O AVTORJU
Ing. arch. Vinko Lenarčič se je rodil 22. decembra 1904 v Ljubljani na spodnjem koncu Rožne ulice ob Ljubljanici. Oče, strojni ključavničar in inovator v Tönniesovi tovarni (tam, kjer je danes Gospodarsko razstavišče), je umrl mlad in zapustil vdovo, delavko v Tobačni tovarni, s tremi sinovi v skrajni revščini. Stiska je pognala družino na Barje, v Črno vas. Od tam je bistri Vinko vsak dan pešačil v Ljubljano v šolo. Volja in nadarjenost sta botrovali uspehu in leta 1923 je z odliko končal Realko v Vegovi ulici. Ves čas šolanja je slovel kot uspešen inštruktor. S tem se je preživljal.
Bolj slučajno (vpliv sošolcev) kot s premislekom se je še isto leto vpisal na Univerzo v Plečnikovo šolo in študij leta 1926 končal. Njegovo diplomsko delo stoji v Celju (Ljudska posojilnica). Leta 1933 je opravil še državni izpit v Beogradu.
Takoj po diplomi je začel delati kot urbanist v Ljubljani. Do leta 1945 na mestnem poglavarstvu, potem na mestnem, oziroma okrajnem ljudskem odboru. Zadnji dve leti pred upokojitvijo so ga odpravili kot referenta na občino Bežigrad.
Že prvo srečanje s Plečnikom je bilo za Vinka Lenarčiča odločilno. Zaslutil je poslanstvo tega velikega človeka, mojstra in učitelja. Že v času študija, posebno pa pozneje, na Magistratu, v službi, ki mu jo je, proletarcu, omogočil sam Plečnik, je z vsem žarom
nesebično sodeloval, kjerkoli in kadarkoli ga je Plečnik potreboval. In resnici na ljubo je treba reči, da se Plečnik njegove pomoči ni branil. Računal je lahko z njegovo veliko razgledanostjo, izrednim tehniškim znanjem, predvsem pa z neomajno zvestobo (tega slednjega mojster pri svojih študentih ni kaj prida užil).
Urbanistična prenova prestolnice Slovencev, še zlasti rešitev prometa, železniškega vozlišča in glavne železniške postaje, je bil vse do konca druge svetovne vojne poglavitni cilj dela in snovanja mladega urbanista. Delo, ki so ga vojne razmere zavrle, je povojna socialistična graditev spremenila v neuresničljive sanje. Novi duh in povzpetniki z njimi niso imeli ničesar skupnega. Veliki Plečnik, potisnjen vstran, ni več potreboval svojega zvestega sodelavca. Ta je nemočen, brez upa zmage opazoval, kako izginja njegova ljubljena Ljubljana v sivini novega časa. Z dobro voljo je kot urbanistični referent pomagal, kjerkoli je mogel, lajšati tegobe malega človeka, ki ga je pri gradnji skromnega doma dobila v pest novodobna lumpenbirokracija. Doživel je konec mojstrske Plečnikove kompozicije pri Sv.Krištofu, uničenje Tivolija, zgrešeno rešitev železniške proge skozi mesto. Od barbarskega masakra pri Sv.Jožefu je hranil droben ostanek pozlačene rezbarije. Prezgodnja smrt leta 1966 mu je prihranila še eno v vrsti bridkih razočaranj: ni doživel sramotne ukinitve Plečnikovih Žal.
O DELU
V času najgrših napadov na Plečnika je ing.Vinko Lenarčič, globoko prepričan, da bo Plečnik neko zablestel v vsem svojem sijaju in dočakal zasluženo priznanje, narekoval svoje spomine na velikega mojstra in njegov čas. Nekaj je imel zapisanega, večinoma pa je govoril po spominu. Integralni tekst je nastal v manj kot dveh tednih in je pravzaprav snov, ki zasluži temeljitejšo obdelavo. Za to objavo je nekoliko prirejen in skrajšan.
Pričujoči spomini so osebno videnje človeka, ki je bil dolga leta v neposredni mojstrovi bližini, ki je od začetka slutil pravi, globji smisel Plečnikovega prizadevanja in ki mu je bilo dano sodelovati pri najintimnejših ustvarjalnih vzgibih velikega arhitekta. Sedaj je že očitno, da se ni motil, da je pravilno ugotovil, kaj je poglavitni namen profesorjevega truda v domovini.
Avtor je opazil, da so Plečniku imperativ zavest o odgovornem poslanstvu, globoka in ponižna vera v Boga Stvarnika in vztrajanje v čistem, krepostnem življenju. Plečnik je to strnil v kratko geslo: Živeti čisto in posvečeno! Zato naj bralca ne presenečajo odstavki, ki spominjajo na religiozna besedila. Tudi tiste besede so premalo, da bi v celoti osvetlile moralno veličino tega izjemnega človeka. Če bodo Lenarčičevi spomini bralcu odkrili to plat fenomena Plečnik, je avtorjev namen dosežen. Za strokovno in umetniško analizo je specialistov na izbiro.
O PLEČNIKU
Plečnika tudi kot človeka ni mogoče celostno doumeti, če se ne upošteva dveh dejstev odločilnega pomena. Prvo je njegov nepričakovan in na videz nerazumljiv odklon od učitelja Wagnerja po bivanju v Italiji, kar pa je mogoče razumeti če privzamemo, da se je Plečniku, ko je iz severnjaške, vase zaverovane, intelektualistične, v začaranem krogu umetelnosti in utilitarizma čemeče gluhe loze, stopil v razkošje prešerne igre harmonije oblik in proporcev, razodel njegov dar, njegov talent in genij. Spoznal je, da je to njegov svet, da z njim čuti in ga razume, kot se, čeprav gluh, skladatelj suvereno giblje v svetu zvoka in bogastvu harmonij. Lahko si je predstavljati, kako ozek in zamejen mu je postal njegov dunajski ambient. Drugo dejstvo, ki bistveno določa mojstrovo osebnost pa je odločitev, da se vrne v domovino.
Ni ga, ki bi danes dvomil, da je Plečnik eden tistih velikanov v slovenski zgodovini, ki so gradili slovensko nacionalno identiteto. Usodno dogajanje ob razpadu avstroogrske monarhije, ki je po eni strani ponudilo Slovencem nacionalno emancipacijo, je po drugi strani pokazalo velikanski manko na mnogih področjih, ki bi jih lahko poimenovali državotvorna. Plečnik je vedel, da Slovencem manjka lastna, originalna in tipična ustvarjalnost v moderni arhitekturi in urbanizmu. To se je posebej izrazito pokazalo pri popotresni Ljubljani. Da bi v domovini postavil zglede in vzgojil sposoben naraščaj, zato je zapustil svoj češki Parnas, kjer se mu ni slabo godilo. Še najmanj pa se mu je bilo treba izpostavljati pritlehnostim doline šentflorjanske. Zavest odgovornosti in dolžnosti v trenutku, ko domovina potrebuje ljudi, ga je pripeljala v Ljubljano na novoustanovljeno Univerzo. Pravilnost in plemenitost te - odkrito je treba povedati - žrtve odmeva, ne nazadnje, tudi v tem, kako vse drugače, domače in prisrčno so zazvenele njegove ustvarjalne strune doma, še posebej, če imamo pred seboj sicer veličasten, a vendarle hladno eleganten praški opus. Da se je doma izpostavil primitivnemu nagajanju in je marsikdaj le s pomočjo svoje velike avtoritete uveljavil določeno rešitev, in da so ga končno tudi mnogi njegovi učenci izdali in zavrgli, njegova dela pa z njim vred nameravali v revolucionarnem, komunistoidnem deliriju prepustiti pozabi, ni okusno preveč poudarjati. Kar sama se vsiljuje svetopisemska podoba o zrnu, ki mora umreti, da rodi sad.
Plečnik je dočakal svoj comeback. V sramoto tistih, ki so storili vse, da bi izginil skupaj s svojimi deli, razkazujemo danes tujim državnikom, ki obiščejo slovensko prestolnico, njegovo Ljubljano, Narodno in univerzitetno knjižnico, Tromostovje, Arkade, Žale. Arhitekt in učitelj, umetnik in človek Jože Plečnik je spet v središču pozornosti; zdaj, ko se je moderno z njim ukvarjati je in še bo predmet najrazličnejših študij in razprav.
V Ljubljani, 22.12.1986 |
