Jubileji so v življenju posameznika, skupnosti, župnijskega obcestva, društva ali kakršnekoli organizacije - vazni mejniki. Tudi zakonci praznujejo svoje pomembne obletnice poroke - jubileje. To so znamenja zvestobe in sluzenja Bogu v zakramentu svetega zakona. Duhovniki, redovniki in redovnice tudi slavijo svoje jubileje kot znamenja zvestobe v njihovem poklicu.

Vsak zivljenjski ali poklicni jubilej pa nas vabi k zahvali Bogu za opravljena dela in dozivetja. Saj brez bozje pooci ne moremo nic dobrega storiti in ne vztrajati, zato gre zasluga Bogu po besedah psalmista ''Ne nam, Gospod, ne nam, ampak svojemu imenu daj cast!'' Tudi papez proglasi vsako petindvajseto leto za jubilejno leto, v katerem so razpisani posebni odpustki. Pri Judih je bil neke vrste jubilej tako imenovano sobotno leto. Po postavi so pustili, da je zemlja vsakih sedem leto pocivala /3 Mz 25, 1-7/. Vsakih petdeset let so obhajali jubilejno leto /3Mz 25, 8-34/. Tedaj so vso zemljo vrnili prejsnjim lastnikom in osvobodili vse suznje. 

50-letnica prihoda

Kako številne skupnosti raznih narodov, tako obhajajo tudi nekateri naši rojaki , ki so prisli sem leta 1948 50-letnico avstralske naselitve. Mocne skupine so prisle leta 1949 in sledeca leta. To so bili tako imenovani politicni ali ideoloski imigranti, ki so zapustili domovino v zacetku maja 1945. /Pravijo, da so odsli iz domovine brez potnega lista, torej ilegalno, vendar v tistih dneh po razsulu stare Jugoslavije, ni bilo nobenega urada, ki bi jim mogel izdati potni list./ Pozneje, v letih 1960, je sledil nov val tako imenovanih ekonomskih imigrantov Tako prvi kot drugi so nekaj casa pred odhodom v Avstralijo preziveli v raznih taboriscih v Avstriji, Italiji in Nemciji, itd. , dokler se niso odlocili kam zelijo iti in katera drzava jih je pripravljena sprejeti . Veliko naših beguncev je sprejela , ker jim je nudila ugodne pogoje z ozirom na druzino v celoti, saj so sprejemali tudi druzine z majhnimi otroci, kot s starejšimi osebami. Zato se je odlocila glavnina naših beguncev za izselitev v Argentino, z njo je šla tudi vecina naših izobrazencev in duhovnikov. Prednost te imigracije je tudi to, da so strnjeno naseljeni, kar ni bil primer z nami v Avstraliji. . Zato je argentinska imigracija dosegla zavidljive uspehe na kulturnem in prosvetnem polju in ima zato zagotovilo, da se bo najdalje ohranila. Res pa je, da je argentinski gospodarski polozaj nizji od avstralskega in kot posledica tega je bila, da so se posamezni rojaki pozneje iz Argentine preselili v Avstralijo. Isto velja za druge drzave Juzne Amerike.

PRIHOD NA PETO CELINO

 Prvi naseljenci v Avstraliji iz Slovenije so prisli ze po Prvi svetovni vojni. Vendar so bili malostevilni. Med temi je Joze Plut iz vasi Vranovici v Beli Krajini. Njegovi dedici zivijo v Brisbanu in okolici..

Slovenci, ki so se po Drugi svetovni vojni odlocili za Avstralijo, so potovali trideset dni po morju in pristali v Freemantlu, nato so jih prepeljali v zbirno taborišce Bonegilla in od tam v druga manjša taborišca ali hostele, kot na primer Villawood, Cabramatta, Bunnerong, St. Marys, Greta, Fairy Meadow, itd. Stanovanja v teh hostelih so bila nezadostna, posebno ona v kovinskih barakah brez stropne izolacije in je bilo podnevi izredno vroce, ponoci pa zelo hladno. Zato so ljudje komaj cakali, da so dobili sluzbe in si najeli stanovanja.. S skromnim zivljenjem so si kmalu prihranili denar za depozit za hiso, banka pa je posodila denar. Kar precej se jih je naselili v Vzhodnih predmestjih Sydneya, kot v Wollahri, Paddingtonu, Surry Hillsu, Randwicku, itd. Mnogi so se zaposlili v avtomobilski tovarni v Pagewoodu, v tovarni stekla in v pivovarni v Redfernu. Ziveli so v starih hisah. Marsikje so imeli soseda, ki je dvorisce za hiso uporabljal za zbiranje odpadkov. Nasi rojaki pa so si uredili vrtove. Dober zgled je kmalu tudi soseda nagnil, da mu je sledil. V letih po 1960 pa so nasi rojaki zaceli prodajati stare hise v Vzhodnih predmestjih in se selili v zapadne dele, kjer je bila zemlja poceni.
 

SLOVENSKO DUŠNO PASTIRSTVO

Zacelo se je leta 1951, ko sta prišla iz Amerike dva franciškana p. Klavdij Okorn in p. Beno Korbic. Prišla sta na prošnjo skofa dr. Gregorija Rozmana, njega pa je naprosil Joze Cuješ, ki mu je pisal iz Sydneya v Cleveland, da naj za naše izseljence preskrbi duhovnike. Takrat je bilo ze kar precej naših ljudi v Avstraliji. Poleg obiskovanja rojakov po raznih taborišcih in domovih sta patra še isto leto ustanovila mesecnik ''Misli''. Pomagal jima je tudi Joze Cuješ. Casopis izhaja ze 47. leto. Patra sta stanovala v franciškanskem samostanu na Waverley. Njuno delo za Slovence je bilo otezkoceno, ker sta morala skrbeti tudi za druge narodnosti. To je bil eden od vzrokov, da sta se leta 1953 vrnila v Ameriko. 

Nato je prisel iz Kitajske p. Rudolf Pivko, ko so ga komunisti izgnali, kot vse ostale misijonarje. Po nekaj letih je pustil duhovništvo. Pozneje je zbolel in leta 1963 umrl v Sydneyu. V tistem casu je prišel iz Koroške dr. Ivan Mikula, duhovnik Krske skofije. V zacetku je deloval v Perthu Potem pa ga je p. Bernard Ambrozic, ki je prišel iz Amerike leta 1955, prosil, da naj mu pride pomagat v Sydney. P. Bernard je po odhodu p. Rudolfa sprejel urejanje ''Misli'', kar je delal vse do svoje bolezni leta 1972. Poleg uredništva in dušnega pastirstva je razpecaval argentinski Zbornik, celovške Mohorjeve knjige, zbiral darove rojakov za ''Slovenik'' v Rimu, za Baragovo in Slomškovo zadevo, za ''Korotan'' na Dunaju, itd. P. Bernard je umrl v Sydneyu leta 1973, dr. Ivan Mikula, ki je znan tudi po pesmi ''Roz, Podjuna, Zila'', pa leta 1988. 

Leta 1961 je prišel iz Amerike v Sydney p. Odilo Hajnšek in se nastanil v Paddingtonu. Ob nedeljah je maseval za nase rojake v raznih Avstralskih cerkvah. Bil je izreden pevec in pridigar v domovini pa preje vnet ljudski misijonar. V Sydneyu je organiziral glasbeni ansambel, dramsko skupino, knjiznjico, itd. Ko sem leta 1963 prisel v Avstralijo, je bilo najpreje doloceno, da grem v Melbourne pomaga p. Baziliju. Vendar je p. Odilo prosil, da bi on sel v Melbourne, jaz pa ostanem v Sydneyu v pomoc p. Bernardu. P. Odilo je pomagal p. Baziliju dve leti, nato se je vrnil v Ameriko. Od tam pa kmalu v domovino, kjer je leta 1971 umrl v samostanu pri Sv. Trojici.

Nastanil sem se pri franciškanih v Paddingtonu pri cerkvi sv. Franciška. Med tednom sem obiskoval rojake v raznih hostelih, ali po domovih, ob nedeljah pa sva si s p.. Bernardom delila maševanje za rojake v raznih sydneyskih cetrtih , kot St. Patrick, Wynneyard, Croydon Park, Blacktown, Leichhardt, Villawood,, etc. Kadar ni bilo dr. Mikula, je prišla na vrsto tudi Canberra, Wollongong, Newcastle in Brisbane. Dr. Mikula je obiskoval tudi rojake, ki so ili za-posleni pri hidrocentrali v Snowy Mountains. V Paddintonu, kjer sem stanoval sicer ni bilo slo-venske mase, pac pa vsako soboto dopoldne spovedovanje, enkrat na mesec pa se je v kapeli ob glavnem oltarju sestajala molitvena skupina, ki jo je organiziral p. Bernard. Patri v Paddingtonu so nam šli zelo na roko. Dali so nam na razpolago pevsko sobo in dvorano brezplacno. Tu je ''Akcija za dom'' imela vec prireditev v prid sklada za nakup zemlje v Horsley Parku. 
 

Kot sem ze omenil, so se nasi rojaki po letu 1960 zaceli seliti v zapadne dele Sydneya.. Zacel sem razmišljati, da bi se tudi sam preselil blize našim ljudem. Videl sem potrebo po lastnem verskem in kulturnem središcu .. Saj maševanje v avstralskih cerkvah ni bila idealna rešitev, ker nismo vedno mogli dobiti pravšne ure, pogresali smo okrasitev oltarja, o bozicu slovenske jaslice, o veliki noci pa bozji grob in procesijo.

Pisal sem razmnozeno pismo prodajalcem zemlje in hiš in razlozil, da potrebujemo in zelimo kupiti cerkev v zapadnem delu Sydneya. Prejel sem nekako deset odgovorov z opisom nepre-micnin, ki so naprodaj. Med ponudbami se mi je zdela najbolj primerna - z ozirom na ceno in kraj - prezbiterijanska cerkev sv.. Stefana v Merrylandsu. V druzbi avstralskega provinciala sem sel ogledat to leseno cerkev. Pastor je bil zadovoljen, da bo cerkev se naprej sluzila za sluzbo bozjo. S patrom provincialom sem sel k takratnemu nadskofu kardinalu Gilroy-u glede dovo-ljenja za nas center v Merrylandsu. Rad je ustregel najini prošnji pod pogojem, da sami poskr-bimo za financna sredstva za nakup in da tudi krajevni zupnik da privoljenje. Ta je takoj privolil, ko sem mu pojasnil, da je v njegovi zupniji le enajst slovenskih druzin. S pastorjem smo sklenili pogodbo za nakup cerkve in zupnisca poleg nje. Cena je bila $20,000, prihranjenih smo imeli $11,000, $9,000 pa nam je posodila banka. Nato smo cerkev in streho prebarvali s pomocjo bo-goslovcev iz Campbelltowna in nasih rojakov, soboslikarji so prebarvali notranjscino, zene so poskrbele za zavese na oknih, in na Silvestrovo, 31.12.1996 zvecer smo imeli blagoslov cerkve. Nasslednji dan, na novega leta dan, 1.1.1970 je bila v cerkvi prva daritev svet e maše, popoldne pa ze tudi prvi krst, ki ga je prejel Marko Tomšic. Prvi par, ki se je porocil v tej stari cerkvi pa sta bila Anton Škarlovnik in Marija Poler-Marcic, kmalu nato pa nam dobro znani par Mirko in Marija Lukezic, roj. Verzel. Se isti mesec januar pa sta prejela prvo sv. obhajilo Vinko Škrajnar in Alenka Alenka Zigon. K slovesnosti smo povabili tudi prvoobhajance preteklega leta. Prvi pogreb pa je bil avgusta za 13-letnega Danny-ja Obljubek, ki je našel smrt na svojem biciklu pod kolesi avtomobila v blizini svojega doma v Granville.

Takoj po blagoslovitvi stare cerkve smo sklenili, da bomo na istem mestu zgradili novo. Rojaki so v ta namen velikodušno prispevali in tudi pomagali s prostovoljnim delom. V avgustu 1972 je naso skupnost razveselil prihod sestre Ksaverije Jerebic in sestre Miriam Horvat. Nastanili sta se v hisi poleg cerkve, ki je do tedaj sluzila za moje stanovanje in zupni urad.. Jaz pa sem se prese-lil v prostor za oltarjem, kjer je sedaj razred za Slomškovo šolo. Sestri sta takoj poprijeli za delo, sestra Ksaverija za gospodinjstvo, sestra Miriam pa je prevzela skrb za Slomškovo šolo in za tiskanje ''Nedelje'', ''Rafaela'' in vsega drugega.. Nekaj let je bila pri nas tudi sestra Marija Goretti Kadis, ki je pred kratkim postala provincialna predstojnica Sester Franciškank Brezmadezne s središcem v Slovenski Bistrici. Pozneje so nastale spremembe in smo imeli sestro Hilarijo Sanc in sestro Francko Zizek. Prva je skrbela za gospodinjstvo, druga pa za glasbo, za mesani zbor in razne pisarniška opravila, ter za Slomškovo šolo. V Melbourne pa so sestre delovale ze od leta 1966, petindvajset let. Zaradi pomanjkanja redovnih poklicev so bile sestre odpoklicane v domovino. Vendar je njigovo delo v zgodovini nasega izseljenstva zapisano z zlatimi crkami.
 

Gradnja nove cerkve je hitro napredovala, posebno ko smo dobili gradbeno ekipo sydneyskega magnata Reubena Scarfa, ki jo je vodil polir Stan Young. Veliko dela pa so opravili nasi rojaki sami. Tako je bila nova cerkev pripravljena za blagoslovitev. To slovesno dejanje je opravil ljubljanski pomozni skof dr. Stanislav Lenic v nedeljo, 14. januarja 1973.. Z njim je prišel tudi takratni provincial p.. Marijan Valencak in g. Vinko Zaletel iz Koroške. Naslednjo nedeljo pa je škof podelil sv. birmo devetinsestdesetim kandidatom. Kot duhovna priprava na blagoslovite in sv. birmo pa je bila konec tedna tridnevnica.

Naslednje leto 1974 smo imeli iz domovine obisk ansambla Minores. Sstavljali so ga minoritski bogoslovci. Trije od njih so bili ze novomašniki in so imeli ponoovitev nove maše na Slovenskem drustvu v Horsley Parku.. Nastopili so v Auburnu, Paddingtonu, Wollongongu in drugod in povsod zeli velik aplavz.Naslednji projekt v nacrtu je bila dvorana. V ta namen smo kupili dve hisi na št .1 in 3 Warwick Road.

Te hise smo porušili in zaceli z gradnjo dvorane. Delo je vodil gradbenik Ignac Drevenšek,, veliko pa je bilo prostovoljnega dela naših rojakov, mnogi so projekt tudi financno podprli. Najvecji dobrotnik pri gradnji dvorane pa je Dušan Lajovic. Dvorana je bila v glavnem koncana v januarju 1983, ko je bil med nami ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, ki jo je blagoslovil, obenem pa birmal 28 mladih.

Tako je nasa skupnost pod vodstvom sv. Rafaela rastla in se razvijala. Dobili smo molitveno skupino, ki se shaja k molitvi in sveti masi vsak cetrtek. Ustanovljen je bil zupnijski svet, ki se sestaja obcasno. V njem so tri delovne skupine, ki skrbe za postrezbo ob raznih prilikah, odbor za stojnico, odsek za diakonijo , liturgijo, katehezo, petje, gospodarstvo in finance. Dalje je tudi mocna skupina, ki skrbi za pecivo ob nedeljah po maši. Poskrbljeno je za ciscenje cerkve, dvorane in prostorov bivšega sestrskega samostana. Sklenjeno je bilo, da naj bi vsaka druzina darovala v ta namen letno $ 30. Tudi dramska skupina zivahno deluje in pripravlja oderske prireditve in igre.. Z njimi tudi gostujejo drugod, kjer zive naši rojaki. Ker je naše versko središce obenem tudi kulturno središce nastopajo v naši dvorani razni ansambli in pevske skupine, ki pridejo iz domovine ali iz zamejstva. Naj jih le nekaj omenim: pevski zbor ''Galus Petelin'', Slovenski oktet, Trzaški oktet, Big Ben, itd.
 

Poleg ze preje omenjenih patrov, ki so kdaj delovali v Sydneyu, naj omenim se druge: p. Lavrencij Anzel, p. Janez Tretjak, p. Ciril Bozic, p. Tomaz Menart. V Melbourne pa so bili: p. Bazilij Valentine, p. Stanko Zemljak, p. Bernard Golicnik, p. Tone Gorjup in sedaj je tam p. Metod Ogorevc. V Adelaidi: p. Bazilij Valentine je v zacetku prihajal tja vsaka dva meseca, p. Filip Inocenc Ferjan in sedaj p. Janez Tretjak.
 

Naša verska sredisca v Avstraliji prirejajo vsako leto mladinski koncert, izmenoma na raznih krajih. Letos bo ta koncert ze 24. po vrsti. Prizorišče letošnjega koncerta je v Canberri pri tamkajšnjem društvu s sodelovanjem mladine in folklorne skupine Prvi rej, ki so prijazno sprejeli organizacijo koncerta.
 

Ko naša društva in verska središca praznujejo razne jubileje, je prav, da se ozremo nazaj na storjeno delo in damo priznanje in zahvalo vsem, ki so vsa ta leta neutrudno delali in se zrtvovali za dobrobit naših skupnosti, da bi se cimdalje ohranile. Eni kot drugi delamo za ta isti, skupni cilj, vsak na svojem mestu, na svoj nacin. Mnogi se sprašujejo, kaj nam obeta prihodnost. Vstrajati moramo pri delu, ceprav se naše vrste krcijo. Ko se naših ljudi loteva starost in onemoglost moramo biti drug drugemu opora. Ko naš clovek v tujini peša, najbolj potrebuje nekoga, ki mu je blizu po krvi in predvsem po srcu.