p. David Šrumpf OFM,
Mobitel: 0497 097 783
E-mail: slomission.adelaide@gmail.com

Pater Ciril A. BoŽIČ OFM, OAM
Marija AnŽIČ, laiška misijonarka

Arhiv dogodkov 2015Arhiv dogodkov 2014Arhiv oznanil 2015Arhiv oznanil 2016

 

Pastirsko pismo o krščanskem pogrebu

Objavljeno: 31.10.2016 | Dogodek: 01.11.2016: Cerkev na Slovenskem

Dragi bratje in sestre!
Ob letošnjem prazniku vseh svetih in vernih duš vam želimo škofje spregovoriti o vprašanjih povezanih s smrtjo in krščansko spoštljivim odnosom do človekovega telesa tudi po smrti. Junija letos smo zaradi nekaterih novih dejstev potrdili dopolnjene pastoralne smernice za krščanski pogreb, v oktobru pa je nova navodila o tej tematiki izdala tudi Kongregacija za nauk vere. V spremenjenih družbenih in kulturnih okoliščinah se hitro spreminja odnos do smrti in do umrlih. Želimo vam spregovoriti o smrti kot o sestavnem delu življenja, o poslavljanju in žalovanju kot o spominjanju na velikonočno skrivnost in o krščanskem pokopu telesa kot izročanju rajnega v Očetov objem. Med osrednja oznanila Cerkve spada vesela vest o življenju po smrti. Sv. Janez je v videnju gledal »veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti«, tistih, »ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih očistili z Jagnjetovo krvjo«. (Raz 7,9.14) Ko v teh dneh obiskujemo grobove rajnih, se zaradi tega upanja v nas naseli veliko veselje, s katerim Jezus sklene oznanilo blagrov: »Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mt 5,12)

Smrtna ura kot pomemben del življenja
V tej veri sta smrt in pogreb najdražjih vsega spoštovanja vredno dogajanje. Dotika se naših osebnih doživljanj, ki pogosto izzovejo občutek nemoči, žalosti in strahu. Zelo močnó pa se dotika tudi človeka kot presežnega, verskega bitja. Cerkev ponuja iz svoje duhovne zakladnice bogato simboliko in bogoslužna besedila, ki so namenjena tolažbi svojcev rajnega in župnijskemu občestvu. Preko simbolov in besedil nas Sveti Duh Tolažnik usmerja v Kristusovo velikonočno skrivnost, da bi smrt sprejemali tesno povezano z veliko nočjo: kakor je Jezus Kristus za nas trpel in umrl ter tretji dan s telesom vstal od mrtvih, tudi mi upamo in verujemo, da se bo naša duša ob smrti srečala s svojim Odrešenikom in bo naše telo deležno vstajenja. V tem duhu dojemamo trenutek smrti, kot enega izmed najpomembnejših v zemeljskem življenju; od katerega je na nek način odvisna vsa večnost.

Slovo od rajnega in pogrebna slovesnost
Krščansko slovo od rajnih ter pogrebne slovesnosti zato izrazito izžarevajo vero v posmrtno življenje in jo s simboli izpovedujejo. Pogrebno bogoslužje ni samo izročitev telesa rajnega zemlji v pričakovanju vstajenja od mrtvih, ampak je namenjeno tudi tolažbi svojcev in krščanske skupnosti ter izraža krščansko vero in upanje v večno življenje. Zato je za krščansko žalovanje zelo primerno, da se ohranja, kjer je še prisotna, ali na novo uvede molitev ob umirajočem in ob mrtvem človeku. To je primerno tudi, ko rajni ne leži doma. Zbiranje k molitvi ob večerih je izraz vere in podpora rajnemu ter svojcem.

Upadanje krščanskih pogrebov in visok odstotek žarnih pokopov, ki Slovenijo uvršča v sam svetovni vrh (82,9 % v letu 2014), in nekatere nove oblike, kot npr. raztros, nas kot kristjane izzivajo, da na kulturo »odrivanja« smrti na rob življenja in čimprejšnjo pozabo rajnih odgovorimo s ponovno »evangelizacijo smrti«, ki na novo ovrednoti človekovo telo in smrt.

Pokop telesa rajnega je za Katoliško Cerkev še vedno najprimernejša oblika slovesa. Kristjani gledamo na smrt kot na edinstven in najbolj oseben način srečanja Boga in človeka že brez omejitev prostora in časa. Zato naj se telesa položijo v zemljo na blagoslovljenem pokopališču ali drugem svetem kraju. S tem krščansko občestvo izrazi vero v posmrtno življenje in pričakovanje vstajenja teles poslednji dan. Svetopisemska besedila (prim. Mt 27,60.64-66 in druga) izpostavljajo podobe polaganja telesa v grob, praznega groba in poveličanega telesa vstalega Jezusa Kristusa. Telo je sicer minljivo in podvrženo smrti, vendar je po Kristusovemu vzoru namenjeno vstajenju. Zato škofje močno spodbujamo vse kristjane, da, kjer je le mogoče, v veri izberete tak način pokopa, kot ga je imel Kristus, to je pokop telesa. Pri obredih naj sodeluje župnijsko občestvo, da se pokaže povezanost rajnega in svojcev s Cerkvijo. V proces slovesa od rajnega naj se na možen način vključi obhajanje svete maše.

V Sloveniji je postal večinski način pokopa upepelitev in posledično žarni pokop. Razlogov je več, od prostorske stiske v mestih, ekonomskih razlogov do ideoloških nagibov. Cerkev sprejema tudi ta način, a daje prednost pokopu telesa. V primeru žarnega pokopa mora duhovnik ali drug pastoralni sodelavec previdno preveriti, da odločitev ni bila sprejeta iz veri nasprotnih razlogov – v takem primeru cerkveni obred ne bi bil smiseln. Zaradi spoštovanja do rajnega spodbujamo, da bi se kar v največji možni meri tudi z obredom, poslovili od njegovega telesa še pred upepelitvijo. Marsikje to ni izvedljivo, a potrebno bi bilo iskati v tej smeri nove možnosti, saj je to želja, priporočilo in praksa vesoljne Cerkve. Tudi žare s pepelom rajnih je treba pokopati ali hraniti na svetih prostorih (pokopališče, kapela); tako je bolj zagotovljena molitev zanje in spomin nanje tudi v naslednjih generacijah. Hranjenje pepela rajnih doma za kristjane ni primerno.
Za kristjana ni primeren način pokopa raztros pepela rajnega. Želja po raztrosu v morje, v gorah, gozdu ali drugod v naravi, ter pojavljajoče težnje, da pepel rajnega spremenijo v spominske predmete ali ga preoblikujejo v dragulje, je posebej vprašljiva, saj bolj poudarja ljubezen do narave kot odnos do Boga in občestva Cerkve. Upanje na večno življenje v Bogu je s tem močno zatemnjeno. Če ni določenega kraja pokopa, groba, je zelo okrnjena možnost molitve in spomina, ki izhaja iz obiskovanja grobov. Lahko vodi tudi v razne zlorabe in v nekrščansko pojmovanje človeka ter zanika njegovo izvorno dostojanstvo bitja ustvarjenega po Božji podobi. Hitreje se izbriše sled o obstoju določene osebe in se odvzame naslednjim generacijam možnost zgodovinskega spomina.
Enako spoštovanje kot do teles odraslih rajnih je prav, da imamo tudi do teles mrtvorojenih in splavljenih otrok. Tudi njihovo mesto pričakovanja vstajenja je grob na pokopališču in primeren krščanski pogrebni obred.

V primeru, da se kristjan odloči zapustiti po smrti svoje telo v medicinske raziskovalne namene, kar je delo ljubezni do bližnjega, je primerno, da se pred izročitvijo obhaja obred slovesa od rajnega, ki je podoben tistemu pred upepelitvijo.

Opozoriti želimo tudi na čedalje bolj prisotne krste ali žare, ki omogočajo pokop v posebnih položajih ali izpostavljajo določene vidike posmrtnega življenja (npr. reinkarnacijo, žare iz katerih lahko vzklije rastlina itd.), in za kristjane niso primerne. Zato je treba imeti za cerkveni pogreb, kjer se izvede pokop v drugačnih oblikah od običajnih (krsta, žara), dovoljenje ordinarija. Nekatere komercialne oblike pogreba namreč lahko izražajo nekrščanske, panteistične, naturalistične ali novodobske poglede na človeka.

Kristus je bil položen v grob. Telo je svetišče Svetega Duha, saj je bilo posvečeno že z zakramentom svetega krsta in drugimi zakramenti, predvsem pa hranjeno s sveto Evharistijo. Zato naj bo naš odnos do telesa tudi ob smrti nadvse spoštljiv in prežet z upanjem in vero v večno življenje.
V želji, da skupaj ohranjamo in razvijamo krščansko obliko slovesa od rajnih, ki vključuje možnost molitve zanje in spomina nanje, vas blagoslavljamo!

Vaši škofje

Ana Brandt

Na fotografiji Ana Brand

Okolica pa bo seveda še naprej potrebovala skrb. Če bi bil kdo pripravljen sprejeti skrb za zalivanje in/ali urejanje, ga prosim, da se oglasi. Bomo pomagali!
Ta teden bom obiskal naše bolnike. Če veste ali izveste, da je kdo bolan ali da ne more v cerkev, ga vprašajte, če si želi obisk duhovnika. Sporočite mi in z veseljem ga bom obiskal in mu prinesel zakramente, kot bo želel.

Velika noč pri nas

Provincialni kapitelj 2016
 Od 28. marca do 1. aprila 2016 v Nazarjah

Po četrtkovem razpravljanju o izzivih, ki so pred nami, in slovesnem obhajanju sv. maše z novim vodstvom province in brati iz vse province, smo petkovo dopoldne posvetili sprejemanju sklepov in pobud ter sklepnega sporočila, ki ga tukaj objavljamo:

Znanilci upanja ali Pogumno zreti v prihodnost

Slovenski frančiškani smo se zbrali na svojem provincialnem kapitlju od 28. marca do 1. aprila 2016 v Nazarjah v Savinjski dolini. Izvolili smo novo vodstvo (in za službo provincialnega ministra izvolili p. Marjana Čudna, za njegovega namestnika p. Roberta Bahčiča ter za provincialne svetovalce, ki jih imenujemo definitorje, p. Bernarda Goličnika, p. Nika Žvoklja, p. Pavleta Jakopa, p. Simona Petra Berleca in p. Ambroža Mušiča) ter preverili smo dosedanje dejavnosti in zastavili besedo za prihodnje delo.

Ob koncu kapitlja čutimo potrebo, da svojim bratom, slovenskim vernikom doma in v tujini ter vsem ljudem dobre volje napišemo sporočilo o naši vlogi v našem prostoru in času.

Bratje frančiškani smo prepoznali svoje poslanstvom v tem, da želimo biti znanilci upanja znotraj Cerkve na Slovenskem in slovenske kulture. V ta kritični čas, ko se majejo temeljne človeške vrednote in je ogroženo osnovno človeško dostojanstvo, smo poslani, da prinesemo svetal pogled v prihodnost.

Konkretno vidimo svoje poslanstvo v tem, da sprejmemo vsakega človeka in ga spoštujemo v njegovi enkratnosti ter mu skušamo razkriti, da je tudi on ljubljen od samega Boga. V sebi čutimo klic, ki nam pravi, naj ljudem različnih prepričanj in mnenj prinesemo veselje in radost nad življenjem, veselje nad skupnim bivanjem ter zaupajoče zrenje v prihodnost. Ne gre za naivno gledanje na svet, da bi morda tajili bolečino, stisko in obup. Prav obratno, vse to priznavamo, toda v vsakem trpečem človeku želimo odkrivati Božjo veličino ter mu pomagati, da bo kljub preizkušnjam spoštoval sebe in druge, v polnosti zaživel in tudi sam prihajal drugemu naproti.

V svetem letu usmiljenja želimo tudi vsakemu grešnemu človeku razkriti, da je naš Bog – Bog odpuščanja. Z molitvijo se obračamo h Gospodu, da nas uporabi kot orodje svojega usmiljenja.

V teh dneh smo bratje frančiškani največ časa posvetili razmišljanju o mladih in se spraševali, kako bi jih razumeli, jim odstrnili radostni pogled na življenje in jih povabili k najlepši pustolovščini duha, ki pomeni živeti Radostno vest, Evangelij.

V tem duhu smo si zastavili vprašanje, kaj moramo pri sebi osvežiti, da bi današnja mladina v nas prepoznala večno mladega Kristusa in njegovega posnemovalca sv. Frančiška? Soglašali smo, da je to poglobitev bratskega življenja in prijateljstva, ki sta vrednoti prihodnosti.

V tej iskrenosti smo si tudi sami priznali, da smo prav tako pomanjkljivi, ranljivi in tudi grešni, toda zaupamo in verjamemo v Božjo dobroto in usmiljenje. To čudovito izkušnjo Božje širokosrčnosti in prizanesljivosti želimo deliti z vsakim človekom, posebno še z mladimi.

Ponovno smo ozavestili, da je naše poslanstvo znotraj Cerkve na Slovenskem in našega naroda, zato sprejemamo, kar nas Cerkev na Slovenskem prosi, namreč, da še naprej skrbimo z apostolsko gorečnostjo za naše župnije, božjepotne cerkve, družine in tudi za vzgojo mladih preko kateheze, služb po fakultetah in skrbi za študente in uboge ter ne prezremo bolnih in ostarelih.

V trenutni begunski stiski želimo pomagati kristjanom na Bližnjem Vzhodu, zato se povezujemo s kustodijo Svete dežele, ki skrbi zanje, prav tako pa sodelujemo s slovensko Karitas, ki vsem beguncem izpričuje veliko darežljivost.

Naša želja je, da bi slovenski kristjani in vsi ljudje svetlo zrli v prihodnost in da bi malodušje vsakdanjega življenja nadomestili z radostnim upanjem, da bo jutrišnji dan postal dan prijateljstva in veselja. Nekaj te Kristusove ljubezni in radosti naj vsi zaživimo že danes! Zato kličemo mladim, naj se nam pridružijo, vse vernike pa prosimo, naj molijo, da Gospod opogumi mlada srca za čudovito izkustvo Evangelija. S to zavestjo in z novim vodstvom vstopamo v jutrišnji dan in vabimo vse ljudi dobre volje, da z nami postanejo znanilci upanja.

Sledilo je še obhajanje sklepne sv. maše, ki jo je vodil naš nekdanji provincialni minister in sedanji ljubljanski nadškof metropolit p. Stane Zore.

Po sv. maši smo v procesiji odšli še na tamkajšnje pokopališče, kjer smo na grobu naših bratov molili.

Nadškof msgr. Stane Zore OFM,
med nami v Adelaidi

Ljubljanski nadškof metropolit p. Stanislav Zore OFM je prispel v Adelaido v petek, 29. januarja popoldne. Z njim je prišel njegov brat Franci, ki ga je spremljal na obisku v Avstraliji, naša pastoralna sodelavka Marija Anžič in z njimi sem bil tudi sam, p. David Šrumpf, voditelj Slovenskega misijona Svete Družine v Adelaidi. Najprej smo se napotili v bližnji samostan malteških sester frančiškank, kjer imajo tudi svoj dom za starejše in bolne in kjer slovenski patri mašujemo, ko smo v Adelaidi. Tam sta se nam pridružila še dva frančiškana, ki živita v Adelaidi, in skupaj s sestrami in oskrbovanci Doma smo obhajali sveto mašo. Po maši in krajšem druženju smo se odpravili v West Hindmarsh, kjer imamo Slovenci svojo cerkev in hišo. Tam sta nas pričakala Danilo in Ivanka Kresevič, »angela varuha« naše cerkve, ki sta ga takoj po prihodu pospremila v cerkev, kjer je p. nadškof že večkrat maševal ob svojih prejšnjih obiskih, ko je obiskoval naše skupnosti in brate kot provincial slovenskih frančiškanov.

Zvečer smo se udeležili piknika pri adelaidskem nadškofu msgr. Philipu Wilsonu, ki ga vsako leto prireja za duhovnike, ki delujemo v njegovi nadškofiji. V druženju in pogovoru smo preživeli lep večer, saj sta bila tam tudi generalni vikar Philip Marshal in upokojeni adeladiski nadškof Leonard Faulkner, veliki prijatelj Slovencev.

Naslednji dan sta si gosta v spremstvu pastoralne sodelavke Marije ogledala Adelaidsko stolnico in mesto ter nekaj okolice, zvečer pa smo imeli na vrtu naše hiše ob cerkvi v West Hindmarsh piknik in srečanje za tiste člane naše skupnosti, ki največ sodelujejo in prispevajo k skrbi za našo cerkev, skupnost in pomagajo pri bogoslužju. Tudi tega srečanja se je udeležil adelaidski nadškof msgr. Philip Wilson.

V nedeljo smo obhajali slovesno sveto maše, ki se je je poleg adelaidskega nadškofa udeležil tudi generalni vikar. Goste je pozdravil g. Ivan Legiša, adelaidski nadškof pa je p. nadškofu Stanetu v znamenje prijateljstva in zaupanja izročil tudi svojo pastirsko palico, ki jo je uporabljal pri maši. Po obhajilu sta častni konzul Republike Slovenije v Adelaidi, g. Jadran Vatovec, in pevka Katarina Pistor zapela božično pesem, katere besedilo je napisal nadškof in uglasbil g. Jadran Vatovec. P. Stane je bil tudi pesnik in pred nekaj leti je izšla tudi njegova pesniška zbirka. To je bilo prvič, da je p. nadškof slišal svojo pesem uglasbljeno oz. zapeto. G. Vatovec je p. nadškofu tudi izročil notni zapis. Ob koncu maše sem se obema škofoma zahvalil za obisk, za daritev svete maše in za opogumljajoče in vzpodbudne, predvsem pa prijateljske besede p. nadškofa Staneta. Vsi so bili povabljeni v »dvoranco« za našo hišo na srečanje z obema nadškofoma in na kosilo. Naše srečanje se je odvijalo in končalo v prijetnem, prisrčnem in prijateljskem vzdušju. Popoldne smo obiskali še Slovenski klub in g. Ivana Zagorca, ki je v domu za ostarele.

Poleg slovenskih frančiškanov, ki so odličje prejeli ob 50-letnici delovanja leta 2001, je bil g. Zagorc prvi in edini prejemnik odličja Svetega Cirila in Metoda, ki je najvišje odlikovanje Slovenske cerkve v Avstraliji. Dobil ga je za zasluge pri gradnji naše slovenske cerkve v Adelaidi in tamkjašnje skupnosti. Letos so to odličje prejeli tudi zakonca Fredi in Jeni Brežnik ter Dušan in Saša Lajovic iz Sydneyja. Iz doma za ostarele smo se odpravili na letališče in poleteli v Melbourne, saj sta naslednji dan, 1. februarja, p. nadškof Stane in njegov brat Franci že odpotovala nazaj proti Sloveniji.

Adelaidski Slovenci smo bili izredno veseli obiska in smo sedaj zanj neizmerno hvaležni Bogu in njemu. P. nadškofu smo še posebej hvaležni, da je avgusta 2013 prišel v Adelaido samo zato, da je lahko nazaj v Slovenijo pospremil bolnega dotedanjega tukajšnjega slovenskega duhovnika in graditelja slovenske cerkve, p. Janeza Tretjaka, ki je manj kot leto pozneje v Sloveniji umrl.

Bogu hvala še enkrat – in naj se uresničijo želje, ki so bile v srcu slehernega rojaka, ko sta nadškofa Stane in Philip v dvoranci po kosilu razrezala slavnostno torto: da bi se kmalu spet srečali v Adelaidi!
p. David

 

PROGRAM OBISKA NADŠKOFA
msgr. STANISLAVA ZORETA OFM

MELBOURNE:
Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM bo priletel v Melbourne v petek, 15. januarja 2016. Spremljal ga bo njegov brat Franci.
Sobota, 16. januarja: Obisk pokopališča Keilor in molitve ob grobu p. Bazilija za vse pokojne rojake v Avstraliji. Romanje v Ta Pinu, Bacchus Marsh.
Nedelja, 17. januarja 2016: ob 10. uri bo maševal in pridigal v naši cerkvi v KEW. Po maši bo kulturni program, družinsko kosilo in srečanje v dvorani.
Ponedeljek, 18. januarja: obisk melbournskega nadškofa in predsednika Avstralske škofovske konference msgr. Denisa J Harta.
 
CANBERRA:
V četrtek, 21. januarja, obisk na Veleposlaništvu Republike Slovenije ter kosilo z veleposlanico gospo Heleno Drnovšek – Zorko; obisk nuncija (nadškof msgr. Adolfo Tito Yllana) v Apostolski nunciaturi v Canberri. Ob 6. uri zvečer bo daroval sv. mašo za tamkajšnje rojake v cerkvi sv. Petra in Pavla v Garranu, Wisdom Street, nato bo srečanje in večerja v Slovenskem društvu v Canberri.

SYDNEY:
ROOKWOOD CEMETERY: V soboto, 23. januarja, bo ob 9.00 dopoldne blagoslov novega, razširjenega slovenskega pokopališča v Rookwoodu - St. Raphael's Slovenian Lawn.

MERRYLANDS: v nedeljo, 24. januarja, ob 9.30 dopoldne sveta maša ter nato kosilo v dvorani.

WOLLONGONG – FIGTREE, slovenska cerkev Vseh svetih: Nedelja, 24. januarja 2016, sveta maša ob 5. uri popoldne ter srečanje in večerja v dvorani.

MARIAN VALLEY, Canungra, Queensland:
V sredo, 27. januarja, bo ob 10. uri dopoldne maševal za rojake iz Queenslanda v Marijini dolini. Sledi srečanje in kosilo. (GPS Location: 2541 Beechmont Road, Witheren via Canungra).

ADELAIDE:
Petek, 29. januarja: sprejem v Adelaidi; obisk nadškofa msgr. Philipa Wilsona.
Sobota, 30. januarja: Adelaide
Nedelja, 31. januarja 2016: ob 10. uri bo sveta maša v naši cerkvi Svete družine, srečanje in kosilo v dvoranci. Zvečer polet v Melbourne.

V ponedeljek, 1. februarja 2016, odpotujeta iz Melbourna domov v Slovenijo.