MAŠNI NAMENI:

Božično novoletna čestitka
nadškofa Staneta Zoreta

SVETI VEČER, 24. december 2014 – POLNOČNICA, 9:00 zveč.: Za + moža Viljema Wetzel – obl. in očeta Janeza Premrla (Francka Wetzel z druž.).
SPOMINI: Za + prijatelje Ivana Kovačiča, Kristino Golob, Marijo Posavec in Karolino Čargo (Angela Dodič z druž.); za + p. Janeza (Anica Zupančič z druž.); za + iz druž. Pahor in Ivančič (Marija Pahor z druž.); za + Tonya Sverko (Nada Čargo).

Prvo berilo: Sin nam je dan.
Odpev: DANES SE NAM JE RODIL ODREŠENIK.
Drugo berilo: Vsem ljudem se je razodela Božja milost.
Evangelij: Danes se vam je rodil Odrešenik.

BOŽIČ – GOSPODOVO ROJSTVO, 25. december 2014, 10:00 dop.: Za + dvojne starše Ivana in Antonijo Bergoč ter Andreja in Antonijo Čeligoj (Pavla in Milan Čeligoj). SPOMINI: Za + starše Jordan in Kostaš (Tončka Kostaš); za + Pavlino in Franca Grlj ter vse pok. Klenar, Hrvatin in Rozman (Olga Hrvatin z druž.); Za + Milko Kramar – obl. (mož Tine Kramar).

Prvo berilo: Vsi konci zemlje bodo videli, kako naš Bog rešuje.
Odpev: VSA ZEMLJA JE VIDELA BOŽJE ODREŠENJE.
Drugo berilo: Bog nam je spregovoril po Sinu.
Evangelij: Beseda je meso postala in se naselila med nami.

SV. ŠTEFAN, 26. december, 10:00 dop.:
Za + brata Petra Šajna – obl. in p. Janeza (Ivanka Kresevič z druž.).
SPOMINI: za + Jožefa in Štefko Kotnik (Pavla in Milan Čeligoj);
za + Štefana Ivančiča (Lenka Ivančič z druž.); za + teto Štefanijo Domajnko druge iz druž. Domajnko (Angela Dodič z druž.).

Prvo berilo: Vidim nebesa odprta.
Odpev: GOSPOD, V TVOJE ROKE IZROČAM SVOJO DUŠO.
Evangelij: Božji Duh bo v vas govoril.

SPORED BOGOSLUŽJA OB PRAZNIKIH:
24. dec.:   Zgodnja polnočnica z blagoslovom jaslic bo ob 9. uri zvečer.

25. dec.:   Slovesna praznična božična maša bo ob 10. uri dopoldne.

26. dec.:   Maša ob prazniku sv. Štefana bo ob 10. uri dopoldne. Ta dan je tudi slovenski državni praznik samostojnosti in enot-nosti v spomin na plebiscit, s katerim smo se Slovenci odločili za življenje v neodvisni državi.

28. dec.:   »ŽEGNANJE«, PRAZNIK NAŠE CERKVE, KI JE POSVE-ČENA SVETI DRUŽINI. Med nami bodo romarji iz Melbourna, en avtobus, ki jih bosta pripeljala p. Ciril in naša pastoralna sodelavka Marija. Z njimi bodo tudi jezuit p. Stanko Rozman, misijonar v Afriki, ki je v Avstraliji na sobotnem letu, brat p. Cirila z ženo in Marijina sestra s sinom. Z njimi pa bo seveda tudi P. DR. MIHAEL VOVK, naš bivši provincial, ki je letos junija obhajal 50-letnico mašništva, zlato mašo. Patra Miha se gotovo spomnite, saj je kot provincial večkrat obiskal tudi p. Janeza in misijon v Adelaidi. Po maši se bomo s p. Mihom in z romarji iz Melbourna srečali v naši dvoranci ob pecivu in kavi, nakar bodo romarji odšli na kosilo v Slovenski klub.

1. jan.:      Za blagoslov v novem letu 2015 in na praznik Marije, Božje Matere bomo molili pri maši ob 10. uri dopoldne. Ta dan je tudi svetovni dan miru.

2. jan.:      Prvi petek v januarju, maša bo ob 10. uri dopoldne.

4. jan.:      Praznik Gospodovega razglašenja ali svetih treh kraljev, ki ga v Sloveniji sicer praznujemo 6. januarja, pri nas pa je praznovanje preneseno na nedeljo. Maša bo ob 10. uri. Po maši bomo blagoslovili »trikraljevsko« vodo.

HVALA vsem, ki ste našo cerkev in dvorano pripravili za praznovanje, ju očistili in praznično okrasili ter v cerkvi postavili jaslice: Danilo in Ivanka Kresevič, Angela Dodič, Ivan Legiša, Matija Polajžer in Ana Brand. BOG POVRNI!

Jaslice Adelaide, 2014

ŽELIMO VAM BLAGOSLOVLJENE IN VESELE PRAZNIKE KRISTUSOVEGA ROJSTVA!

p. Ciril, p. David, Marija

Jezer in jezerkrat srečna                                       Kda je ponoči vse v míri,
bodi o blažena noč!                                              - noč ma to svojo oblast,-
Bodi le düša vesela,                                              te se med temi pastiri,
dobli smo z nebe pomoč!                                     čüje popevati čast,
Jezuš, Zveličar nam se rodi;                                velka svetloba zdaj se godi,
v štali na slami v jaslaj leži,                                 angel poslani v zraki stoji,
v njegovom rojstvi pa angel                                ino pasterom to pravi:
z nébe na zemlo leti.                                             zdaj se nam Jezus rodi.

V stráhi so velkom pastíri,
kak oni zvedli so to,
glas se med njimi razširi,
da so čast peli v nebo,
angelov vnogo čüli zdaj so,
ki so čast peli Bogi v nebo,
ino mir lüdem na zemli,
ki májo dobro volo.

                       stara prekmurska božična pesem

ŠKOFOVSKO POSVEČENJE patra Staneta Zoreta v ljubljanski stolnici prejšnjo nedeljo (23.11.2014) je bil veličasten dogodek. V imenu vernih avstralskih Slovencev sva patra Ciril in David podarila nadškofu novo mitro, ki jo je prvič nosil na Brezjah pretekli petek na praznovanju 20. obletnice Radia Ognjišče. Nadškof pozdravlja vse avstralske Slovence ter se zahvaljuje za dar.

Slab mesec dni manj kot eno leto je od najinega zadnjega potovanja. Spremljal sem ga iz Avstralije nazaj v Slovenijo. Ko sva na letališču v Dubaju čakala na letalo za Dunaj, sem z njim naredil pogovor. Na koncu pogovora je povzel temeljne poudarke, nekakšno oporoko svojega življenja. Takole je dejal: "Kot sem ti povedal, mi je ta skupnost (Slovenci v Avstraliji) veliko pomenila. Čeprav so bila včasih tudi posamezna nerazumevanja. Veliko smo naredili. Na vsakem obisku pri teh ljudeh sem se veliko naučil. Bolnike sem imel vedno za najpomembnejšo skupino, za katero sem se hotel zavzemati. Tudi ob slovesu mi je bilo to posebej pred očmi. Čeprav duhovnik med njimi ne bo več stalno navzoč, iskreno upam, da bo vera med njimi živela še naprej. Kajti tja sem šel zato, da bi jim pomagal živeti z Bogom, da bi jim pomagal utrjevati njihovo vero. In iskreno želim, da bi ti moji rojaki tudi v prihodnje ostali zvesti Bogu in slovenskemu narodu.

Ob tem moram posebej spregovoriti o sobratih, ki so bili tukaj. Kjerkoli in kadarkoli sem potreboval njihovo pomoč, so mi šli na roko. Od p. Antona, p. Metoda, pa potem p. Cirila, laiške misijonarke Marije - vsi so mi znali prisluhniti in mi pomagali, če sem kaj spregledal. Stali so ob meni, da sem stvari zmogel. Tudi prejšnja generacija, p. Bazilij in p. Valerijan, oba sta mi dala vsak svoje bogastvo. Vsem sem zelo hvaležen. Brez njihove bližine in pomoči morda včasih sploh ne bi šlo. Bogu in vsem njim se zahvaljujem za vse." S temi besedami je končal pripoved o svojem triintridesetletnem bivanju in delovanju v Avstraliji.
Janez Tretjak, naš p. Janez, se je rodil 21. avgusta leta 1945 v kraju Dovže, župnija Št. Ilj pod Turjakom. Oče je bil Franc in je bil kmet, mami pa je bilo ime Ivana z dekliškim priimkom Strgar. Krstili so ga kmalu po rojstvu, 25. avgusta 1945, deset let pozneje pa je prejel še zakrament svete birme, oboje v domači župniji.
Ko je prerasel otroštvo in mladost, je nekaj časa delal v rudniku v Velenju, ki je bil v tistem času pravzaprav ena redkih možnosti za zaposlitev. Tam je okusil, kako trd je lahko knapovski kruh, po drugi strani pa tudi kako trdno in neomajno je njihovo tovarištvo. Vendar ga je nekaj vleklo drugam. Gimnazijo je obiskoval v Želimlju, po končani vojaščini pa je odšel v grkokatoliško semenišče v Zagrebu kot frančiškanski kandidat z namenom, da študira teologijo.

Po drugem letniku je 4. septembra 1972 s preobleko v samostanu na Kostanjevici v Novi Gorici vstopil v frančiškanski red. Na prošnji za sprejem v noviciat je zapisal, da želi služiti Bogu v duhu svetega očeta Frančiška kot biritualist. Noviciat je končal 26. avgusta 1973, ko je naredil prve zaobljube v Metliki, kjer jih je po provincialovem pooblastilu sprejel p. Luka Pogačić. P. Luka, ki je p. Janeza navdušil za grkokatoliški obred, je v Metliki upravljal grkokatoliško župnijo.
Študij je nadaljeval na teološki fakulteti v Zagrebu, živel pa še naprej v grkokatoliškem semenišču. Po treh letih neslovesnih zaobljub je aprila 1976 napisal prošnjo za slovesne zaobljube, ki jih je želel "narediti prostovoljno in premišljeno, da bi popolnejše služil Bogu in ljudem." Slovesne zaobljube je potem naredil 2. maja 1976 v grkokatoliški župniji v Radatovićih, sprejel pa jih je rektor semenišča v Zagrebu g. Ivan Puković.
Takoj po zaobljubah je bil posvečen v diakona, in sicer 3. maja 1976 v stolnici v Ljubljani, dober mesec pozneje, 29. junija 1976 pa je bil skupaj z drugimi frančiškanskimi novomašniki v Nazarjah posvečen v duhovnika.
Za njegovo prvo službeno mesto so predstojniki izbrali župnijo Svetega Frančiška v Šiški, kjer je bil kaplan. Po dveh letih je bil prestavljen za kaplana v naš centralni samostan na Tromostovju v Ljubljani. Prav leta 1978, ko je bil prestavljen na Tromostovje, sta se srečala s p. Valerijanom Jenkom, ki je prišel na dopust, in ga vprašal, če bi hotel iti v Avstralijo: "In jaz sem rekel, da bi šel. Ne vem zakaj. Sam sem bil namreč prepričan, da sem rojen za Belo krajino, kjer sem prej že nekaj časa živel." Začeli so urejati dokumente za pridobitev vize. Postopek se je zaradi zdravstvenih težav nekoliko zavlekel, tako da je p. Janez čez dve leti, v začetku februarja 1980, prišel v Sydney v Avstraliji.
Tam je najprej nekaj časa pomagal p. Valerijanu pri pastoralnem delu v slovenskem verskem središču v Merrylandsu, vendar ga je p. Inocenc Ferjan, ki je bil v Adelaidi, kmalu povabil, da je imel duhovno pripravo birmancev na birmo. Ob tej priliki mu je tudi povedal, da se namerava sam vrniti v Združene države, p. Janezu pa bo prepustil vodstvo verskega središča v Adelaidi. Tam je p. Janez potem ostal vse do 19. avgusta lani, ko se je po triintridesetih letih služenja Slovencem v Avstraliji vrnil domov.
To življenjsko zgodbo p. Janeza, ki je sestavljena iz posameznih postaj najprej njegove priprave na redovništvo in duhovništvo, potem pa njegovega duhovniškega služenja, močno prepleta misel, ki jo je leta 1975, se pravi leto dni pred posvečenjem, napisal provincialu p. Polikarpu. V pogovoru, ki ga je imel z rektorjem semenišča, mu je rektor povedal, da "Bog vodi preko preizkušenj do oltarja. V to sem jaz trdno prepričan, da je trpljenje potrebno."
Trpljenje, povezano z njegovim zdravjem, je bolj ali manj spremljalo vso njegovo redovniško pot. Ko je bil pred dvema letoma na dopustu (2011), je ob vrnitvi v Avstralijo v Zürichu na letališču padel na tla in samo prisebnemu ravnanju navzočih se je lahko zahvalil, da je ostal živ. Za še dve leti vedno bolj stopnjevanega trpljenja. "V to sem jaz trdno prepričan, da je trpljenje potrebno."
Verjetno mu je prav ta osebna izkušnja bolezni in nemoči pomagala, da je znal na poseben način razumeti in nagovoriti bolnike in ostarele. Ko je škof prosil za pastoralne delavce v bolnišnici, se je p. Janez odzval na njegovo prošnjo in od devetdesetih let do leta 2009, ko je bil sam operiran na srcu, dežural v bolnišnici. Dežuren je bil en teden na približno mesec in pol - podnevi in ponoči. Povedal mi je, da se je zgodilo, da je moral v eni noči trikrat k bolniku. In bolniki so mu bili za to hvaležni, tako tisti, ki ga niso poznali - k njim je prišel samo kot duhovnik, ki jim je prinesel Jezusa, kot tudi tisti, ki so bili njegovi, del njegovega občestva in je k njim prišel kot njihov p. Janez. Njegov čut za bolne in onemogle je pokazal tudi v domu ostarelih, kamor je hodil maševat. Za ljudi je vedno našel prijazno besedo in jih razvedril v njihovi osamljenosti in bolezni.
Svoje duhovništvo je razdajal tudi različnim narodnim in redovnim skupnostim, ki so ga potrebovale. Čeprav ga je vsaj na začetku močno omejevalo pomanjkljivo znanje angleščine, je z veseljem in pripravljenostjo priskočil na pomoč tam, kjer so ga potrebovali: maševal je Madžarom, Vietnamcem in Hrvatom, ki jih je zlasti spovedoval, maševal je za avstralske sestre Svetega Jožefa, za malteške sestre, za sestre Klanjateljice Krvi Kristove (njihov duhovni spremljevalec je bil skoraj dvajset let).
Medtem pa je še zgradil cerkev. Ko je prišel v Adelaido, so se zbirali v kapeli, ki je bila urejena v hiši na mestu sedanje cerkve. Najprej ni nikomur prišlo na misel, da bi zgradili svojo cerkev. Potem se je ideja rodila in začela rasti. Število nasprotnikov je kopnelo, navdušencev je bilo vedno več. Začeli so graditi in tudi zgradili ter blagoslovili cerkev Svete Družine. "Ta blagoslov je bil za skupnost velikansko veselje. Ko me vprašajo, kaj je bil najlepši dogodek mojega bivanja v Adelaidi, vedno brez oklevanja povem: blagoslov cerkve," je povedal p. Janez.
Ker je bil večino tedna sam, so mu samoto krajšali hišni prijatelji in cela vrtnarija orhidej in drugega okrasnega cvetja, tako da so mu nekatere gospe to kar malo zavidale. On pa se je z vsem tem pogovarjal, delil razpoloženja svoje duše, jih hvalil in ljubkoval, ali pa se včasih nad njimi tudi razjezil. Z njimi je delil življenje.
Od božiča naprej je bil p. Janez zelo bolan. Skoraj več časa je preživel v bolnici kot doma. V tej bolezni, ki se je na koncu iztekla v njegovo smrt, je našel pozorne ljudi, ki so mu skušali pomagati z vso človeško toplino in strokovno usposobljenostjo. Zahvaljujem se zdravnici dr. Cirili Pušnik in osebju slovenjegraške bolnišnice za skrb in pozornost, ki so ju pokazali pri zdravljenju p. Janez in pri lajšanju njegovih bolečin. Posebna zahvala tudi svakinji gospe Jožici Tretjak, ki je v njegovi bolezni z velikim občutkom in požrtvovalnostjo skrbela zanj, ko je bil doma, in ga obiskovala v bolnišnici. Hvala lepa tudi duhovnikom, ki so mu prinašali obhajilo, ki mu je pomagalo nositi križ za Jezusom
Ob smrti p. Janeza izražam v imenu slovenskih frančiškanov sožalje njegovi sestri in bratu, svakinji ter nečakom in nečakinjam. Sožalje so izrazili tudi pastoralni delavci iz Adelaide s škofom Philipom Wilsonom, naši bratje iz Avstralije, bivši častni konzul Alfred Brežnik in vsa slovenska skupnost v Avstraliji.
Naj vam povem še zadnjo misel, ki sva si jo izmenjala ob obisku v bolnici. Ko sem se poslavljal, sem ga prosil, naj moli zame in za brate province. On pa je odvrnil: "Vi pa zame." Dragi p. Janez, naj tvoja molitev in prošnja v večnosti za nas ne preneha. Prosi za našo Cerkev, za provinco, prosi za nove duhovne poklice. Pa tudi mi bomo v svojih molitvah tebe polagali v naročje Božjega usmiljenja, kjer ni več ne stiske ne bolečine in kjer Bog osuši vse solze naših oči. Počivaj v miru, p. Janez.

p. Stane Zore
provincial

To pismo začenjamo z besedami mogočne slovenske velikonočne pesmi:
Klic veselja naj osreči po vsem svetu vse ljudi.
Aleluja, pojmo vsi, Kristus vstal je in živi!

Vsem želimo, da bi kljub preizkušnjam, ki jih doživljamo osebno, kot skupnost, kot narod in končno kot ena sama svetovna družina človeštva, zmogli premagovati križe in preizkušnje velikih petkov ter ohranjati upanje na zarjo velikonočnega jutra, ko nas pozdravi vstali Gospod: Mir s Teboj! In če je velikonočno jutro še 'prezgodaj' za nas, Bog daj, da bi nam naš Emavs dal milost spoznanja, odprtih oči in srca, da bi lahko dejali: Ostani z nami, Gospod, kajti mrači se in dan se je že nagnil!
V tem duhovnem razpoloženju letošnjega postnega časa Vam pišemo tole pismo. Pater David je bil v teh med vami v Adelaidi, laiška misijonarka Marija in p. Ciril sta zaposlena z delom v Melbournu ter z urejevanjem nove številke Misli. Tako vsi mislimo na Vas, vsak na svoj način in na svojem mestu, da bi bila naša srečanja z Vami praznično velikonočna. Ob naših postnih srečanjih v cerkvi pred mašo molimo križev pot in tako utrjujemo svojo vero, da smo z Gospodom združeni ne samo v trpljenju, padcih in smrti, ampak da bo tudi nas po naši smrti razsvetlila zarja vstajenja velikonočnega jutra. Pred nami sta sedaj cvetni in veliki teden ter praznovanje velike noči.

BOGOSLUŽJE VELIKEGA TEDNA IN VELIKONOČNEGA ČASA
Žal ne moremo skupaj praznovati CVETNE NEDELJE, ki je začetek velikega tedna. Tako kot na druge nedelje, ko ni slovenske maše v naši cerkvi, vas na to nedeljo še posebej spodbujamo, da se udeležite maše v svoji lokalni avstralski cerkvi in tako Jezusa pospremite v Jeruzalem. Če boste naredili slovensko butarico, jo kar nesite k blagoslovu. Gotovo vas bo kdo vprašal, kakšen običaj je to in kaj pomeni.

PONEDELJEK v velikem tednu, 14. aprila: Ob 6. uri zvečer bo v katedrali sv. Frančiška Ksaverja v Adelaidi krizmena maša, kjer bo nadškof blagoslovil krstno olje in olje, ki ga bomo uporabljali za bolniško maziljenje ter posvetil krizmo, s katero mazilimo pri krstu in pri birmi.

VELIKI ČETRTEK, 17. aprila: Ob 6. uri zvečer bo v naši cerkvi v West Hindmarsh sveta maša Gospodove zadnje večerje. Po maši vas vabimo, da še nekaj časa vztrajate ob Jezusu »v ječi«.
Pri zadnji večerji je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Ob tem je učencem naročil, naj delajo to v njegov spomin. S tem je postavil dva zakramenta: najprej Evharistijo, po kateri je med nami vedno prisoten pod podobo kruha in vina in pri vsaki sveti maši se sreča z nami prav osebno ter zakrament mašniškega posvečenja, ko je apostole dal naročilo, da to obnavljajo v njegov spomin.

VELIKI PETEK, 18. aprila: Ob 3. uri popoldne bodo v cerkvi obredi v čast Kristusovemu trpljenju. To je edini dan v letu, ko ni svete maše, saj je Kristusova daritev na križu tista najodličnejša daritev, ki se lahko daruje in ki se je na tisti veliki petek darovala za vse ljudi vseh časov.
V začetku bomo prisluhnili Božji besedi in poročilu o Kristusovem trpljenju, kot ga je zapisal evangelist Janez, potem bomo počastili Jezusa na križu, sledi obhajilo, nakar bomo Jezusa pospremili v grob. Povabljeni smo, da po končanih obredih še vztrajamo v molitvi ob Božjem grobu.

VELIKA SOBOTA, 19. aprila: Ob 6. uri zvečer bo velikonočna vigilija, najslovesnejše in najlepše bogoslužje cerkvenega leta. Z njo pričnemo slovesno praznovanje Kristusovega vstajenja.
Pred cerkvijo bomo blagoslovili velikonočni ogenj ter velikonočno svečo, ki jo bomo kot »Kristusovo luč« slovesno prinesli v cerkev. Prisluhnili bomo več odlomkom svetega pisma in pred evangelijem slovesno zapeli »ALELUJA«. Po maši bo vstajenjska procesija okrog cerkve. Naše veselje, da je smrt premagana, naj odmeva tudi zunaj cerkve, naj odmeva po vsem svetu, naj vsak dan in vsak trenutek odmeva v našem življenju!

BLAGOSLOV VELIKONOČNIH JEDIL: Blagoslov bo na veliko soboto popoldne ob 3. uri, po velikonočni vigiliji na veliko soboto zvečer in, če bo kdo želel, tudi na veliko noč po sveti maši ob 10. uri.

VELIKONOČNA NEDELJA KRISTUSOVEGA VSTAJENJA, 20. aprila: Slovesna praznična sveta maša bo ob 10. uri. Vsaka nedelja je obnavljanje praznovanja te, velikonočne nedelje. Biti »velikonočni kristjan« pomeni, v svojem življenju vedno izžarevati vero v Kristusovo in naše vstajenje.

VELIKONOČNI PONEDELJEK, 21. aprila: Sv. maša bo ob 10. uri dopoldne. Naj se vstajenjsko veselje in velikonočno vzdušje še bolj utrdita v naših srcih!

VELIKONOČNI ČAS: Svete maše v velikonočnem času: bela nedelja (27. april); prvi petek v maju - šmarnice (2. maj ); 3. velikonočna nedelja - materinski dan (4. maj); 6. velikonočna nedelja (25. maj); 7. velikonočna nedelja (1. junij) - vedno ob 10. uri.

OBISKI STAREJŠIH IN BOLNIH: Tisti, ki zaradi bolezni ali starosti težko pridete v našo slovensko cerkev, nam sporočite, če želite, da vas obiščemo oz. prosite vaše domače, da nas pokličejo. Še posebej ob praznikih bomo veseli, če vam bomo lahko prinesli zakramente, ki nas vedno znova povežejo s Kristusovim vstajenjem.
Bog Vam povrni za vso Vašo dobroto: Hvala vsem dobrotnikom in sodelavcem!
Vse blagoslove Vstalega Gospoda Vam želimo: Bog živi! Aleluja, aleluja!

pater Ciril, pater David, Marija Anžič

Pater David

Povsod smo tudi voščili patru Davidu za Abrahama ter se spomnili svojih slovenskih korenin in dediščine ob praznovanju slovenskega kulturnega praznika, Prešernovega dne. Njegova beseda je naša beseda.

BOG POVRNI! in BOG VAS USLIŠI! - sta bila običajno moja kratka odgovora na številna voščila, ki ste mi jih izrekli ob mojem »srečanju z Abrahamom«. Verjamem, da voščila niso bila samo lepe želje, ampak so izrazila to, za kar si bomo skupaj prizadevali, da bo vsem lepše in prijetnejše. Hvala še enkrat za vsa darila, voščila in pozornosti: vsakemu posebej, društvu sv. Eme in molitveni skupini - še posebej pa seveda patru Cirilu in Mariji, ki sta poskrbela, da je bilo praznovanje res PRAZNOVANJE