponavljamo. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem, ki je temelj naše vere, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki v zgodnjem jutru doživi čudovit sončni vzhod, ko se sonce s svojimi prvimi nežnimi žarki dotakne vrhov gora. Občutij srca ne more izpovedati z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja. 

Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.

Velikonočni ponedeljek 

Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju podelimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Obiskovanja in osebna voščila so dobra priložnost za osebni stik in sporočilo upanja.

Besedila so med drugim povzeta tudi po rubriki Živo bogoslužje,
ki jo v reviji Ognjišče ureja mag. Božo Rustja.