313 Merrylands Road
Poštne pošiljke: PO BOX 280
Merrylands NSW 2160
Phone 02 9637 7147 Fax 02 9682 7692, Mobile 0409 074 760

pater Darko Žnidaršič OFM

Arhiv dogodkov 2020Arhiv dogodkov 2019Arhiv dogodkov 2018Arhiv dogodkov 2017Arhiv dogodkov 2016Arhiv dogodkov 2015Oznanila misijona sv. Rafaela v letu 2015Oznanila misijona sv. Rafaela v letu 2016Oznanila misijona sv Rafaela v letu 2017
Oznanila misijona sv Rafaela v letu 2018Oznanila misijona sv Rafaela v letu 2019 Oznanila misijona sv. Rafaela v letu 2020Oznanila misijona sv. Rafaela v letu 2021

Oznanila misijona sv. Rafaela v letu 2022

 

Prvo obhajilo 5.12.2021,
2. ADVENTNA NEDELJA in PRAZNIK PRVEGA SV. OBHAJILA.
Jezusa sta prvič prejela v svoji srci KAIAH HOGAN in JOSHUA KOCIPER. - Čestitamo!

The First Assembly of the Plenary Council in the Catholic Church in Australia

The Members of the Plenary Council from the Diocese of Parramatta are preparing for the First Assembly of the Plenary Council, which commences this weekend on Sunday 3 October 2021.
With so many of our parishes and parishioners engaging in the Listening and Dialogue phase, we are sure there will be great interest in how this next stage of the Plenary progresses, and a desire to support the discernment process.
We are planning to keep you updated with daily reports from the Plenary Council which we hope you will be able to share through your networks. 
The First Assembly will involve Members in group discernment, with small groups of 10 engaging in spiritual conversations. Your parishioners can accompany us during this process through prayer, and through reflecting on the reports that will come from the event each day.

Diocese of Parramatta Votive and Plenary Council Opening Masses on Sunday, 3 October
On Sunday, the first day of the Plenary Council, Bishop Vincent will celebrate Mass at St Patrick’s Cathedral in Parramatta at 11am AEDT, as will Archbishops and Bishops in each Australian Diocese and Archdiocese. We have enclosed a social media tile you may wish to share to advertise this Mass. The link to this Mass is the regular St Patrick’s Cathedral livestream Mass.
(Facebook - https://www.facebook.com/saintpatrickscathedralparramatta /
YouTube - https://www.youtube.com/c/StPatricksCathedralParramatta)
 The Plenary Council Opening Mass will be broadcast from Perth, WA at 2pm AEDT (Sydney time) on Sunday. The link to the livestream of this Mass is https://plenarycouncil.catholic.org.au/assembly-1/

Updates during the week of the Plenary Council
We plan to email you daily updates during the Plenary Council that you may wish to share within your networks. Given the long weekend, we will share as much as we can prior to the weekend, continuing with information you may wish to share from Tuesday on.
The information will include:

• Social media items to share on your parish social media networks

• Links to articles published on Catholic Outlook about the First Assembly

• The Mass booklets for First Assembly Masses. Masses will be livestreamed each day from https://plenarycouncil.catholic.org.au/assembly-1/. You can find all the Mass booklets here, as you may wish to use the same prayers, notes and musical suggestions as will be featured in the daily Plenary Council Masses in your own parish Masses next week.

• Links to the livestream, the Diocesan Plenary Council prayer, the National Plenary Council prayer and the Diocese of Parramatta Plenary Council website pages.

Livestreams
A livestream from the First Assembly will take place between 11am AEDT and 12.15pm AEDT each day from Monday 4 October to Saturday 9 October 2021 (excluding 7 October which will be livestreamed from 12noon to 12.45pm). The First Assembly concludes on Sunday 10 October with a livestreamed closing Mass at 11.00am AEDT. Everyone is welcome to tune into and watch the livestreams from https://plenarycouncil.catholic.org.au/assembly-1/
We will also be updating the Plenary Council pages on the Diocese of Parramatta website which can be found at https://parracatholic.org/plenary-2021/
Along with a social media tile to advertise our Mass on Sunday morning, I enclose a copy of the Diocese of Parramatta Plenary Council prayer you may wish to distribute and use in your parish to support the Plenary Council.
On Thursday (7.10.) we will send you the first update with information to promote the First Assembly across the long weekend. Please contact our Communications Team on comms@parracatholic.org  or Christina Gretton on 0439 594 726 if you have any questions about Plenary Council communications.
Thank you for the interest and support you have shown so far, as the Australian Church unites in prayer and discernment through this historic process.
Fr Peter G. Williams,
Vicar General & Moderator of the Curia, Diocese of Parramatta

 

Poslovilni nagovor
provincialnega ministra p. Marjana Čudna OFM,
pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah
13. 2.2021

Pater Lavrencij (Jožef) Anžel
*1. 2. 1941   + 8. 2. 2021

»Razmišljam o sebi. Treba se je pripraviti na odhod«, je rekel p. Lovrenc na enem izmed najinih zadnjih pogovorov. V teh besedah je bilo čutiti mir in zvenele so enako kot besede sv. Frančiška Asiškega v Sončni pesmi: »Hvaljen moj Gospod v sestri smrti!« Sprejeti smrt kot sveti Frančišek in jo imenovati sestra, pomeni zaupati Gospodu. P. Lovrenc je vse življenje zaupal v Boga. Zanj so veljale besede psalmista: »Tisti, ki zaupajo v Gospoda, so kakor gora Sion, ta ne omahne, ostane na veke« (Ps 125,1). Glede svojega prehoda v večnost je bil poln miru, zaupanja in predanosti.

P. Lovrenc se je rodil 1. februarja 1941 v Zgornjih Verjanah v župniji Sv. Trojica v Slovenskih goricah. Očetu je bilo ime Janez, mami pa Julijana. Mama je dočakala lepo starost – skoraj sto let. »Moja naveza z domom je močna«, je rekel p. Lovrenc. To tesno navezo je spletal in ohranjal vse do konca.

P. Lovrenc je bil dva dni po rojstvu krščen na ime Jožef. Svojo redovno pot je začel kot klerik gimnazijec v Novem mestu konec avgusta leta 1957. S slovesnimi zaobljubami je 4. oktobra 1964 Bogu zagotovil, da bo živel kot manjši brat vse življenje. Pred mašniškim posvečenjem so vzgojitelji za p. Lovrenca napisali: »Brat Lovrenc kaže vso resnost v prizadevanju za duhovno življenje, v teološkem študiju dosega lepe uspehe, vedno je pripravljen za pomoč pri apostolskem delu. Klerikom je svetal zgled redovnega in duhovnega življenja«. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1968 v mariborski stolnici. Za novomašno geslo si je izbral besede Svetega pisma: »Gospod, ti si moja pot in moja moč!«

Predstojniki so mu nalagali odgovorne službe: bil je vzgojitelj kandidatov za vstop v frančiškanski red, vzgojitelj klerikov gimnazijcev, predstojnik, župnik, priljubljen katehet, izseljeniški duhovnik, ljudski misijonar, voditelj duhovnih vaj in duhovni spremljevalec sester. Vedno je bil vesten in predan. Služboval je v Mariboru, Kamniku, Avstraliji, v Ljubljani v Šiški in v Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Bratje so mu zaupali, zato je bil večkrat izvoljen v vodstvo province.

Povsod je svoje duhovniško poslanstvo zvesto opravljal. Pesnik Prešeren, na njegov praznik se je p. Lovrenc poslovil, je v Krstu pri Savici zapisal:
»Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni,
da ljubi vse ljudi, svoje otroke…
da ljúbit' mórmo se, prav' uk njegovi!«

Ljubezen, o kateri govorijo Prešernovi verzi, je bila za p. Lovrenca vodilo v redovniškem in duhovniškem življenju. Njegov sošolec na teologiji, minorit p. Tarzicij Kolenko, je ob novici, da je p. Lovrenc prestopil prag smrti, poslal sporočilo: »Posebej se me je dotaknilo njegovo spoštovanje, nikoli nisem čutil ob njem neke delitve na rjave in črne. Lepo sva sodelovala tudi pozneje. Zelo sem mu hvaležen, da se ni delal brata, ampak je to tudi bil. Bogu hvala, da sem lahko bil njegov brat. Želim, mu, da ga Gospod objame v svoji ljubezni«.

P. Lovrenc je bil brat vsem ljudem. »Dati jim je treba pogum«, je govoril. Rad je priskočil na pomoč. »Veliko spovedujem«, je rekel: »Duhovniki so sami in jim je treba pomagati!«
Župljanka iz župnije Matere usmiljenja v Mariboru je za p. Lovrenca pričevala: »Bil je zelo zvest, vedno poln dobrote in ljubezni do nas vseh, s tolažilnimi besedami, s svojim vedno nasmejanim obrazom. Dajal nam je poučne besede, lepe pridige, lepe obrede in lepo petje. Z dobro voljo in poln dobrote je obhajal bolnike po domovih.« Ne samo v spovednici, v vsej svoji duhovniški drži je bil služabnik Božjega usmiljenja. Gospa Balažic iz Šiške je povedala: »Naša družina ni izpolnjevala vseh pogojev za krst. Z možem nisva bila poročena. P. Lovrenc pa je imel blago srce in je s svojim duhovnim pogledom v meni videl več, kot se je videti dalo. Krstil je našega otroka. In kakšne so posledice te njegove usmiljene drže? Danes je moja hčerka sestra redovnica v samostanu, sin si v okviru svoje mlade družine prizadeva za versko vzgojo svojih otrok, jaz pa vam pripovedujem to zgodbo, česar prav gotovo ne bi, če bi takrat pri krstu pater ravnal le po črki«.

P. Lovrenc je nekaj let deloval med našimi rojaki v Avstraliji. Tudi od tam je ob novici, da se je p. Lovrenc rodil za večnost, prispelo sporočilo: »Ko je bil v Melbournu se je večkrat oglasil pri nas in sta z mojim očetom poklepetala. P. Lovrenc je pred skoraj tridesetimi leti blagoslovil našo hišo. Bil je ena najbolj prijaznih oseb, kar sem jih kdaj srečala!« P. Lovrenc je bil apostol prijaznosti. V njegovih besedah in dejanjih ni bilo ničesar napadalnega. Preko prijaznosti je izražal naklonjenost do vsakega človeka.

Nekdanji častni generalni konzul za Slovence v Avstraliji, g. Fredi Brežnik, je poslal sožalno pismo. V njem med drugim pravi: »P. Lovrenc je bil skromen duhovnik - pač pravi frančiškan. Prav posebno so ga imeli radi 'ta mladi'. Njegove vedno zanimive pridige, razlage sprememb v Cerkvi in njegova zavzetost za delo med njimi - mladinski koncerti in druge kulturne ter družabne dejavnosti, so ga naredile za 'Božji magnet'.«

Med vsemi vrlinami je bilo pri p. Lovrencu sočutje na prvem mestu. Veselil se je z veselimi in jokal z žalostnimi. Imel je veliko srce. Nekajkrat sva bila skupaj misijonarja na ljudskih misijonih. Bil je izjemen in iskan govornik, a vedno je najmočneje pričeval s svojim sočutjem, še posebej na srečanjih za bolne in ovdovele. Ob njem sem uvidel, da sočutje ni najprej neka dejavnost ali kopica besed, temveč bližina.

Odlikovala ga je ljubezen do sv. Frančiška in Matere Božje. Bil je pobožen in posebej je častil Fatimsko Marijo. P. Lovrenc je ponotranjil naročilo angela pastirčkom v Fatimi: »Molite! Mnogo molite! Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!«
P. Lovrenc je kot sv. Frančišek ljubil pisano besedo in glasbo. Prebiral ni samo teoloških knjig, ampak tudi veliko leposlovja. Glasba ga je nosila na svojih krilih. Verjamem, da je bil tudi to razlog, da se je podal v obnovo dvojih orgel: v Mariboru in pri Sveti Trojici.
Dokler mu je zdravje dopuščalo, je rad obiskoval operne predstave in koncertne dvorane in tam vsakič znova doživljal, kar je zapisal sv. Avguštin: »Glasba je opravilo tistih, ki ljubijo!«
Na enem izmed mojih obiskov mi je rekel: »Vedno sem bil rad frančiškan, potem pa je takoj potožil: »Težko razumem, da ni več duhovnih poklicev. Zanje se je treba bolj potruditi!« P. Lovrenc je bil v ekipi tistih bratov, ki je vabil v naše vrste s srčnostjo in predanostjo. Ko sva se s p. Pashalom peljala skozi Tuhinjsko dolino, je rekel deset kilometrov pred Kamnikom: »Vidiš, do te hiše sva šla s p. Lovrencem iz samostana v Kamniku peš obiskat fanta, za katerega sva domnevala, da ima duhovni poklic. In potem peš domov!« P. Lovrenc je dal zgled, ki nas vabi, naj se tudi mi žrtvujemo, ko vabimo v naše vrste. Vem, da bo pri Bogu neutrudno prosil za našo provinco naj jo blagoslovi z novimi brati.

Praznik je polnjenje z ljubeznijo drugih. P. Lovrenc se je tega zavedal, zato je v praznike prinašal lepoto in služenje. Tudi za bratsko mizo. Njegovi praznični pogrinjki so bili prava umetnina in za skupno mizo je bil pogosto tisti, ki je stregel. Verjamem, da mu je na nebeški gostiji Bog pripravil pogrinjek iz njegovih dobrih del, ki so v večnosti zasijala kot nebeški zaklad, in da se je zgodilo, o čemer govori evangelij: »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel« (Lk 12,37).

Pri Sv. Trojici je med drugim zgradil kamnite stopnice do jezera in ob njem postaje križevega pota. Zlasti v zadnjem obdobju so se postaje križevega pota upodobile tudi v njegovem življenju. Sestra bolezen mu ni prizanašala. Zaradi epidemije ga nismo mogli obiskati v bolnišnici. Tudi, ko je letos 1. februarja obhajal svoj okrogli življenjski jubilej, nismo mogli k njemu. Preko bolniškega duhovnika sem mu poslal čestitko z voščilom: »P. Lovrenc, bratje ti ob osemdesetletnici želimo zdravja, moči, veselja in polnost Božjega blagoslova. Bogu hvala za tvojo srčnost, za tvoje talente, za dar tvojega življenja!«

P. Lovrenc, za vse kar si bil in kar si nam pomenil, se ti ponovno v imenu vseh bratov province zahvaljujem ob tvojem slovesu. Tvoje delo in trud naj nebo blagoslovi!
Zahvaljujem se bratom v Kamniku, ki ste zanj skupaj z gospema Pavlo in Marijo in drugimi dobrimi Kamničani lepo skrbeli. Naj vam Bog bogato povrne! V imenu vseh bratov province vsem domačim in vsem, ki ste imeli radi p. Lovrenca, izrekam iskreno sožalje.

Dragi p. Lovrenc, naj te Bog vzame v svoje naročje, te objame in poljubi s poljubom miru in se te veseli vso večnost! Počivaj v miru!

Poslovilni nagovor
nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta OFM
v Kamniku 12. 2. 2021

+ LAVRENCIJ ANŽEL OFM
(Kamnik, 12. 2. 2021)

            Ob slovesu od človeka se srce odpravi po poteh spominov. Te poti so različno dolge – glede na to, kako dolgo smo hodili drug z drugim in kako blizu smo si bili na našem romanju skozi življenje. Te poti pa so različno dolge tudi glede na to, v kakšnih vlogah smo se srečevali.
V tem spominjanju na p. Lavrencija sem bil najprej presenečen, ker sem ugotovil, da sva si bila blizu tudi po datumih: po datumu mojega rojstva in njegovih prvih zaobljub – te je namreč izrekel točno teden dni po mojem rojstvu in sicer na praznik naše province, na praznik povišanja Svetega Križa.
Ko sem kot gimnazijec leta 1974 prišel v Serafinski kolegij v kamniškem samostanu, je bil v samostanski družini tudi p. Lavrencij, ki se je pripravljal na pot med slovenske rojake v Avstralijo in je čakal na vizo. Tako sva že takrat skoraj eno leto delila skupnost bratov, čeprav jaz kot tisti, ki se je začel spoznavati z brati, on pa v pripravi na novo frančiškansko in duhovniško poslanstvo. Skupaj sva bila tudi v mojem drugem začetku. Kot diakon in pozneje kot novomašnik sem bil poslan v bratsko skupnost v Šiško, kjer je bil p. Lavrencij gvardijan in župnik. Tako je bil on moj prvi župnik in tudi novomašni pridigar. Tej službi je ostal na neki način zvest tudi ob moji srebrni maši, ko je z veseljem sprejel povabilo za pridigarja. Velikokrat pa sva bila potem skupaj kot pridigarja, saj so naju razporedili v isto ekipo za ljudske misijone. Tudi tam sem se učil od njega, od njegovega odličnega občutka za bližino z ljudmi. Znal jih je nagovoriti, da so mu prisluhnili iz duše. In lepo je bilo, ker sva misijonarila kot brata v habitu in brata v duhovništvu. Pozneje sva se srečevala tudi, ko sem opravljal službo provinciala, on pa je bil župnik in običajno tudi gvardijan v Mariboru in pri Sveti Trojici. Nisva se vedno strinjala v pogledih in odločitvah, vendar je odločitve sprejel, čeprav so bile zanj težke. Tudi zaradi tega sem ga spoštoval.
In tukaj se vračam k prazniku Povišanja Svetega Križa. Ko Jezus govori o svoji uri, spregovori tudi o skrivnostnem povišanju, ki je boleče in slavno: »'Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.' To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl« (Jn 12,32-33). To je ura njegove bolečine, njegovega najhujšega trpljenja in osamljenosti, obenem pa tudi ura, v kateri je Oče po njem poveličal svoje ime. »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem« (Jn 13,32).
Simbolika prvih zaobljub na praznik Povišanja Svetega Križa je bila najbrž silnejša, kakor si je mladi redovnik, takrat 17 letni fr. Lavrencij predstavljal. Na obredni ravni je šlo za pritrditev Jezusovemu povabilu: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Od tedaj naprej je bila hoja za Jezusom njegovo življenje. Čeprav mi je bilo dano samo nekoliko odstreti to življenje, je bil v resnici deležen Jezusove poti, kakor je to namenjeno vsem njegovim učencem.
Kakor so množice obdajale Jezusa, je množic deležen tudi vsak Jezusov učenec. Množice je p. Lavrencij nagovarjal zlasti s svojim občutkom za lepo. Ne čudi me, da je umrl ravno v jutru našega kulturnega praznika 8. februarja. Ta datum je v zadnjem času usoden za manjše brate Slovenske frančiškanske province sv. Križa. 8. februarja pred tremi leti je umrl br. Leon Rupnik na Brezjah, lani pa na isti datum p. Leopold Grčar tudi na Brezjah.
Z lepoto je p. Lavrencij kot Gospodov učenec in manjši brat častil njega, ki ga je sv. Frančišek v Hvalnicah Bogu najvišjemu imenoval: »Ti si lepota.« Mislim, da ima večina med nami še vedno pred očmi njegovo okrasitev cerkve ob različnih praznikih. Vedno sem občudoval njegovo okrasitev Božjega groba. Še vedno imam pred očmi Božji grob v Kapeli Žalostne Matere Božje v šišenski cerkvi. V središču je bila čudovita monštranca z Najsvetejšim, ki je blago sijalo v prostor ter v oči in srca častilcev. Ob monštranci pa so padale veje vrbe žalujke s prvimi nežnimi poganjki listov – kot bi žalovale ob Gospodu, ki počiva v grobu, sočutno obdajale njegovo telo in skupaj z njim čakale vstajenja v velikonočnem jutru.
Lepoto je razodeval tudi njegov čut za petje. Imel je lep glas in rad je prepeval. Posebej pri svetih mašah in pri drugih obredih je s petjem povečal lepoto in slovesnost dogajanja. Bil je edini duhovnik, ki je pel vso mašo, od začetka do konca, razen seveda branja Božje besede in pridige. Ob pomembnih praznikih je pel tudi posvetilne besede pri povzdigovanju, da je tudi s tem povabil ljudi k praznovanju in slavljenju Gospoda. Izpolnjeval je besede iz knjige Psalmov, ki smo jih slišali v prvem berilu: »O Bog, moj Bog, hvalil te bom, igral ti bom na citre« (Ps 42,4).
Ni mu bil prihranjen tudi križ, ki je delež Jezusovega učenca, ki hoče v resnici hoditi za njim. Tudi p. Lavrencij je po Jezusovem povabilu in zgledu sprejel križ bolezni in ga nosil. Več let. Zdaj težjega, potem za nekaj časa nekoliko lažjega. V ponedeljek zjutraj, točno teden dno po svojem osemdesetem rojstnem dnevu, je križ odložil in odšel k Očetu. Pridružil se je večnemu bogoslužju in s psalmistom povedal: »Moje srce je pripravljeno, o Bog, moje srce je pripravljeno, peti hočem in igrati« (Ps 57,8). Dragi p. Lavrencij, hvala za vse, česar smo bili deležni po tvojem življenju in duhovništvu. Odslej bo naša povezanost ob oltarju drugačna, presežna bo in zaznamovana z večnostjo. Naj se pomnožijo tvoje prošnje za našo provinco, za duhovne poklice v tej provinci in za nas, tvoje brate, ki bomo v molitvi in pri daritvi svete maše ostajali povezani s teboj. Počivaj v miru in se naužij lepote Njega, ki je »naše večno življenje, veliki in čudoviti Gospod, vsemogočni Bog, usmiljeni Odrešenik!« (sv. Frančišek).

Pastirsko pismo za post 2021 - 1. del
5. nedelja med letom, 7. februarja 2021

 

Drage sestre in dragi bratje!

Božja beseda, ki smo ji pravkar prisluhnili, nam je še posebej blizu v teh mesecih, ko se v razmerah epidemije bojujemo za svoje zdravje ter zdravje ali celo življenje svojih najbližjih. V prvem berilu starozavezni Job v svoji bolezni ter ob nenadnem uničenju gospodarskega uspeha in družinske sreče toži zaradi krhkosti zemeljskega blagostanja in življenja. To je kakor dih, ki traja le bežen trenutek. V evangeliju pa Jezus v znamenje odrešenja, ki ga prinaša, ozdravlja bolnike. Vendar nad telesno ozdravljanje postavlja oznanjevanje odrešenja. Zato hiti še v druge kraje, da jim oznani, da se je približalo Božje kraljestvo. Nauk je zelo jasen. Telesno zdravje je sicer velika Božja dobrina, a je le znamenje neke druge, še večje dobrine, ki jo prinaša samo Jezus Kristus. To je duhovno zdravje, ki zagotavlja večno življenje v Božji ljubezni. Telesno zdravje, ki ga je Jezus obilno delil, je bilo znamenje ali preroška napoved odrešenja in to je bil pravi in končni namen Jezusovega delovanja. Moralna krepost in večno življenje sta tudi pravi in končni namen našega življenja. Bog nas ni ustvaril zato, da bi čim bolj zdravo in čim dlje živeli na tem svetu, ampak da bi bili njemu podobni in deležni njegove ljubezni. Zato nam Jezus vrača duhovno zdravje, ki se začenja z vero vanj in z ravnanjem po njegovem zgledu.

Po Jezusovem zgledu je tudi Cerkev skozi vso zgodovino skrbela za bolnike. Prve bolnišnice so nastajale ob cerkvah. Številni redovniki in redovnice, med katerimi so tudi znani svetniki in svetnice, so svoje življenje posvetili negi bolnikov in skrbi zanje. Mnogi so pri tem služenju tudi sami zboleli in darovali življenje. Njihova ljubezen do Boga in bližnjega je bila močnejša kakor strah za lastno zdravje. Pri vsej odgovorni skrbi zanj so vedeli, da je duhovna moč ljubezni in nesebičnega žrtvovanja za bližnjega največja dobrina, saj nas pripravlja za večno življenje z Bogom. Tudi Jezus je ob vsem sočutju, ki ga je kazal do bolnikov, vedno poudarjal, da je grešna oddaljenost od Boga še hujša nesreča. »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!«, je opozoril hromega, potem ko ga je ozdravil (Jn 5,15). Ta čas epidemije, ko trepetamo za svoje zdravje, je pravi trenutek, da se zavemo, da obstaja še hujše zlo, grešna sebičnost in hudobija, ki bi jo lahko imenovali duhovna okužba. Jezus Kristus je prišel, da nas rešuje od nje in njenih posledic. Tudi Cerkev je ustanovil za to in samo za to, da lahko po njej nadaljuje med nami svoje poslanstvo.

A ravno naše versko življenje v cerkvenem občestvu je med epidemijo prav tako prizadeto. Občestveno obhajanje svete maše in drugih zakramentov smo v naših cerkvah začasno prekinili, da ne bi ogrožali svojega in tujega zdravja. Upali smo, da to ne bo trajalo dolgo, a nas je epidemija prikrajšala celo za slovesno obhajanje velikonočnih in nato še božičnih praznikov. Seveda nam nič ne more preprečiti, da ne bi obhajali verskih resnic Jezusovega rojstva ter njegove smrti in vstajenja z molitvijo in premišljevanjem Božje besede tako v ožjem krogu kot v duhu skupaj z vsem cerkvenim občestvom. Kajti sodobna tehnična sredstva nam omogočajo medsebojno povezanost, kakršna še pred desetletjem ni bila mogoča. To smo tudi s pridom uporabljali. A nobena oddaja po televiziji ali spletu (internetu) ne more enakovredno nadomestiti nedeljskega obhajanja svete evharistije v krogu župnijskega občestva, kakor ne more noben telefonski pogovor enakovredno nadomestiti ljubečega objema ali osebnega prijateljskega druženja. V tem času prisilne odsotnosti od rednega nedeljskega skupnega obhajanja svete evharistije smo lahko še bolj začutili, da biti pri sveti maši ni zgolj opazovanje tega, kar se dogaja pri oltarju. Ko smo pri maši, se v živo udeležujemo skrivnosti Jezusove zadnje večerje, ki doseže svoj vrhunec s svetim obhajilom. Sedaj bomo lahko še bolj razumeli krščanske mučence, ki so se rajši izpostavljali smrtni nevarnosti, kakor da bi se odpovedali obhajanju svete evharistije. Vedeli so, da brez nje dolgo ne bodo mogli obstati kot kristjani.

Zato smo se v času sedanje epidemije škofje s težkim srcem odločili, da začasno omejimo skupno obhajanje svete maše in drugih zakramentov. To smo storili v upanju, da ga bomo lahko vsaj delno nadomestili z raznimi obhajanji svete maše na daljavo, kar se je tudi zgodilo. Hvaležni smo vsem, ki so nam to omogočili. Vsi pa čutimo, da to ni to. Sveta maša ni predstava, kakršne lahko spremljamo na televizijskem zaslonu. Svete maše ne opazujemo od daleč, ob kuhanju kosila ali zleknjeni na kavču, ampak se je osebno udeležujemo, ko smo dejansko navzoči v občestvu z drugimi brati in sestrami in mašnikom, ki osebno predstavlja samega Jezusa Kristusa in v njegovem imenu za nas, med nami in z nami obnavlja Jezusovo življenjsko daritev. Edino to je pravo obhajanje svete maše. Druge oblike, kot so svete maše po radiu ali televiziji, so samo zasilni nadomestki, ki nam v času bolezni ali drugih nezmožnosti lajšajo odsotnost od svete maše »v živo«, niso pa njena enakovredna zamenjava. Vse to smo lahko v času epidemije še bolj začutili. Prepričani smo, da komaj čakate, da bomo lahko evharistijo in druge zakramente obhajali tako, kakor si je to zamislil Jezus Kristus, ko nam je naročil: »To delajte v moj spomin«, in kakor so to razumeli kristjani vseh časov. 

Če drži slovenski pregovor, da znamo zdravje prav ceniti šele takrat, ko ga izgubimo, je tudi ta izkušnja, ko nam ni mogoče skupno obhajati bogoslužja v župnijski cerkvi, takšna šola. Sedaj se bomo še bolj zavedali, kako veliko milost in dobroto nam je izkazal Jezus na Veliki četrtek, ko je postavil zakrament svete evharistije. Če smo v preteklosti na to pozabljali ali celo nedeljsko sveto mašo omalovažujoče opuščali, naj bo odslej drugače. Naj tudi za nas za naprej še bolj velja, kar je zapisano v svetem pismu o prvih kristjanih: bili so »stanovitni«, se pravi zvesti in vztrajni v občestvenem »lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).

Čas epidemije nam je prinesel še druge preizkušnje. Mnogi ste težko oboleli, nekateri pa ste celo izgubili svoje najdražje. Zaustavitev pretoka ljudi in blaga ter mnogih oblik poslovanja je povzročila težke posledice za gmotno stanje marsikatere družine. Hvaležni smo, da lahko računamo na pomoč države in politične skupnosti, a vsega od nje ni mogoče pričakovati. So rane, ki jih ona ne zna celiti. To zmore samo Bog, ko se z vero in zaupanjem obrnemo k njemu. 

V časih omejitev smo izkusili, kako smo krhki, kako hitro se nam lahko podrejo najlepši gradovi, ki smo jih gradili na pesku posvetnih uspehov in zaupanja vase. Jezus pa pravi, da je hišo treba graditi na skali, ki vzdrži vse viharje. Ta skala je On sam s svojo besedo in svojim Duhom. Gospodarstveniki in politiki že načrtujejo obnovo našega družbenega življenja in poslovanja. Mi pa se bomo posebno v postnem času, ki je pred nami, podali na pot obnovljene vere v Jezusa Kristusa in zvestobe njegovemu nauku v okrilju Cerkve. Tako bomo utrdili hišo svojega življenja na trdni skali. Amen. 

 

Pastirsko pismo za post 2021 - 2. del
6. nedelja med letom 14. februarja 2021

Dragi bratje in sestre!

V drugem berilu smo pri bogoslužju Božje besede pravkar slišali, kako daje apostol Pavel samega sebe za zgled nesebičnega služenja skupnosti, pri tem pa opozarja, da je pri tem za njega samega zgled Jezus Kristus: »Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili. Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 10,33 – 11,1). 

Dejansko moramo ljudje na vsakem koraku izbirati med sebičnim iskanjem lastnih koristi ter ljubeznijo in nesebičnim služenjem drugim. Sebičnost je bistvo greha, ljubezen kot njeno nasprotje pa ni v prijaznih čustvih, ampak je v požrtvovalnem delu za resnični blagor vseh. Kristjani verujemo, da je ta ljubezen vrhovni zakon vsega, ker je to Bog sam. Iz te ljubezni je ustvaril svet in iz iste ljubezni nas je v Jezusu Kristusu prišel reševat grešne zapletenosti v sebičnost, ki vodi v propad. To je bistvo naše vere: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jan 4,16), pravi apostol Janez v svojem pismu.

Danes se veliko govori o zatonu krščanstva v Evropi. Nekateri to celo pozdravljajo. Zdi se, da ne vedo, da si s tem žagajo vejo, na kateri sedijo, da si s tem zasipavajo vodnjak, iz katerega so rodovi pred nami črpali vodo za razcvet evropske kulture, vodo, ki na koncu teče tudi v večno življenje. Jezusov evangelij je bil in ostaja kruh, ki ga Jezus daje za »življenje sveta« (Jn 6,51). Mi, ki nam je bila podarjena milost vere in to vemo, ji moramo ostati zvesti. Če nam dopovedujejo, da je krščanske Evrope konec, se spomnimo na apostola Petra, ki je na Jezusovo vprašanje, ali ga mislijo tudi apostoli zapustiti, odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja!« (Jn 6,68). Resničnost teh besed se vedno znova potrjuje. Če zapustimo Jezusa in njegov evangelij, nimamo kam iti. Jezus nima zamenjave. »Samo ljubezen je vredna, da verujemo vanjo« (H. Urs von Balthasar).

Krščanske vrednote so potrebne tudi za dobro delovanje politične skupnosti. Letos obhajamo tridesetletnico razglasitve državne samostojnosti. Ob tej priložnosti ponovno izražamo hvaležnost vsem, ki so se za to trudili, posebno še tistim, ki so za to dali življenje. Za samostojno državo smo se odločili, da bi živeli v njej skladno s svojim človeškim dostojanstvom. Da bi ne živeli po zakonih džungle, kjer prevladajo najbolj nasilni in zviti, ampak po pravičnih zakonih in razumnih pravilih, da lahko vsakdo pride do tistega, do česar ima pravico. Pred tremi desetletji smo upali, da se bo Slovenija uveljavila kot demokratična domovina medsebojnega spoštovanja, svobode, sožitja in sodelovanja. A po prvih treh desetletjih imamo vtis, da smo od tega cilja še zelo oddaljeni. Tudi način, kako se spopadamo s sedanjo krizo, kaže na to.

Vsaka kriza je preizkušnja, v kateri se pokažejo dobre strani, razkrijejo pa tudi usodne pomanjkljivosti. Preizkušnja nam nastavi ogledalo, v katerem vidimo svoj pravi obraz. Nekaj podobnega se v tej krizi dogaja tudi z nami kot člani te države. 

Imamo namreč dve možnosti. Prva je, da stopimo skupaj, si pomagamo in se odpovemo običajni tekmovalnosti in napetostim. Stanje je podobno vojni, ko zreli državljani pozabijo na siceršnje spore in zamere in združeno nastopijo proti skupnemu sovražniku. Tokrat je tak sovražnik virus. Druga, neprimerno slabša izbira pa je, če tega ne zmoremo, ampak vsakdo misli samo na svoje koristi in izkorišča krizo za svojo uveljavitev, tudi na škodo najbolj ogroženih. 

V krizi, ki jo prebolevamo, je veliko primerov nesebičnega žrtvovanja iz odgovornosti in ljubezni do bolnih in vseh, ki jih je epidemija prizadela. Tem gre naše občudovanje, priznanje in zahvala. Žal pa je tudi preveč nasprotnega ravnanja: neodgovornega omalovaževanja nujnih ukrepov, nenehnega vzbujanja dvomov v njihovo koristnost, pozivanja k njihovemu nespoštovanju in blatenja ugleda tistih, ki nosijo najtežjo odgovornost za to, da bi s čim manjšimi žrtvami prebrodili krizo. Seveda se s tem kriza samo podaljšuje v škodo nas vseh. 

Epidemija tako vzbuja bojazen, da stanje duha v naši državi po treh desetletjih samostojnosti in lastne državnosti še ni državniško. Državniška drža, ki jo moramo vsi imeti in še posebej zahtevati od politikov, če hočejo, da jim zaupamo odgovornost za državo, je v prvenstveni skrbi za obče dobro, za blagor državljanov, ne pa pohod na oblast za vsako ceno. Tako kot smo slišali apostola Pavla: »Ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili«. To je bila Jezusova drža, takšna drža je bila Pavlova in takšna je drža vseh plemenitih državnikov, po katerih naj bi se zgledovali. 

Zato tudi v današnjem času krščanska vera in njena moralna načela nikakor niso odveč. Zaskrbljujoče stanje duha, ki ga mnogi ugotavljajo, nikakor ni brez povezave z razkristjanjevanjem, ki v Sloveniji načrtno poteka od komunistične revolucije naprej. Na mesto krščanskih vrednot stopata materialistično potrošništvo in ideologija, ki se ne meni za odgovornost do narodne in državne skupnosti in ne verjame v nobeno absolutno in trajno vrednoto. Tedaj preostane samo iskanje lastnega udobja in koristi. Na porabniški miselnosti pa ni mogoče graditi domovine pravičnosti, spoštovanja in sodelovanja ter skrbi za obče dobro.

Miselnost materialističnega potrošništva imenuje papež Frančišek »kultura odmetavanja«. Najbolj surov primer odmetavanja sta splav in evtanazija. Papež sv. Janez Pavel II. je tako miselnost imenoval »kulturo smrti«. K njej spada tudi izključevanje. Vse to v naši domovini doživljamo že od druge svetovne vojne sèm. Upali smo, da v svobodni in demokratični Sloveniji izključevanja ne bo več, ampak bo na mesto njega stopilo medsebojno spoštovanje in enakopravno vključevanje vseh, ki so pripravljeni sodelovati. Pa smo v zadnjih mesecih doživeli prizore izključevalnega sovraštva, kar je zlovešča grožnja mladi državi Sloveniji. Izključevanje vodi v enoumnost in siromašenje, ne pa v obetavno prihodnost.

To nas postavlja pred velike odgovornosti. Nič pa se ne bo izboljšalo samo od sebe. Tudi ne, če bomo samo čakali na boljše čase. Časi bodo boljši, če bomo boljši mi in če se bomo mi bolj potrudili zanje v cerkvenih občestvih in v političnih skupnostih. Bog je naši odgovornosti zaupal prihodnost evangelija v državi Sloveniji. Razmere nas vsak dan bolj nujno kličejo k okrepljeni dejavnosti, ki so jo zadnji papeži poimenovali »nova evangelizacija«.

Dragi bratje in sestre, pred nami je postni čas, ki nas bo pripravil na obhajanje osrednjih krščanskih praznikov Jezusovega trpljenja in vstajenja. Ti prazniki nas vsako leto pozivajo k spreobrnjenju, k lastnemu vstajenju v novega človeka, vedno bolj požrtvovalnega in zavzetega za Božje kraljestvo med nami. Po preizkušnjah, ki jih še ni konec, naj se letos to izpolni v še večji meri. S to željo vam voščimo blagoslovljen postni čas, da bo praznovanje Velike noči Gospodovega vstajenja še bolj prežeto z veseljem odrešenja. Amen.

Vaši škofje