Razmišljanja in spoznanja iz 35 let – g. Alfred Brežnik AM
- Ta teden praznujemo 35. obletnico slovenske neodvisnosti. Se spominjate kakšnih posebnih trenutkov ali občutkov iz tistega zgodovinskega trenutka leta 1991?
Najprej, iskrene čestitke Slovenija! Čestitke pa tudi vsem Slovencem doma in po svetu ob tej pomembni zgodovinski obletnici razglasitve samostojne države Republike Slovenuje.
Kar ne morem verjeti, da je preteklo že petintrideset let od tistega slavnega zgodovinskega dne, ko smo na Trgu Republike v naši prestolnici, doživeli uresničitev teh stoletnih sanj: ob zvokih nove slovenske himne – Prešenone zdravice – in spuščanja z visokega droga stare slovenske zastave z rdečo zvezdo, in istočasno dviganja nove dolge belo-modro-rdeče zastave z novim slovenskim grbom. Nepozaben in globoko čustven dogodek, ki je povzročil marsikatero solzo, tudi mojo – solzo sreče. Kaj naj še rečem – trenutek izredne sreče, ki ga lahko doživiš samo enkrat. Dobili oz. priborili smo si svojo državo. Končno smo postali tudi nacija!Tudi pozneje v Cankarjevem domu je bilo lepo in veselo.
Sem pa doživel še en velik zgodovinski trenutek, ko sem na povabilo dr. Franceta Bučarja, predsednika državnega zbora prisostvoval pri razglasitvi samostojne in demokratične države Republike Slovenije. Pa srečanja z novimi voditelji demokratične Slovenije; predvsem s predsednikom DEMOSA dr. Jožetom Pučnikom – očetom slovenske demokracije, g. Janezom Janšo, obrambnim ministrom, dr. Ruplom – zunanjem ministru, dr. Janezom Dularjem, ministrom za Slovence v zamejstvu in po svetu; ter mnogimi drugimi – so pa pozneje vsi ti obiskali Avstralijo v zahvalo za pomoč naše skupnost pri osamosvajanju. - Kakšno vlogo je imela slovenska skupnost v Avstraliji v procesu osamosvajanja Slovenije?
Tudi avstralski Slovenci smo sledili dogajanj v Vzhodni Evropi, ki je v osemdesetih letih doživljala velike politične spremembe. V Ljubljani se ustanovi Odbor za varstvo človekovih pravic. Konkretno smo se avstralski Slovenci vključili v gibanje za samostojno Slovenijo z ustanovitvijo istoimenskega odbora, najprej v Canberri in Društva za podporo Slovenske demokratične opozicije, 10. decembra 1989 v Sydneyu ter 18. Februarja 1990 v Melbournu. Obe društvi sta pričeli z intenzivno nabirko za pomoč demokratični opoziciji DEMOS. Po zmagi na volitvah DEMOS-a in ustanovitvijo prve demokratčne vlade, zadeva še ni bila končana. Treba je bilo še ven iz jugoslovanske federacije in mednarodnega priznanja.
Zgoraj omenjeni društvi za podporo demokracije v Sloveniji sta se preorganizirali in preimenovali v Slovenske narodne svete (SNS) v NSW-u in VIC-ji. 28. julija 1990 se združijo v Avstralsko konferenco (ASK) Svetovni slovenski kongres (SSK). Prvi predsednik ASK je postal zdaj že pokojni Marjan Kovač. Na prvem kongresu v Ljubljani sem kot eden izmed delegatov bil izvolje za člana častnega razsodisča. Po vrnitvi iz Slovenije sem z odobritvijo narodnih svetov, dr. Dularja in ministra za informiranje g. Staniča, ustanovil Slovenski informativni urad Sydneyu.
Vse te zgoraj omenjene organizacije, naš urad, vsa slovenka drušva, cerkev, posamezniki – rodoljubi smo se prizadevali in lobirali pri politikih in članih parlamenta ter neposredno pri zunanjem ministru Gareth Evansu in predsedniku vlade Robertu Hawku, da dosežemo, da naša nova domovina Avstralijia prizna našo staro domovino Slovenijo kot samostojno državo. V glavnem smo povsod naleteli na razumevanje in podporo. Spominjam se, ko nam je med obiskom predsednik vlade g. Hawk obljubil, da ko bo Slovenijo priznala EU ali vsaj ena izmed večjih članic, nas bo tudi Avstralija priznala. Se je pa decembra meseca vlada spremenila, predsednik je postal Paul Keating. EU je 15. januarja 1992 priznala Slovenijo. Novi predsednik Paul Keating je obljubo svojega predhodnika držal in en dan pozneje, 16. januarja je Avstralija uradno priznazla Slovenijo – kot prva prekomorska država. - Kako je slovenska skupnost v Sydneyu takrat praznovala Slovensko osamosvojitev?
To tako hitro priznanje, tudi s strani Avstralije, si slovenska skupnost prav gotovo lahko šteje kot njen dosežek in uspeh. To so nam priznali tudi novi slovenski politiki in nas nagradili s številnimi uradnimi obiski v zahavalo za naš doprinos. To je bilo veselja, proslav in zabav v ta namen. Proslav in zabav je bilo nešteto po vsej Avstraliji kjer živijo Slovenci. Ja, res lepe spomine imam/imamo na tisti čas – pred 35 leti. Še posebej naša starejša generacija, ki je vse to doživljala. - Kateri so po vašem mnenju največji dosežki Slovenije v zadnjih 35 letih kot samostojne države?
Težko je odgovoriti na to vprašanje, kajti veliko se je dogajalo v teh desetletjih:
Najprej, po osamosvojitvi in priznanju države: Članstvo v svetovno družino narodov (ZN); Slovenija je posta članica Evropske zveze (EU) in NATA (Severnoatlantske zveze); Slovenščina je postala eden izmed 27 priznanih jezikov v EU. Je članica vseh večjih svetovnih organizacij. Njena neverjetna gospodarska rast, na vseh področjih dejavnosti. Je ena izmed uspešnic – je stabilna država. Njena gospodarska rast je nad povprečjem EU in ima eno najnižjih brezposelnosti. Vse to daje tujim investitorjem zagotovilo, da je vredno investirati v Sloveniji. Dvakrat je že predsedovala Svetu Evrope. – in to zelo uspešno. Pa še bi lahko našteval – skratka ima svetlo bodočnost. - Kako lahko v prihodnje ohranjamo Slovensko kulturo, tradicijo ter slovenski jezik tukaj v Avstraliji?
Tako, da nadaljujemo vse to kar se trenutno dogaja. V naši skupnosti, še posebej v Sydneyu s povezavo z Melbournom, ACT in Brisbanom, je zelo vzpodbujajoče: HASA (Zgodovinski arhiv), VOSA radio in nasplošno medijskaj dejavnost, je pokazala neverjetno aktivnost druge in celo že tretje generacije. Zdi se, da je nastal preporod v naši skupnosti. In to pozitiven. Le tako nadaljujte, uspeh je zagotovljen. Imamo srečo, da je vse to koncentrirano na enem mestu v našem versko kulturnem središču Merrylands – kar nas še posebej povezuje. Manjka nam pa še šola, predvsem za najmlajše. Morda bi bilo dobro preučiti tudi to možnost in pričeti s poukom slovenskega jezika. Jezik je le osnova naše kulture. Le tako naprej in veliko sreče – Bog daj!