Letošnje praznovanje "Štefanovanje" je bilo posebnega značaja, saj smo praznovali kar tri pomembne dogodke, dan slovenske državnosti, 40 let našega Merrylandsa, ter tradicionalno Štefanovanje, ki se prireja tudi že skoraj pet desetletij.
V programu, ki je bil kratek toda jedrnat, so "Južne zvezde" zapele slovesnko in avstralsko himno, spregovorila sta Gregor Kozovinc s slovenske ambasade v Canberri in častni generalni konzul, Alfred Brežnik, ogledali smo si film o 40 desetletjih našega centra. Predstavnice HASA NSW arhiva, Marta Magajna, Marija Grosman in Mihelca Šušteršič, so pripravile odlično razstavo na preko petnajst panojih, s stotinami fotografij o življenju centra v Merrylandsu.
Program je odlično povezovala Olga Lah
Spregovoril je Gregor Kozovinc, odpravnik poslov iz slovenske ambasade v Canberri:
Drage Slovenke, spoštovani Slovenci, rojakinje in rojaki,
najprej najlepša hvala za vaše prijazno povabilo, da skupaj obeležimo pomemben slovenski praznik (dan samostojnosti in enotnosti) ter pomembno obletnico (40-letnico obstoja in delovanja verskega in kulturnega središča Sv. Rafaela tu v Merrylandsu).
Prosim, dovolite mi nekaj besed o dnevu samostojnosti in enotnosti.
Bilo je 23. decembra 1990, ko smo se Slovenke in Slovenci na plebiscitu enotno odločili za samostojno državo. Nekaj dni kasneje, 26. decembra, je bil znan tudi rezultat plebiscita, ki ga obeležujemo danes: za svobodno in neodvisno Slovenijo se je izreklo kar 95% tistih, ki so se plebiscita udeležili. Skupaj več kot 88% vseh volivk in volivcev.
Odločitev za svobodno in samostojno Slovenijo ni bila le korajžna, ampak tudi modra. Pol leta kasneje, 25. junija 1991, je Slovenija postala svobodna in samostojna evropska država. Ostalo je zgodba o uspehu. Zgodba, v kateri smo dokazovali in tudi dokazali, da si drznemo in znamo zmagovati.
Danes stojim pred vami kot ponosen Slovenec. Prepričan sem, da tudi vi delite moj ponos. In upam, da ta ponos delijo tudi vaši otroci ter vnuki. Razlogov je - tako sem prepričan - več kot dovolj.
Drage rojakinje in rojaki,
o velikem pomenu verskega in kulturnega središča Sv. Rafaela bodo kasneje spregovorili tisti, ki jim je ta zgodba o predanosti in uspehu bližje in bolj znana. Dovolite mi le, da vam predstavim pismo, ki ga je ob tej priložnosti na vse vas naslovil dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.
 Cenjeni prostovoljci verskega in kulturnega središča Sv. Rafaela,
drage Slovenke in Slovenci iz Sydneya in okolice,
pozdravljeni gostje!
Prejmite moje iskrene čestitke ob praznovanju 40. obletnice ustanovitve in delovanja slovenskega misijona Sv. Rafaela!
Na Silvestrovo pred natanko štirimi desetletji ste na tej lokaciji blagoslovili prvo slovensko cerkev v New South Walesu, kar se danes kaže kot izjemno vizionarsko dejanje. Na splošno ni moja navada, da bi ob dogodku, ki zaznamuje celotno slovensko skupnost v neki deželi, izpostavljal posameznike. Tokrat pa mi vendarle dovolite, da ob Vaši svečanosti izrečem posebno zahvalo patru frančiškanu Valerijanu Jenku, brez katerega danes ne bi praznovali.
Pater Valerijan je že nekaj let po prihodu v Avstralijo ustanovil slovenski misijon z vizijo in željo, da bi Slovenci v Sydneyu in okolici lahko obhajali bogoslužje pod isto streho. To se je zgodilo prvega dne leta 1970. Sledile so nove akcije zbiranja prispevkov in prostovoljnega dela. Leta 1973 je zrasla nova cerkev, ki jo uporabljate še danes, deset let kasneje pa tudi velika stavba ob njej.
Slovenski misijon Sv. Rafaela je glavni center slovenstva v Sydneyu in eno glavnih slovenskih središč v Avstraliji nasploh. Patra Valerijan in Darko mašujeta tudi pri Slovencih v Wollongongu, Newcastlu, Canberri, Perthu in Queenslandu. Tekom desetletij je misijon - in v njegovem okviru predvsem slovenska cerkev - postal osrednje zbirališče sydneyskih Slovencev.
Čas teče vse hitreje, razdalje med ljudmi se večajo, generacije odhajajo. V letu 2009 je misijon Sv. Rafaela vsaj toliko pomemben, če ne še pomembnejši za občutek pripadnosti slovenstvu, kot je bil leta 1969. V tem smislu razumem tudi Vašo željo, izraženo patru Valerijanu in pristojnim inštancam, da ostane skupaj z Vami tudi po tem, ko je prišel čas upokojitve. Pater Valerijan je postal simbol vezi, ki so se med slovenskimi rojaki stkale v novi domovini, središče Sv. Rafaela pa Vaš skupni dom.
Zato se obračam na vse Vas, drage Slovenke in Slovenci, z močno željo, da bi Vam bilo skupaj še naprej lepo pod isto streho, da bi tudi za naslednje rodove ohranili ta skupni dom in da bi bilo o Vašem entuziazmu, neusahljivi energiji, povezovalnosti, dobrosrčnosti in iskrivosti, kot jih pooseblja Vaš dolgoletni dušni pastir, še naprej slišati tudi v Slovenijo!
Dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu
Podeljena so bila tudi priznanja Urada za Slovence po svetu in zamejstvu.
Prejeli so jih:
Pater Valerijan Jenko, ob 40. obletnici obstoja in delovanja misijona Sv. Rafaela, za ustanovitev slovenskega verskega in kulturnega središča, za 40-letno duhovno oskrbo avstralskih Slovenk in Slovencev, ter za povezovalno vlogo v duhu ohranjanja slovenske narodne identitete.
Gospa Milka Stanič, ob 40. obletnici obstoja in delovanja misijona Sv. Rafaela, za njeno več kot 40-letno delovanje na področju slovenske glasbe ter za prenašanje slovenske pesmi na mlajše rodove avstralskih Slovenk in Slovencev.
Slovenske dramske skupine v zvezni državi New South Wales, ob 50-letnici delovanja, za neprecenljiv prispevek pri ohranjanju slovenske dramske umetnosti v Avstraliji.
Gospa Mihelca Šušteršič, ob 70 jubileju, za nesebičen prispevek pri ohranjanju slovenske dramske umetnosti v zvezni državi New South Wales ter za delovanje pri Zgodovinskem arhivu za avstralske Slovence (HASA-NSW).
Spregovoril je častni generalni konzul RS Alfred Brežnik
ŠTEFANOVANJE, 40-LETNICA SV. RAFAELA IN
DRŽAVNI PRAZNIK - OSAMOSVOJITEVE IN NEODVISNOSTI
Nagovor Alfreda Brežnika - Merrylands, 26.12.2009
Spoštovani, p. Valerijan, p. Darko, gospod Gregor Kozovinc; spoštovani gostje, drage rojakinje in dragi rojaki.
Ker smo še vedno v božičnem času, bi vam najprej zaželel še naprej vesele praznike in vse dobro v prihajajočem novem letu 2010. Na današnji dan, to je praznik Sv. Štefana, pa zadnjih 18 let praznujemo tudi državni praznik: dan samostojnosti in neodvisnosti naše mlade države, o katerem je spregovoril gospod Kozovinc - čestitke tudi za ta praznik. Pa čestitke vam vsem, drage rojakinje in rojaki, predvsem tistim, ki ste bili zraven pred 40-leti, ko se je kupoval ta naš prvi slovenski božji hram v Sydneyu – tukaj v Merrylands-u. Pomemben mejnik v življenju našega občestva pri Sv. Rafaelu. In, ne nazadnje, čestitke vsem današnjim godovnikom, Štefkam in Štefanom, lepo praznujte in bodite veseli.
Naša Olgica, gospa Lahova, voditeljica današnjega večera, me je zaprosila, da spregovorim o 40-letnem obdobju misijona sv. Rafaela. Velika naloga, ker je spomin z leti precej opešal, bi bilo potrebno kar dosti časa in raziskav. No, pa je božja previdnost hotela drugače. Pater Valerijan je vse tako lepo opisal v decembarski števiki Rafaela, katerega sem prepričan ste vsi prejeli in verjetno prebrali, da bi vse kar bi jaz imel povedati bilo odveč, oz. ponavljanje. Pa to ni vse. Florjan Auser je za današnje slavje pripravil dokumentarni film o našem kulturnem središču v Merrylandsu. Naj se mu kar zdaj zahvalim za njegov neizmeren trud in profesionalni dostop pri tem pomembnem projektu.
Sem pa vseeno poskušal to naše obdobje nekoliko razčleniti, da bi ugotovil kaj vse se je tukaj dogajalo? Kakšen vpliv je to naše središče imelo na razvoj našega občestva, oz. naše celotne slovenske skupnosti. Dejstvo je, da so prvi povojni priseljenci, to je tam v 50-tih in 60-tih letih prejšnjega stoletja, prišli zaradi političnih razmer doma. To so bili rojaki, ki so zapustili domovino prisilno ali pa tudi prostovoljno, s tem, da so bežali preko meje, kljub veliki življenski nevarnosti. Večina teh je seveda šla skozi taborišča v Avstriji, Italiji in drugih državah Evrope. To je bila generacija Slovencev, ki je bila najbolj prizadeta. Mnogi so preživeli v teh taboriščih več let in tako izgubili vse upanje za povratek domov v svoje rodni kraj. V glavnem so se izseljevali v prekomorske države, kot so ZDA, Argentina, Kanada in Avstralija.
Ti prvi priseljenci, so v tem oddaljenem tujem in precej drugačnem svetu, najbolj pogrešali domačo besedo in druženja s svojimi. Življenje za te prve prišleke res ni bilo lahko, so pa obdržali upanje. Imeli so željo in močno voljo, da si ustvarijo nova ognjišča - nove domove. Fenomen tega obdobja pa je, da so ravno ti rojaki, ki še niso imeli niti svojih domov, oz., če so jih imeli, so le-ti bili obremenjenimi z dolgoletnimi hipotekami ali ‘mortgage-om’, kot jim pravimo tukaj; še vedno našli čas in denar, da so ob svojem delu, mnogokrat dvemi ali več šihtami, ustvarjali prva društva in prve skupne slovenske domove in cerkve. To so bili pravi pionirji slovenstva v Avstraliji. Ustanavljali razne pevske zbore, folklorne in igralske skupine, tiskali prve časnike, itn.
Potrebe po svojih slovenskih dušnih pastirjih so privedle v to takrat še relativno malo skupnost prve duhovnike. Z njihovo pomočjo je življenje postajalo znosnejše. Upanje za boljše in lepše življenje se je počasi uresničevalo. Spomnim se očetovega pisma, v katerem me je vabil, da se mu pridružim v Avstralijo, v to ‘blagoslovljeno deželo’, kot jo je imenoval. Kljub temu, da je sam živel v baraki na Warragambi, kjer je imel sobo v kateri je poleg postelje, bilo komajda dovolj prostora še za stol in polico. Priznati je treba, da so to bili časi, ko so bili ljudje skromnejši in manj zahtevni, pa vkljub temu uspešni. Prej sem uporabil izraz fenomen, za opis tistega obdobja. Zakaj? Poglejte, zdaj, oz. kar nekaj destletij pozneje, ko naša skupnost šteje na tisoče, ko živimo v udobnih domovih, imamo razširjene družine, enega najvišjih življenskih standardov na svetu, pa skorajda ne moremo niti vzdrževati to kar so ustvarili in zgradili ti prvi, revni prišleki.
No, seveda so izjeme. Se, pa zavedamo in smo priče, da raznih društev in organizacij ni več. Mnoga še samo životarijo - s časom jih bo še manj. Tudi vzrok temu nam je poznan. Vse bolj pa postaja nam vsem jasno, da se bodo najdlje obdržala središca kot je naš sv. Rafael - tudi potem, ko slovenščina ne bo več občevalni jezik v le-tem. O tem sem se prepričal ob obisku Slovencev v Clevelandu.
Vendar pa danes ni čas melanholije, nasprotno je čas veselja in praznovanja. S ponosom lahko poglegamo nazaj na 40-letno obdobje misijona sv. Rafaela. Še posebej smo ponosni na našega dolgoletnega vodjo tega misijona, patra Valerijana, zaslužnega duhovnika, in smo mu nadvse hvaležni, da je imel vizijo in pogum, in se je lotil tega velikega projekta, katerega začetek je bila skromna presbiterjanska cerkvica. Sv. Rafael je, kot že prej rečeno, tudi naše versko kulturno središče. Poleg pastoralnih in duhovnih potreb našega občestva, je v tem središču cela vrsta aktivnosti, ki jih potrebuje in uporablja celotna slovenska skupnost, v širšem sydneyskem okolju. Tukaj imajo svoj domicil: HASA – Zgodovinski arhiv Slovencev v NSW, dramska skupina, Slomškova sobotna šola, pevski zbori in druge skupine. V tej dvorani se prirejajo razne proslave in zabave, likovne in druge razstave. Tu se družijo upokojenci na svojih rednih srečanjih. Skratka, to je naše središče v pravem pomenu besede, ki ga povezuje naša skupna krščanska etika, ljubezen in zavest svojih slovenskih korenin.
Danes smo hvaležni Bogu, da nam je poslal patra Valerijana in vse njegove sobrate, očete Frančiškane, in sestre brezmadežne, ki so v vseh teh letih pomagali, soustvarjali, gradili in vzdrževali to naše središče. Ob tej priliki ne bi mogel omenti vseh imen, da ne bi slučajno koga izpustil, poleg tega, so pa že bili omenjeni in bodo še v nadaljevanju večera. Bi pa vkljub temu omenil še patra Cirila, ki je prebil med nami okrog 10 let, in je prišel iz Melbourna na razglasitev jubilejnega leta ob 40-letnici Merrylandsa. Pa, patra Filipa, ki je tudi preživel skrajda eno desetletje med nami, in se je nedavno vrnil in skupaj z nami obnovil svojo zlato mašo.
In ne-nazadnje, Bogu hvala za našega sedanjega vodjo središča sv. Rafaela, patra Darkota, ki je sprejel nase to veliko breme. Hvala vam dargi pater Darko, za vso vaso skrb in za vse kar naredite za naše občestvo pri sv. Rafaelu.
Zahvala pa gre tudi vsem vam, ki ste sodelovali pri pripravah današnjega večera. Nam prisotnim bo ostal v trajnem spominu. Florjan ga bo pa ovekovečil za bodoče rodove – hvala vam!
Himne in še nekaj lepih napevov pa so zapele naše " Južne zvezde"
Pred večerjo pa nas je nagovoril z molitvijo še pater Darko Žnidaršič
|
Draga Gelt, Martha Magajna , Florjan Auser in Marija Grosman v pisarni HASA NSW
